|
Predstavljajte si, da so vas izstrelili na neznani planet. Tam vas obkrožajo sami neznanci, katerih jezika ne razumete. Dva od teh tujcev vas vzameta v svojo oskrbo. Popolnoma ste odvisni od njiju – le onadva lahko zadovoljita vaše potrebe, kot so lakota, žeja, udobje in predvsem občutek varnosti.
Nato si predstavljajte, da je nekaj zelo narobe: nekaj vas boli, ste neznosno žejni ali pa potrebujete čustveno podporo. Vendar vaša oskrbnika preslišita vaše krike stiske, vi pa ju nikakor ne morete priklicati, da bi vam pomagala ali razumela vaše potrebe. Zdaj imate že drug problem, ki je veliko resnejši kot prvi: počutite se popolnoma nemočni in sami v tujem svetu. Tako tudi dojenček v vsej svoji nedolžnosti predpostavlja, da imamo mi kot njegovi starši prav, kar koli pač že počnemo. In če ne storimo nič, dojenček predpostavlja, da je v težavah zato, ker nam ni mar zanj. Nima še sposobnosti, da bi razumel, da smo le preveč zaposleni, raztreseni, zaskrbljeni, zavedeni od »strokovnjakov« ali pa preprosto neizkušeni. Ne glede na to, kako globoko ljubimo svojega otroka, je predvsem zunanji izkaz ljubezni tisti znak, ki ga otrok lahko razume. Nihče ne želi biti prezrt in če se to zgodi, to prinaša občutek nemoči in jeze, ki neizogibno škodi odnosu. Vendar se tako ne počutimo samo odrasli, pač pa tudi otroci in dojenčki. Pomislite, ali bi zavrnili prošnjo odraslega, ki bi vas prosil za pomoč, ker se ne počuti dobro. Dojenček ne more prositi na tak način; lahko samo joka in joka, dokler se končno kdo ne odzove ali dokler sam ne obupa. Takojšen odziv na dojenčkov jok je bil nekaj povsem običajnega skozi tisoče let do današnjih dni. V naši kulturi predpostavljamo, da je jok nekaj normalnega in neizogibnega pri dojenčkih. Vendar je v tistih družbah, ki še živijo v pravem stiku z naravo in kjer prve mesece dojenčke nosijo tesno ob telesu, jok zelo redek. In v nasprotju s prepričanjem mnogih izmed nas ti dojenčki postanejo samostojni veliko prej kot tisti, ki niso deležni takšne oskrbe. Raziskave tudi kažejo, da otroci, ki so uživali najbolj ljubečo skrb v otroštvu, odrastejo v najbolj ljubeče odrasle, ki dajejo varnost, medtem ko se pri dojenčkih, ki so bili prisiljeni v »pokorno« vedenje, prebudijo občutki zamere in jeze, ki se kasneje lahko izrazijo na škodljive načine. Glavni argument za ignoranco dojenčkovega joka je strah pred tem, da bi otroka »pokvarili«. Zato niso redki nasveti v brošurah za starše, ki pravijo: pustite otroka nekaj časa jokati. Vendar se dojenček ne more sam soočiti z vzrokom svojega joka. Ne more se sam nahraniti, ne more se previti, ne more poskrbeti za svoje udobje, kot je to predvidela narava. Odgovornost staršev je, da zadovoljimo dojenčkove potrebe po oskrbi, varnosti in ljubezni. In nikakor ni odgovornost dojenčka, da izpolni potrebo staršev po miru in samoti. Prezreti dojenčkov jok je tako, kot bi želeli prezreti znak za dimni alarm. Tako kot naj bi nas zvok detektorja dima opozoril na nevarnost, je tudi jok otroka opozorilo staršem. Dojenčkov jok je dar narave, ki omogoči, da se dojenček ob skrbnem odzivanju staršev razvije v odraslega z veliko zmožnostjo ljubezni in zaupanja. © Copyright iskreni.net
|
