Pospravljanje doma z majhnimi otroki je podobno kidanju snega, medtem ko sneži

Foto: Shutterstock

Ta izrek je v mojem otroštvu visel na prijateljičinem hladilniku, kamor ga je obesila njena mama. Takrat ga nisem čisto razumela. Zdelo se mi je, da gre za poziv, naj otroci manj pospravljamo. Odkar imam sama otroke, pa je dobil čisto nov pomen.

Predvsem zato, ker se mi zdi, da doma ves čas »kidam sneg«, rezultat pa se mi vedno znova izmuzne. Zvečer posesam, zjutraj pa je pod mizo kup drobtin. Pomijem okna, pa so čez en teden polna mastnih odtisov otroških rok. Vsak večer mečemo igrače v škatle, pa je naslednji dan dnevna soba spet videti kot begunsko taborišče.

Zakaj se sploh trudim?!

Posebno borbo bijem z nogavicami. V brezumnem optimizmu si vedno znova domišljam, da bom obesila in zložila samo še ta velikanski kup in potem bom imela nekaj časa mir. Pa me čez kratke tri dni čaka novih trideset komadov, ki me posmehljivo opazujejo iz košare za perilo. Nekaj časa se grdo gledamo, nato si zamrmram: »Še tole vržem v stroj, pa bo mir!« In gremo spet od začetka.

Enako je s čiščenjem kopalnice, pletjem vrta, menjavanjem posteljnine, pomivanjem tal. V hiši sneži hitreje, kot lahko kidamo. Obratno sorazmerno pada motivacija. Zakaj naj pomivam tla, saj se ne bo poznalo!?

Moje razpoloženje niha od glasnega ogorčenja, množičnega deljenja zadolžitev in neuspešnih poskusov optimizacije dela, mimo otopelega brezupa, pa vse do stanja brezbrižnosti, ko si rečem, da bom okna pomila, ko se bodo otroci odselili. Takrat bom končno lahko uživala v sadovih lastnega dela.

Dokler sva bila sama, sva počistila in potem je bilo pač čisto. Zdaj čistimo in pospravljamo zato, da ni preveč umazano.

Kakšen je smisel »kidanja«?

Ob redkih trenutkih, ko na domačo situacijo pogledam čustveno neobremenjeno, se zavem, da imam težavo s svojimi pričakovanji. Dokler sva bila sama, sva počistila in potem je bilo pač čisto. Logično. Ko so dom napolnili otroci, se je logika spremenila. Zdaj čistimo in pospravljamo zato, da ni preveč umazano.

Oken ne obrišemo zato, da bodo kristalno čista, ampak da se bo skozi njih svetloba sploh lahko prebila. Tal ne pomivamo zato, da bodo naslednjih nekaj dni brezhibna, ampak v upanju, da se nam copati ne bodo zalepili ob nekaj dni staro marmelado. In perila ne zlagamo … Ah, ne vem, kaj naj s perilom. Perilo pač zlagamo. Kar naprej in ves čas. Mislim, da gre za nekakšno sodobno sizifovo delo.

A v resnici ni čisto zaman …

Pospravljanje ni čisto zaman, ko zvečer sedim na kavču, z možem srkam čaj in uživam v čisti in urejeni sobi (če je eden tistih dni, ko je večerna čistilna akcija uspela). Čiščenje ni čisto zaman, ker se ob njem otroci učijo, da so hišna opravila del življenja, pri katerem sodelujemo vsi. In ni čisto zaman, ker se ob njem zavem svoje človeške omejenosti, ki pri najboljši volji ne uspe opraviti vsega, kar bi rada.

Čiščenje ni zaman, ker vse družinske člane opominja, da družinskega življenja ni brez sodelovanja in služenja drug drugemu. Predvsem pa skrb za dom ni zaman, ker se ob večnih drobtinah pod mizo in odtisih podplatov po parketu zavem, da ni važen cilj, ampak pot. Čisto majhna vsakodnevna pot, kot bi rekla Mala Terezija …

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja