Festival družin mi postaja čedalje bolj všeč. Pa sem bila na njem že enajstkrat.
Prva leta sem bila vedno aktivno vpeta v PR festivala družin (obveščanje medijev pred in med festivalom, sprejemanje novinarjev, pisanje vsebin za portal iskreni.net).
Čeprav sem festival doživljala bolj iz PR središča, izza računalnika in med letanjem med prizorišči, je bilo vse skupaj vznemirljivo, občutek, da v družbo pošiljamo pomembno sporočilo o pomenu družine, pa izredno lep in izpolnjujoč. Zdelo se mi je, da imamo na festivalu nek posebej dragocen biser, ki ga želimo pokazati vsemu svetu, in vesela sem bila vsakega najmanjšega zanimanja medijev in vsake objave.
Seveda pa tudi razočarana, kadar tega ni bilo. Kajti zdelo se je, da svet zunaj bolj kot ta biser zanimajo številke (obiskovalcev), zveneča imena in (pre)obilje dogajanja, kup sponzorjev. To je nekaj štelo, če smo želeli, da nas opazijo in nam prisluhnejo, in za to smo se morali truditi. Pa čeprav sem se včasih spraševala, ali zares tudi družine vse to rabimo. Jaz namreč nisem.
V tistih letih je bilo sicer osebno zadovoljstvo po končanem festivalu veliko, za našo družino pa se je na koncu vse skupaj vendarle izkazalo za velik napor in ne ravno povezovalno dejavnost. Otroci so bili polni vtisov in doživetij, a tudi precej napeti in utrujeni, nič manj kot midva.
Potem pa sem z leti, s porodniškimi dopusti in številom otrok postajala vedno manj vpeta v PR Festivala družin. In letos sem se, kljub temu da sva z možem sprejela tudi nekaj prostovoljskih nalog in delček programa, prvič počutila skorajda samo kot udeleženka. In ugotovila sem, da mi festival postaja čedalje bolj všeč in da je vedno bolj krojen po meri družin.
Bučno in glasno festivalsko dogajanje me je namreč iz leta v leto bolj utrujalo, medijski molk glede festivala ali celo gonja proti njemu pa tudi.
Ko je festival prvič postal tridneven in v obliki tabora, sem na njem prvič začutila nekaj prostora tudi za to, da na njem mi zaživimo kot družina. Miren petkov večer v taboru v prijetni druščini in bolj sproščena sobota sta bila za našo družino prav razbremenjujoča pred nedeljskim vrhuncem dogajanja.
Pa bivanje v naravi in preprostost in številna srečanja z drugimi! Otroci so lahko veliko bolj prosto kot prej tekali po travnikih in od prizorišča do prizorišča, saj ni bilo festivalske gneče, v kateri se hitro izgubiš.
Letos pa sem prvič ugotovila, da mi ta oblika festivala omogoča še nekaj, kar mi je izredno dragoceno. Festival čedalje bolj postaja kraj srečevanja. Na njem iz leta v leto srečujem iste ljudi, iste družine, ki jih med letom bolj redko, pa se jih iskreno razveselim. Podoben občutek kot na Stični mladih.
Še posebej dragoceno je, ker vem, da nas povezujejo podobne vrednote in tudi podobni vsakodnevni izzivi. Kako dragoceno je vse to izmenjati!
In če je en dan ob majhnih otrocih premalo za tovrstna srečanja, pa se v treh dneh že najde tudi nekaj priložnosti za to. Če mi je v prejšnjih letih program uhajal zaradi raznih zadolžitev, moram priznati, da mi je letos precej programa, ki me je sicer zanimal, kar nekako ušlo med klepetanjem z ljudmi.
A očitno sem to rabila. Po letošnjem festivalu mi namreč najbolj ostajajo nekatera srečanja in nekateri pogovori, ki so me res napolnili, mi dali misliti, me razbremenili, obogatili …
Otroci sicer rastejo in tudi festival živijo čedalje bolj po svoje. Moram priznati, da sploh ne vem čisto natančno, kaj vse sta starejša dva letos počela. A imela sem prijeten občutek, da so na varnem, da jim je lepo in da so sproščeni.
V posebno veselje pa mi je, da lahko tudi že oni počasi prevzemajo kako prostovoljsko zadolžitev. Kraj srečevanja, ki nas je kot družino povezoval, pa je bil predvsem naš šotor in skupni obroki.
Na letošnjem festivalu sem poleg velike sproščenosti in domačnosti doživela tudi veselje nad tem, da se je dalo začutiti, kdo festival pripravlja. Veliko vsebin smo soustvarjali sodelavci ali podporniki iskreni.net in tudi brez obilice znanih imen se je ustvarilo vsebinsko bogato in pestro dogajanje. Pravzaprav se mi je zdelo, da so ravno najbolj preproste stvari najbolj pritegnile in povezale. Nad vsem tem pa nek poseben občutek božje bližine in miru, ki je prežemal dogajanje.
Zdi se mi, da družine res ne rabimo veliko – niti (pre)obilice dogajanja, niti zelo slavnih oseb, niti dih jemajoče okolice. Vse to prši pozornost in prej onemogoča kot ne, da bi se zares srečali – v družini in med družinami.
Zdi se mi, da družine rabimo predvsem varen, prijeten prostor, par novih znanj in doživetij, malo skupnega veselja, nekaj spodbud in skupne duhovnosti, vpete v življenje, ravno prav miru in ravno prav živžava in neko srce, ki vse to povezuje.
In po 11 letih se mi zdi, da je festival čedalje bliže temu in tudi čedalje bolj moj in naš.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!