|
S soprogom sva bila čisto evforična, ko sva ugotovila, da nama je po dobrem letu in nekaj mesecih uspelo ponovno zanositi. Lahko bi rekla, da je bil to za naju čudež, saj sva bila ob izgubi najinega prvega otroka v zgodnji nosečnosti potrta in sva se morala ob pogledu na dojenčke in mlade družinice prav zavestno otepati zagrenjenosti in tistega tihega kljuvanja v mislih: "Kaj pa, če nama sploh ni namenjeno?" In ker sem sama imela za seboj že eno zelo neprijetno izkušnjo s porodnišnico in njenim osebjem (ki me je zaradi »premladega« videza obsodilo, da sem še ena izmed najstnic, ki je prišla splavit), me je v zadnjih mesecih nosečnosti začelo pošteno preganjati vprašanje, kakšen bo moj porod in ali lahko kako vplivam na njegov potek. Z možem sva zagovornika vsega, kar je naravno, in zato je bila najina želja, da bi šel tudi porod čim bolj po naravni poti. V tistem času sem odkrila odlično knjigo Ine May Gaskin: Modrost rojevanja, ki mi je dala misliti. V sebi sem močno čutila, da je vse to, kar sem prebrala, pisano meni na kožo in bi svojemu telesu res privoščila »uživanje« pri porodu namesto tistega rutinskega »mučenja« z umetnimi popadki, s slabimi položaji, rutinskim prerezom presredka in po možnosti še s carskim rezom.
Glede na to, da živiva v neposredni bližini porodnišnice, sva se odločila, da bova popadke preživljala doma (in to čim dlje), da bova poskušala odkloniti vse možne oblike lajšanja bolečine ter babico prosila, da bi rojevala bolj pokonci – po možnosti na posebni pručki. In kako je potem dejansko bilo?
Najprej sva se dogovorila za ogled porodnišnice, kjer so naju presenetili s prijaznostjo in nenehnim zatrjevanjem, da bodo ugodili vsaki moji želji glede položaja rojevanja, le da naj svojo željo povem že na samem začetku. Pri tem si nisva niti predstavljala, da se bo porod začel že čez slabe tri dni, to je pet dni pred rokom poroda. 
Bila je velika sobota, polna gospodinjskih opravil in priprav na zelo velik praznik. Opoldan sem na hlačah opazila majhen rjav madež. Ker mi je bilo vse skupaj sumljivo, sem zajadrala med knjige o nosečnosti in izvedela, da se je porod začel in naj počakam na popadke. Tam okrog 15. ure me je vsake toliko časa »stisnilo«, imela sem nekaj neprijetnih občutkov v ledvenem predelu. Vendar sva z možem vse skupaj zavila v neke vrste hec, saj nihče od naju ni vedel, kako popadki dejansko izgledajo. Ko se je postopek nekajkrat ponovil, sva se odločila, da jih začneva meriti, saj drugo kot popadki res ne more biti. Ker sem v zgoraj omenjeni knjigi prebrala, da morata položaj mojega telesa in hkrati otrokova teža pomagati pri odpiranju, sem se držala položajev, ki so jih porodnice uporabljale že v davnih časih (med Indijanci, v nerazvitih delih sveta ...). Torej sem med vsakim popadkom pokleknila ob stol ali klubsko mizico in dihala, soprog pa mi je med tem masiral hrbet v predelu križa. Ko se je popadek iztekel, sem nadaljevala z gospodinjenjem, prehranjevanjem, skratka z normalnim življenjem. Seveda mi radovednost ni dala miru, zato sem se v času dveh popadkov ulegla na kavč in ugotovila, da je v tem položaju bolečina popadka skoraj nevzdržna. Sedaj razumem, zakaj ženske posegajo po ne vem kakšnih epiduralnih, ultivah in drugih blažilcih bolečin – ker stroka enostavno dovoljuje samo ležanje in rojevanje na hrbtu in boku, pri čemer telo pri porodu enostavno ne more dovolj intenzivno sodelovati. Ti popadki leže so me prepričali, da sem med popadki vztrajala pokonci, saj ta bolečina ni nič hujša od navadnih menstrualnih krčev, ki pri meni nikoli niso bili pretirano močni.
Nikoli ne bom pozabila intimnega vzdušja v najini dnevni sobi s prijetno svetlobo, občutkov varnosti ob ljubečem možu ter neke močne zavesti, da delam prav. Popadki so bili na 10 minut do 21. ure, potem pa so se zgostili in ob 22. uri prišli na 3 minute. Kar naenkrat sem začutila močno željo po pritiskanju in zato sva se odločila, da je čas za odhod v porodnišnico. Med vrati stanovanja se mi je izločil čep, kar je pomenilo, da bo zdaj zdaj konec. Da ne omenjam, da je bilo treba očistiti še zasneženi avto in prevoziti dve križišči, kjer je bila kot nalašč na semaforju rdeča luč.
 Ko sva bila sprejeta v porodnišnico, je babica videla, kako pogoste popadke imam, zato je glavni babici rekla, da nima dovolj časa za celotno rutino. In tako sem se izognila klistirju in britju (mimogrede: vso nosečnost sem razmišljala, kako bi se temu lahko izognila), žal pa nikakor nisem mogla uiti vsej birokraciji in CTG-ju v ležečem položaju. Bolj ko sem prosila, ali lahko stoje opraviva te formalnosti (ker sem vedela, kako boleči so popadki leže), bolj so moje prošnje naletele na gluha ušesa. Da ne omenjam, da je babica spraševala vse tisto, kar že tako ali tako piše v materinski knjižici. V porodnišnico sem prišla že čisto odprta in bi morala otročka le še iztisniti na svet, pa sem morala še malo počakati. Zakaj? Ker nihče ni imel posluha za to, kar jaz čutim in kar jaz želim. Ko sem milo prosila, ali lahko pritiskam pokonci in ne leže, sem vedno dobila enak odgovor: »Gospa, vi kar ležite, ker rojevate prvič.« Usmilili so se me le toliko, da so mi rahlo dvignili hrbtišče postelje, kar pomeni, da sem imela rahlo dvignjeno glavo. Takoj ko je babica odšla iz sobe, sem začutila močno potrebo po tem, da bi vstala, in tudi sem – kar počepnila sem na posteljo, se oprla na moža in ko me je »zagrabilo pritiskanje«, sem kar sama od sebe začela pritiskati, kar je bilo občutiti kot hudo olajšanje. Naj dodam še to, da si nikoli nisem mislila, da imam tako močno intuicijo – najbrž telo dobro ve, kako bi moral potekati porod, če ga seveda ne »utišamo« z vsemi medicinskimi prijemi. Ko me je babica videla čepeti, me je zopet polegla nazaj na posteljo z izjavo, da ona v takem položaju pač ničesar ne vidi. Mislila sem si – čemu vse te moderne postelje, če se osebju ne da niti pritisniti na gumb, da bi si prilagodili višino in tako tudi kaj videli!!! In potem je po babičinem mnenju prišel čas za pritiskanje. Ker pa v ležečem položaju nikakor nisem mogla pritiskati, je kar rutinsko prerezala presredek. Najin sinček je kar zdrsnil ven in takoj močno zajokal.
V meni so se prepletala materinska čustva z občutki jeze, saj je bil prerez presredka zame nekaj, čemur sem se želela za vsako ceno izogniti. In kje je sedaj tisti stavek v praksi, ki ga v porodnišnici povedo vsem nosečnicam: »Pri nas varujemo presredek!«?! Prepričana sem, da bi otročka sama brez težav izstisnila iz sebe, če bi le lahko bila pokonci in se obesila za moževa ramena ali kakšen viseči drog. Sedaj se tolažim s tem, da se osebje poskuša za vsako ceno zaščititi in se zato drži medicinske rutine kot pijanec plota, nikakor pa nima tiste empatije in poguma, ki bi lahko pripomogla k rojevanju po meri ženske. Ne razumite me napačno – ta porod je bil zame najčudovitejša izkušnja, ki se je pač končala drugače, kot sem si želela, saj sem imela občutek, da zaradi predihavanja popadkov doma res sodelujem pri rojevanju in na nek način obvladujem situacijo. V primerjavi s porodnimi zapleti prijateljic sem lahko presrečna, da sem v porodnišnici rodila v uri in 25 minutah. Naj zaključim tole pisanje z nekaj podatki, in sicer: najin sinček se je rodil v velikonočnem jutru ob 00:25, takoj dobil čisto 9 po Apgarju, s 2510 grami in 48 centimetri, zdrav kot dren. Mojo porodno pot so zašili, posledice poroda pa bom očitno čutila, dokler bom živa (beri: trganje ob vremenskih spremembah, neprijetno zategovanje kože in še kaj ...). Upam si celo trditi, da bom naslednjič do konca poroda počakala doma in stvar rešila kar po intuiciji, saj sem na lastni koži občutila, da je telo narejeno tako, da je ženska zmožna roditi brez pretiranih medicinskih posegov. © Copyright iskreni.net Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.
|
, to je tko kot če bi ti zobar
,
. Zal nimam osebnih izkusenj s Slovenskimi