|
Čeprav razumsko-moškega odgovora, zakaj sva izgubila prvega otroka, še vedno ne najdem, pa z ženo opažava, da nama je spremenil življenje. Kljub temu, da mineva tretje leto od tega dogodka, je v mojih mislih ta otrok povsem živ. V spomin nanj in v upanju na vsaj kakšno iskrico upanja številnim parom, ki jih je doletela enaka usoda, začenjam te vrstice doživljanja skozi moške oči. Težko opišem zmedeno radost, ko sva po tednu dni zaostale menstruacije zagledala dve črtici na nosečniškem testu. Nekako sem bil vessel, a hkrati je bila ta črtica zame precej abstraktna. Pogovori so se že vrteli o nosečniških zadevah, porodu,... kar naenkrat sem opazil veliko nosečnic, otrok. Ker je bilo že pravo poletje, sva se odpravila na dopust in uživala sproščene poletne dni seveda z branjem očetovskih in materinskih knjig. Nastopi zadnja noč dopusta - mene zvečer kot ponavadi zmanjka.... po nekaj urah mojega spanja me žena zbudi in pravi: "Bila sem na wc-ju in krvavim. Pa vse skozi zelo močni krči." Tisti trenutek se je zame noč prevesila v nočno moro... nisva veliko govorila, že tišina je povedala vse... Ne vem zakaj, morda sem prevečkrat slišal, da krvavitve v zgodnji nosečnosti niso ravno obetavne... Žena se je do jutra zvijala v krčih in molila, da bi šlo vse dobro. Zgodaj zjutraj sva odrinila na pot proti domu z trdno voljo, da je in bo vse v redu. Policisti so nama iz normalnih 6 ur podaljšali pot na 12 ur tako, da sva uspela zamuditi poročno mašo prijateljice. Približno ob 22:30 sva prispela domov.... še vedno krvavitve... Odpravila sva se na urgenco in tam naju, glede na moje izkušnje togega zdravstva, lepo sprejmejo. Ginekologinja z mrkim obrazom prijemlje v roke pripomočke in pogleda v nožnico. Čez minutko drži v roki ultrazvok in ne govori veliko. Jaz bulim v monitor in zazdi se mi, da vidim, kako srčece bije..... a čez minuto, ki se mi je vlekla v ure, ginekologinja izdahne: "Plod je normalno v maternici, vse zgleda v redu, razen bitja srca ne vidim. Čez teden dni bi bitje deifinitvno moralo biti. Krvavitve niso dober znak, vendar kaj veliko napovedovati nima smisla." Najprej mi je odleglo, da ni izvenmaternična nosečnost... a kmalu zatem sem se spet spomnil njenega mrkega obraza. Žena je vse skupaj sprejemala z večjo mero mirnosti kot jaz. Ginekologinja ji je predpisala nekaj tablet, ki naj bi povečala možnosti za ohranitev ploda. Domov se odpraviva relativno mirna, saj sva izvedela, da so možnosti, da je plod normalno v maternici, da ima primerno velikost in nezazadnje sva imela s sabo prvo sliko. Nedelja razen nadaljevanja krvavitev in nenehnih bolečin kljub jemanju tablet mine brez posebnosti. Ponedeljkovo jutro se vse skupaj odvija v podobnem duhu. Stojiva v čakalnici pri ženini ginekologinji in vstopiva. Pregleda papirje, ki so jih pripravili na urgenci in nama pove, da šanse so velike, da bo vse v redu, da je vsaj 50% možnosti. Dogovorimo se, da se vidimo prihodnji teden, ko bi na ultrazvoku moralo biti vidno bitje srca tudi, če je morda do zanositve prišlo kasneje.  Že dobro uro po tem, ko prispeva domov, me žena pokliče v kopalnico s tistim glasom, ki ga poznam... nekaj je narobe... stečem in mi pokaže v robčku plod... pogledava se v oči in bilo nama je kristalno jasno, da je prišlo do splava. Dokaj zmedeno a še vedno mirno odideva zopet k ginekologinji. Vse ji je bilo jasno že na vratih... ultrazvok pa je to le potrdil. V maternici so ostali še neki zasevki, ki naj bi se v prihodnjih dneh splavili. Ker je ginekologinja privrženka naravnega, je predlagala, da žena ne gre na čiščenje ampak naj izbere težjo pot narave, da opravi svoje do konca. Ženi zato predpiše še kapljice za krčenje maternice, ki naj bi k temu pripomogle. Sledili so fizično najhujši dnevi, kar sem jih sam dojel. Trenutki, ko je žena vzela zdravilo, so se sprevrgli v nenormalne bolečine. Krči so bili tako siloviti, da ni mogla ne ležati, ne stati. Zame je bilo nekaj groznega, saj se mi je na trenutke zdelo, da bi prej preživel, če bi imel sam bolečine, kot da sem le nemo spremljal, kako se žena zvija od bolečin. Po petih dneh muk se je maternica sama sčistila in zazdelo se nama je, da sva vse skupaj že prebolela. A čez čas je vse prišlo za nama; čakalo naju je psihično in duhovno predelovanje in sprejetje. To pa je bil dolgotrajen proces. Najprej sva spoznala, da je prav to, kar čutiva: “Smrt otroka.” Zato sva se odpravila na žale in v parku zvončkov prižgala svečko ter se v molitvi in joku poslovila od najinega angela. V tem času sva spoznala, da nama najini starši ne morejo biti ravno v tolažbo, saj so to obravnavali zelo površinsko in nama niso namenili ravno besed tolažbe. Še manj so nama bili v pomoč prijatelji, ki so se pogosto radi pohvalili, da njim je “uspelo u ta prvo” in da je imeti otroka res nekaj najlažjega. Na srečo so bili ob nama tudi iskreni prijatelji, ki so nama prisluhnili in nama stali ob strani. Takrat kaj več kot to niti nisva potrebovala. Že mesec po splavu pa se nama je začelo dogajati to, da sva sovražila mlade familije z otroki, ki so jamrale, kako jim je “hudo na tem svetu”. Ni nama šlo v račun, kako se ne zavedajo, da so jim bili otroci dani kot dar in ne zato, da bi jih omejevali. Ta beseda dar se nama je vedno bolj jasno izrisovala in vedno bolj sem se poglabljal tudi v Sv. Pismo. Duhovno sva se z ženo vedno bolj povezala in tudi začela skupne molitve.  Sledili so meseci nenehnih nihanj. Vedno je bilo najhuje, ko je že po tako zmedenem ciklusu prišla menstruacija, saj z žalostojo ugotoviš, da ti otrok ni dan. Ko sva po pol leta bila že kar malce obupana, sva sprejela povabilo prijatelja, da v zadnjem trenutku odideva s skupino v Međugorje. Tam sva bila že pred leti, a tokrat sva šla z drugačnim ciljem: izročiti se Mariji, da bova res sposobna sprejeti, da najinega otroka ni več. Sam sem tam doživel res izjemen mir in neke vrste tolažbo, pri ženi pa sem tudi navzven opazil neverjeten preobrat. Trenutke, ki sva jih tam doživela lahko brez težav opišem kot novo rojstvo najinega zakona. In v naslednjem ciklu je žena uspešno zanosila in kljub vsem zapletom in ne ravno obetavnim napovedim pripeljala nosečnost do konca. Danes imava prekrasnega enoletnika. Sedaj se pogovarjam z mnogimi kolegi, ki prestajajo podobne ali še hujše preizkušnje. Težko najdem besedo, ki bi jih potolažila, saj vem, da prave tolažbe ni, potreben je le čas, da bolečino sprejmemo. Verjamem pa, da nas take preizkušnje doletijo zato, ker smo sposobni sprejeti ta križ. V večini primerov nas ta križ pelje globlje v samo bistvo našega življenja, ki je daleč stran od tega, kar nam skuša prodati ta svet s svojimi dobrinami. Ta svet nam sporoča, da si lahko celo s položajem v spolnosti zagotovimo določen spol, naročimo otroka na datum (recimo za šolske počitnice) oz. preprečimo nosečnost z tisočero metodo. A skrivnost življenja ostaja skrivnost in le z duhovnimi očmi uspemo videti smisel. Danes sem neizmerno vesel, da nama je bil dan nerojen otrok, saj se naju je močno dotaknil in nama spremenil pogled na življenje. Hvala ti, za vedno boš v najinih srcih – ob uri pa se srečamo. © Copyright iskreni.net Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.
|
?
