Najdražja hči, želim si, da bi me lahko slišala. Toliko bi ti rada povedala. Če bi vedela za tvojo stisko, ko si zvedela, da si noseča, ne bi nikoli tako sramotila tvoje sestrične, ki »se je morala poročiti«.
Nikoli ti ne bi vcepila prepričanja, da bo celotna naša rodbina ponižana, če bi se kaj takega zgodilo v naši družini. Nisem si predstavljala, da bo ta strah privedel do veliko hujše katastrofe. Če bi imela razsvetljenje in ljubezen, ki ju imam sedaj, bi gotovo z veseljem sprejela tvojega prekrasnega otroka. Namesto tega so te moje vrednote in tvoj strah pred mojim obsojanjem pripeljali do tega, da si edino rešitev videla v splavu. Kako strašen je moral biti obisk ginekološke klinike, kjer ti je neznanec opravil splav. In potem prebujanje sredi noči ob otroškem joku, ki ti je odmeval v glavi. Ko bi le lahko zavrtela čas nazaj in te resnično sprejela. Kako bi bilo lahko tvoje življenje drugačno? Malo dete bi bila sedaj 27-letna ženska, morda že sama mama tvojim vnukom. Tvoj 24-letni sin bi imel sestro. Poznala bi radosti in bridkosti vzgajanja hčerke, pomagala bi ji organizirati njeno lastno poroko, po porodu bi skrbela zanjo, da bi se lahko v polnosti posvetila svojemu dojenčku. To so radosti, ki sem jih doživela ob tebi in ki jih ti ne boš poznala. Morda bi imela možnost za več otrok, če tvoja maternica ne bi bila poškodovana. Morda ne bi na skrivaj jokala v bolečini, da si zagrešila takšno nasilno dejanje zoper življenje, in za izgubo, ki si jo doživela. Če bi prej vedela za grozoto splava, morda ne bi ohranila le tega življenja, pač pa bi hčer sprejela z odprtimi rokami. Molim zato, da bi svojo žalost zaradi izgube preusmerila v ljubezen do tistih, ki se odločajo med življenjem in smrtjo. Da bi z njimi delila svojo strast do življenja, svoje spoznanje o tem, kaj splav pravzaprav je, svojo izkušnjo izgube in grozovite bolečine. Vedno nekdo potrebuje tvojo ljubezen, samo najti ga moraš. Tvoja ljubeča mama
|