Študentski protest z zgrešenimi cilji

Sem diplomirana novinarka, vpisana na magistrski študij novinarstva. Verjemite, nič študentskega mi ni tuje.

Vem, da je v slovenskem visokošolskem sistemu treba spremeniti marsikaj. Ampak štipendije za vse študente v državi gotovo niso ena izmed teh stvari.

Pa resno: kdo so norci, ki so sestavili zahteve, s katerimi so se šli drenjat te dni na FF?

UKINITEV BOLONJSKEGA ŠTUDIJA

Kaj bi s tem dosegli? Vrgli bi stran ves trud tistih fakultet, ki so se celo trudile delati po standardih bolonjskega študija.

Zafrknili bi tri generacije bolonjskih diplomirancev in najmanj eno generacijo bolonjskih magistrov, da naša izobrazba ne bi nikjer štela čisto nič, in nas sploh nikjer ne bi vzeli v službo.

In ne nazadnje – vrnili bi študij nazaj v kameno dobo, ko je bil izpit edina obveznost pri vseh predmetih in so bili vsi ob koncu leta.

Ja, strinjam se, bolonjska reforma ima mnogo pomanjkljivosti, sploh takšna, kakršno jo izvajajo na naših fakultetah. Zbiranje kreditnih točk res nima smisla, če so vsi predmeti ovrednoteni z enakim številom točk (kot na FDV).

In krajšanje študija, kar naj bi bil cilj reforme, to res ni, če imamo možnost absolventa že skoraj po vsakem letniku.

Da niti ne govorim o »prenovljenih« programih, za katere najprej potrebuješ »prenovljene« profesorje, strokovnjake in »prenovljene« študijske pripomočke (smo v 21. stoletju, pa tu nikakor ne mislim le na knjige!).

Sprememba imena predmeta/programa je še najmanj od vsega. Preden »bolonjca« ukinemo, bi ga morali najprej zares uvesti!

UKINITEV ŠOLNIN

Pa koga hecamo? Saj imamo vendar brezplačen študij! Letos sem ob vpisu na magisterij plačala 20 €, za novo izkaznico. To je vse.

Prav nič nimam proti, da obstaja možnost izrednega študija, ki je plačljiva – hej, če nisi zbral dovolj točk, pa si res želiš študirati ali če si zaposlen in bi rad zraven še študiral, pa daj. In plačaj.

Glede plačljivosti doktorskega študija sem neopredeljena … Nikoli si nisem predstavljala, da se komu dejansko da tako dolgo ubadati s šolanjem. Ampak če tako uživa v učenju, je verjetno pripravljen za to tudi plačati. Ne?

Ob tem, da je plačljivost študija najboljša motivacija za uspeh. Sama že vem – v štirih letih sem plačala 2 izpita. Statistiko in ekonomijo. Ubijala sta me. Ko sem ju delala četrtič in ju morala zato plačati, sem ju – začuda – brez težav opravila. Oba. V istem tednu.

ŠTIPENDIJE ZA VSAKEGA ŠTUDENTA

Mar ni izredno ugodno že to, da lahko do 7. stopnje izobrazbe pridem praktično brezplačno? Poleg tega kot študenti jemo skoraj zastonj, vozimo se ceneje, spimo ceneje, na vseh prireditvah/dogodkih imamo popust, od zaslužka nam ni treba plačati davka – vse nam omogoča, da v miru študiramo in se nam ni treba bati za socialno varnost.

Jasno, ker ne živim več pri starših, ampak poročena, v dvočlanskem gospodinjstvu, ki ga pomagam vzdrževati, bi mi takšnale štipendija prišla presneto prav. Ampak, roko na srce, ne potrebujem je. Ne za študij. Sploh pa ne v času, ko država varčuje povsod, kjer le more, in praviloma ravno pri tistih, ki najbolj potrebujejo socialno pomoč.

Ob današnjih študentskih protestih se vsi spominjajo študentskih protestov v sedemdesetih. A takrat so imeli študentje dejansko razlog – hoteli so jih vreči iz blokov v študentskem naselju. In kaj so nam naredili zdaj? Čisto nič. Še prav nam dajo.

»Nočemo le študirati, ampak tudi živeti!« so se drli pametnjakoviči na FF-ju. »Ja, potem pa spackaj faks prej kot v sedmih letih!« jim je na FB zabrusila moj kolegica. Vendar ne, oni bodo raje, kot da študirajo, protestirali, dokler njihovim zahtevam ne bo ugodeno. Torej do smrti.

Sploh pa se mi vse bolj zdi, da je vsem tem protestnikom kot študentom še preveč luštno. Nihče namreč ni omenil resničnega problema študentov v Sloveniji – da diplomanti nikakor, zlasti družboslovni, ne dobimo delovnega mesta.

Mnenje je bilo v izvirniku kot blog objavljeno na spletni strani drugisvet.com.