Rodila sem v porodni hiši

V kotu so gorele svečke, v ozadju je igrala pomirjujoča glasba, ko je na svet prijokala najina čudovita hči. Prevevali so me občutki zmage, moči in ponosa, da mi je uspelo. Kakšen čudež!

Še pred nosečnostjo me je zanimala alternativa porodom v slovenskih porodnišnicah. Ker je nosečnost potekala brez problemov, sem vedno bolj pogumno razmišljala o porodu v Avstriji. Podpora moža v moji želji me je vzpodbudila, da sem navezala stik s porodno hišo. Povabili so naju na obisk, da spoznava babico, saj se bova tako lažje odločila. Imela sva namreč kar nekaj vprašanj oz. pomislekov glede varnosti. Ko sva prispela, nama je razkazala hišo, porodno sobo, potem pa smo se pogovorili o vsem, kar naju je zanimalo. V hišo sem vstopila polna dvomov glede poroda, odšla pa sem v veselem pričakovanju. Prvič v nosečnosti sem se veselila poroda brez kančka strahu. Z babico smo se pred porodom še enkrat srečali. Čudila sem se njenemu zaupanju v žensko moč in človeško naravo, ki se le redko kdaj zmoti, če ji prisluhneš.

Prišel je predvideni dan poroda, vendar se ni zgodilo popolnoma nič. Sledili so dnevi v pričakovanju, da se bo porod začel, pa se ni. Pregledi so bili vedno bolj pogosti in zdravniki so vedno natančneje pregledovali, če je kaj narobe z otrokom, če se slabo počuti. Počutila sem se odlično, prav tako sem otroka vsak dan dobro čutila, vendar sem zaradi skrbi zdravnikov začela dvomiti: pa se res dobro počutim? Morda otroka ne čutim dovolj dobro? Na svoje telo sem bila skoraj jezna, pa zakaj ne sproži popadkov, mar ne ve, da je predvideni datum poroda že zdavnaj mimo?!

Z babico v Avstriji smo se redno slišali in svetovala nama je, kaj vse lahko narediva za naravno sprožitev poroda. Prav tako naju je pomirila, da nekaj dni po predvidenem roku poroda ni razloga za skrb. Dogovorili pa smo se, da prideva v porodno hišo enajsti dan, tudi če ne bo popadkov. Ni bila slišati zaskrbljena.

Deseti dan čez rok. Čakal me je pregled v porodnišnici, tuji ljudje, tuje okolje. Ocenjena teža otroka je bila na spodnji meji, zato so mi mirno povedali, da naj naslednji dan pridem, da mi sprožijo porod oz. še bolje, če kar danes, da je otrok lahko v nevarnosti. Izrazila sem željo, da bi sprožila porod naravno oz. bi počakala, saj moje telo že ve, kdaj je pripravljeno. Zdravnica mi je odgovorila, da če bi moje telo delovalo popolnoma vredu, bi porod že sprožilo. Počutila sem se popolnoma nemočno in nesposobno, kot da sem ustvarjena z napako.

Tisto noč pa me ob 4.00 zbudijo popadki, ki mi niso dali več spati naprej. Najraje bi zavriskala. Zbudila sem moža in začela sva pakirati. Še prej sva poklicala babico in ji napovedala najin prihod. S potovalkami na hodniku sva na glas naštevala stvari, da ne bi česa pozabila. Ko nama je zmanjkalo besed, sva se objela in odšla. Porod je bil še v prvi fazi, saj sva se lahko med potjo pogovarjala in smejala kot dva otroka, ki odvijata darilo.

V porodni hiši sva se namestila in babica naju je prišla pogledat. Dogovorili smo se, da jo pokličeva, ko bo porod napredoval. Zunaj je bil čudovit dan, zato sva šla na sprehod. Vsakih nekaj minut sva se ustavila, da sem malo globlje zadihala, potem pa sva hodila naprej. Po kosilu je bolečina postala intenzivnejša, zato sva poklicala babico. Pokazala mi je, kako predihati popadke in kako se lahko med popadki namestim. Popadki so bili še vedno intenzivni, vendar sem jih veliko lažje prenašala, ko sem pravilno dihala v položaju na žogi, ki mi je najbolj ustrezal. Tudi mož je videl, da je porod napredoval, saj sem izgubila smisel za humor. Bil pa je z menoj in me bodril.

Ura je 20.00 in popadki so postali močnejši. Pravo delo se je začelo. Bila sem že kar utrujena. Babica je redno preverjala otrokov utrip, zato sem bila mirna. Ves čas je bila zraven in mi nudila oporo, kjer sem jo potrebovala, umaknila se je le takrat, kadar je videla, da z možem potrebujeva kakšen trenutek. Malo sem hodila, ležala na žogi, postelji, stala, se opirala na ripstol. Pri iskanju položajev med popadki sem bila vedno bolj kreativna, da bi olajšala bolečino, vendar sem po treh urah ugotovila, da upiranje bolečini ne pomaga. Porod se je prav zaradi tega malce ustavil, fizično sem bila zelo utrujena, babico pa je predvsem skrbelo moje psihično stanje. Res sem si že želela, da bi bilo konec ali pa da bi vsaj vedela, kdaj bo konec. Pogovorila se je z menoj, kako sprejeti bolečino. Z nekaj njenih prijemov in spremembo položaja je bolečina postala močnejša in porod je spet začel napredovati. Čeprav me je bolelo, sem se na nek način bolečine razveselila, saj sem vedela da je to znak, da se bližamo koncu. Odtekla mi je voda in začutila sem neverjetno silo, da bi pritisnila. Zadnji del poroda je bil zelo kratek. Naslonila sem se na moža in usmerila vso silo v pritiskanje. Še danes ne vem, od kod je prišla ta energija, da sem pri tej utrujenosti to zmogla. Babica in mož sta me vzpodbujala, mož je navijal kot na kakšni tekmi (zdaj razumem košarkarje, ki pravijo da so jim navijači dali moč, da so zmagali). Bolečina je dobila čisto drugo dimenzijo. Lahko bi rekla, da sem občutila moč in ne bolečine. Zmogla sem. Vse, kar sem želela, je stisniti k sebi najino deklico. Jaz sem objemala deklico, mož je objemal mene... Najlepši trenutki.

Babica mi je pomagala, da sem jo pristavila k prsim. Morali smo biti kar vztrajni, vendar je uspelo. Čutila sem podporo babice, ki je popolnoma zaupala, da sem sposobna dojiti, zato tudi sama nisem podvomila. Lahko bi še celo noč gledala najino deklico, saj sploh nisem bila zaspana, za razliko od moža, ki je v sekundi zaspal.

Babica je takoj zjutraj prišla pogledat, kako smo. Čutila sem vsako mišico svojega telesa, drugače pa sem se počutila vredu. Naslednji dan je prišel tudi zdravnik, ki je natančneje pregledal deklico. Vse je bilo vredu.

Sedela sem lahko že drugi dan po porodu, zato smo lahko hitro odšli domov; čeprav nam ni v porodni hiši nič manjkalo, je doma najlepše.

Ljudje smo res čudovito ustvarjeni in sposobni stvari, ki si jih niti v sanjah ne predstavljamo. Če sem zmogla roditi, zmorem še marsikaj drugega.

Zdravniki so se zmotili pri oceni teže, saj je bila deklica ob rojstvu za 400g težja od njihove ocene. Zaradi te pomote bi lahko bila prikrajšana za izkušnjo naravnega začetka poroda. Vesela sem, da sem lahko rodila v porodni hiši, saj če bi rodila v porodnišnici, verjetno ne bi imeli časa in prostora, da bi rojevala tako dolgo.

Menim, da predpostavka zdravnikov, kaj vse lahko gre narobe, v porodnice vcepi velik strah in zaradi tega je marsikatera prikrajšana za čudovito izkušnjo naravnega poroda in zaupanja v svojo žensko naravo. Morda je zaradi vseh preventiv in strahov rešen tudi kakšen otrok in porodnica, če je to pravi način, pa naj presodi vsak pri sebi.

 

Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.

© Copyright iskreni.net

4.5
6 glasov