Porodna zgodba

»Najbrž grem zadnjič,« sem dejala možu, preden sem zaprla vrata. Vseeno sem upala, da se bom lahko na telovadbo odpeljala še čez dva dni.

Stekla sem po stopnicah (kolikor se lahko še teka s trebuhom, ki ima čez dva dni napovedan porod) ter se približala Lepotcu.

Tako sem začela ljubkovalno klicati našo novo pridobitev - Peugota 5008, ki mu naš malček reče, da je »iv« avto (saj je lepe sinje barve), ki ima narisano »ace« (kajpak, če ima prste vmes iskreni.net, ne gre brez srca). Prav z veseljem sem se usedla za volan, saj me ni kar »potegnilo dol« kot v prejšnjem avtu, in kljub trebuhu je bila vožnja udobna.

Telovadba za nosečnice mi je bila všeč, saj je vsebovala vse mogoče elemente od aerobnih vaj, razgibavanja, vživljanja v rojevanje ter na koncu sproščanje. Okoli devete ure sem bila spet doma. Malček je že spal, starša pa sva mu kaj kmalu sledila. Razglabljala sva še o tem, ali se bi splačalo porodni načrt natisnit, da lahko kaj dava iz rok, ko bo čas za to, a sva ga raje predebatirala in zaspala.

Vendar meni nekaj ni in ni dalo spati… Vstala sem in se odpravila proti stranišču, ko sem že začutila mokroto. »Hm… A so se mi mišice medeničnega dna že čisto pokvarile?« sem pomislila (pa tako zvesto jih treniram na telovadbi).

V tistem hipu pa spet. Utrujenemu možu, ki si je dejal, da je danes pa res skrajni čas, da se naspi, preden gremo rodit, sem prav s težkim srcem rekla: »Najbrž se bo treba kar odpraviti...« Ura je bila enajst.

Ves čas naju je skrbelo, kako bo z malčkom. No, sedaj je brezskrbno spal, moja sestra (varuška plan A), pa je bila še pokonci ter se je po klicu hitro odzvala na prošnjo po varstvu. Nekaj časa sem še imela, zato sem čakanje na njen prihod izkoristila še za topel tuš. Upala sem, da bo to pomagalo sprožiti popadke, ki jih zaenkrat ni bilo. Sestra je prispela. Mož je imel že pripravljeno potovalko, vzela pa sem še eno veliko brisačo, da ne bi ravno namočila sedeža v avtu. Zopet sem se lepo namestila (tokrat na sovoznikovo stran) in se skušala sprostiti v čakanju na popadke.

Natanko ob polnoči je Lepotec zapeljal iz dvorišča. Vožnja je tekla gladko, čeprav se je za tak nočni čas zdelo kar malo preveč prometno. Parkiranje tudi ni bilo ravno mala malica, ampak tudi na robniku je kljub velikosti čisto dobro stal. Vratar je pozdravil, v sprejemni ambulanti nama je babica že odpirala vrata. Po vprašanju: »Kaj pa vaju je prineslo?« (babica je bila sredi noči za hece) sem ji tudi jaz odvrnila, da najbrž točim.

Zdaj sem »pot« nadaljevala sama. Vsaj za nekaj časa. Pregled (tokrat se je plodovnica kar ulila in nisem samo malo »zamakala«) pa nova oblačila pa administracija pa CTG, potem pa končno spet k možu. Do lifta, nato spet ločitev. Zanj počitek, zame stranišče :). Ura je bila okoli pol tretje, ko še kar ni bilo pravih popadkov. Zdaj so naju usmerili v porodno sobo. Na srečo sva lahko zamenjala radio za svojo glasbo in prav razveselila sem se dveh kozarcev vode ob postelji. Pregled. Še vedno odprta 3 cm.

Na srečo sva potem ostala sama in poslužila sva se nasveta iz knjige Modrost rojevanja – stimulacija bradavic pomaga sprožiti popadke. Čakanje. Popadki so se začeli počasi vrstiti. Okoli četrte ure je prišla druga babica. Delovala je precej grobo. Popadki so že bili močnejši in seveda se je spomnila narediti pregled ravno med predihavanjem enega takih.

3 cm. »Nič se ne odpirate. Dali vam bi umetne popadke pa nekaj proti bolečinam, ker ste čisto zakrčeni,« »Ne, ne…« sem se uprla. »Počakajmo še.« In seveda tipičen odgovor: »To lahko traja še ves dan!« Res sem bila veliko manj sproščena kot prvič, ko sem se vsako uro odprla za centimeter, zato sem po premisleku sprejela dušikovo masko, popadke pa sem hotela počakati svoje. Mož je s stimulacijo opravil veliko delo, najbrž je nekaj pripomogla tudi maska, kajti okoli pol šeste se mi je zazdelo, da sem pripravljena za izstis.

Naenkrat se je tam zopet znašla »ta groba« babica s pomočnico. Vedela sem, da bom vsak čas izvedela, kdo se je skrival pod mojim srcem (z možem sva tudi tokrat želela za spol izvedeti šele na licu mesta) in da se je zdaj dobro čim bolj prepustiti in predvsem sprostiti.

Rojstvo, novorojenček, naravni porod

Tokrat je bil tudi pristop babice drugačen. Bodrila me je in na koncu koncev spravila v smeh, da sem se res sprostila in brez kakršnegakoli reza se je porodila naša deklica.

Ob 6.07. Ni trajalo prav dolgo, je bila pa »nočna služba«, ki jo je bilo treba nekako nadoknadit.

A to je že druga zgodba. Dejstvo je, da smo čez tri dni našo deklico lahko namestili v lupinico, jo brez težav pripeli v Lepotca ter jo varno odpeljali domov. Seveda je bilo na zadnjem sedežu dovolj prostora še za malčkov avtosedež in mamino zadnjico, ki je tokrat imela pregled nad voziščem iz zadnje klopi (mogoče je pomagala telovadba ali pa je kriva velikost avta, ampak kljub dvema otroškima sedežema ni bilo prav tesno).

Upam, da bom naslednjega otročička lahko že rodila v družinskem centru iskreni.net, kjer me v želji po čimnaravnejšem porodu ne bodo grdo gledali in, kjer ne bo nobenih "grobih" babic!

Peugeot 5008, družina, novorojenček, odnosi

 

 

 Andreja Lenart

© Copyright iskreni.net 

5.0
3 glasovi