Rodila sem doma

Ni lepšega in bolj magičnega trenutka kot je ta, da sama rodiš in v roke ujameš svojega otroka! Takšno izkušnjo privoščim vsaki mami.

Lilia6MS

(Foto: Maja Šivec)

Če bi me kdo še na začetku te nosečnosti vprašal, kaj mislim o porodu doma, bi mu jasno zatrdila, da je ženska, ki načrtno rodi doma, skrajno neodgovorna in se igra s svojim ter otrokovim življenjem. Pa vendar sem se odločila roditi doma. Od kje tako drastična odločitev?

Ko sem po internetu brskala za podatki, kako preprečiti rezanje presredka in raztrganine, kako omiliti bolečino ob porodu, sem naletela na članke o drugačnih porodih. Začela sem raziskovati in dobila popolnoma novo sliko o porodu. Takrat sem dobila prvi preblisk o porodu doma. Zbirala sem še več informacij, kontaktirala babice …, dokler se nisem v zadnjem mesecu nosečnosti trdno odločila: Roditi želim doma.

1 dan po PDP (Foto: Maja Šivec)

S svojo željo sem previdno seznanila najbližje, prijatelje in celo osebno ginekologinjo. Naletela sem na različne odzive, od skrajnega neodobravanja do veselja in podpore. Odločilno pa je bilo, ko je moj mož ”stopil na mojo stran” in me res 100% podprl v odločitvi. Brezpogojna podpora in odobravanje od osebe, ki bo prisotna ob porodu, je bil še tisti zadnji neizklesan delček, ki bi mi lahko preprečil tako magičen dogodek, kot je neasistiran porod doma.

V nedeljo, šesti dan po PDP, me je zbudilo "črvičenje". Skočila sem pod tuš, kjer sem pod nogami opazila manjše krvne strdke. Panika! Prvi moment sem se zelo prestrašila. Skoraj vso nosečnost sem s strahom spremljala, če bom kaj zakrvavela in glej, tukaj je ta neželena krvavitev. »Aja, morda pa bom danes rodila, pa tisto črvičenje le ni črvičenje. Potem je ta majhna krvavitev normalna,« se pomirim in povem dragemu, kakšna je situacija. Ker pa sem se krvavitve tako ustrašila, si rečem: "Strah, adrenalin, fino, pa sem si podaljšala porod za kakšni dve urici."

Lili 1 uro po porodu

Popadki so bili čisto neredni. Dopoldan sem stanovanje pripravila za porod, opoldne sem še sesala in pospravila stanovanje. Čez cel dan sem redno hodila na stranišče, ker sem hotela, da sem "odspodaj" čim bolj sproščena in to sem lahko dosegala, če se imela mišice sproščene, kar pa je pomenilo, da sem bila redno na WCju. Ven na sprehod si nisem upala, ker nisem hotela, da bi mi slučajno odtekla voda med delavci, ki so že počasi pripravljali za festival.

Lili pri 3 mesecih

Roditi sem si želela čepe v kadi. A vedela sem, da pri porodu ne gre vedno čisto tako, kot si želiš in splaniraš. Čez opoldne so se popadki okrepili. Čez dan sem se nekajkrat sprostila v kadi in z lahkoto predihala vsak popadek. Če sem ležala, so bili popadki neprimerljivo bolj boleči, zato sem našla napol sedečo napol ležečo pozicijo. Z vsemi vzglavniki in odejami, ki jih premoremo, sem si naredila gnezdece v kotu med posteljo in steno. Pod rit sem si dala cel kup brisač, če bi mi slučajno odtekla voda in se pričela sproščat. Samodejno sem padla v meditativni trans, v katerem sem popadke zaznala kot 2-3 sekunde trajajoče bolečine, ki sem se je zavedala, vendar je nisem občutila. Pravo blaženo stanje. Ne vem, kaj bi pokazal CTG, ampak meni je bilo lepo. Ko sem prišla iz meditacije v "realni" svet, so bile bolečine spet moje in sem jih še kako občutila. Pozno popoldan sem se pričela jokat, da se ne grem več. Jok je trajal celih 15 sekund. :)

Zvečer sem bila že precej utrujena. Ura je bila nekje okrog 21h, ko sem bila spet v kadi in sem bila prepričana, da bom kmalu rodila. Toda nič od tega. Okrog 22.30 se "prebudim" iz meditacije. Popadki so močni, a še vedno nimam občutka, da bi bili lepo periodični, voda mi tudi še ni odtekla. Mož me je večkrat povprašal, kako se počutim in kaj mi govori moje telo. S tem me je lepo vodil skozi porodno obdobje, da sem prisluhnila svojemu telesu, tudi če sem na to pozabila. Tudi tokrat me vpraša, kako se počutim, kako gre. Odgovorim mu, da sem utrujena. Začneva se pogovarjati o tem, da gremo v porodnišnico. Tako se odločim, da prvič preverim, kako se časovno vrstijo popadki. Še vedno so neredni. Odločim se še, da si preverim stanje tam spodaj. Vse je mehko, na prstih pa mi je ostala rjavkasto krvava sluz. Pojma nisem imela, kaj to pomeni.

Lili stara 6 mesecev

Ura je bila že 23, ko se z možem odločiva, da grem v porodnišnico. Tako se oblečem, pripravim torbo in grem še na WC. Takrat se odločim, da grem še enkrat v kad. Opazim, da je otrok postal zelo nemiren. Popadek je nekam čuden. Gledava v trebuh kot norca, ker se je zelo dobro videlo, kako mala brca. Naenkrat se čuden popadek prelevi v potisnega. Roditi sem želela čepe, toda bilo je prepozno. Nisem se mogla upreti potiskanju, mož pa mi je potisnil kolena nazaj, kolikor je mogel. S tem mi je pomagal, da je bila porodna pot čim bolj ravna. Točno sem čutila, kako "potuje" ven. Takoj za prvim potisnim popadkom je sledil že drugi. Z roko poskusim, ali se glavica krona in občutim, da se glavica krona z ovojnico vred. Še preden dojamem, kaj se dogaja, je glavica že zunaj, rame tudi, instinktivno še preščipnem ovojnico in mala je že bila zunaj. Držim jo v rokah. V trenutku mož pogleda na uro (23.20), ugasne luč in me opozori na popkovnico. Uf, popkovnica je enkrat ovita okoli vratu. Odmotam in ji pomagam zadihat, mož pa predlaga, da pokliče rešilca. Pomirim ga, da je vse v redu. V dobrih 3 minutah je imela že lepo rožnato barvo. Uživamo v trenutku.

Med tem ko možu razlagam, kako naj prereže popkovino, začutim zbadajočo bolečino v bradavici. Moja komaj rojena dojenčica si je sama našla bradavico in začela sesat. S solzami sreče v očeh sem jo prvič podojila.

Lili se smeji (3 ure po porodu)

Urediva popkovino in kmalu porodim še posteljico. Medtem ko urejam Lili, mož pokliče rešilca. Ta ugotovi, da smo že vse naredili, in svetuje, da ker smo v bližini porodnišnice, naj se tja kar sami zapeljemo. Bila sem presrečna in zadovoljna.

In sedaj vsakič, ko slišim, da sem imela srečo, si rečem, ja, in ime ji je Lili.

Tukaj pa končam z zgodbo, ker prihod v porodnišnico in čas v njej želim čim prej pozabiti.

4.3
18 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.