Kot mama ne morem razumeti …

Thumbnail

Čeprav sem mama in lahko sočustvujem z drugimi mamami, tudi mamami istospolno usmerjenih, ravno na podlagi lastne starševske izkušnje ne morem sprejeti zatrjevanja, da spol staršev za otroka ni pomemben …

Kršim vsa pravila, da bi mojemu zapisu priznali legitimnost – ni podkrepljen s študijami, nisem strokovnjak in avtoriteta na tem področju, temelji na eni sami izkušnji, ki je povsem subjektivna in čustveno obarvana, sem v položaju »privilegiranih« (heteroseksualno usmerjena, poročena, imam otroke), sem verna …

Po vsem naštetem me torej lahko hitro pospravite v te dni široko odprt predalček »nestrpnih, zaplankanih, nazadnjaških« in moje nasprotovanje predlaganemu zakonu zreducirate na »gole predsodke«, osnovane na kupu »spolnih stereotipov«.

Samo preprosta izkušnja mame treh sinov

Če pa upate priznati vsaj malce legitimnosti in modrosti tudi preprosti izkušnji mame, berite naprej.

Kot mama treh sinov in kot žena, pa če se še tako trudim, ne morem zares razumeti trditev, da spol staršev ne igra nobene vloge, da so za dobrobit otrok važne le ljubezen, skrbi in pripadnost. Kajti, če to res drži, zakaj potem sama vsakodnevno doživljam kup zapletov in radosti, ki so vezani prav na spolno različnost v naši družini?

Včasih sem res z drugega planeta

Zakaj sem se recimo pred časom v nekem trenutku zlomila in razjokala, da v tem moškem svetu (pri nas doma!) sploh ne morem več živeti, da se počutim kot z drugega planeta in da sploh ne vem, kje je moje mesto v njem. Bil je trenutek ranljivosti in šibkosti, ko sem tako močno občutila različnost med seboj kot žensko (mojimi zanimanji, prioritetami, pričakovanji, odzivanji, tolerančnim pragom …) in med mojim štirimi moškimi (pa gre v večini za le majhne fantke!), da sem kapitulirala. Mama daje odpoved!!!

V resnici sem najbolj potrebovala le topel moški objem, razumevanje (nečesa, kar še sama nisem dobro razumela) in zagotovilo, da sem kot ženska med njimi še kako potrebna in dragocena. Bil je tudi trenutek samorefleksije, kaj kot ženska lahko dam temu moškemu svetu okrog sebe. In bila je priložnost za razvijanje sočutja in rahločutnosti na drugi strani. A razlika med nami je bila očitna. Boleča. In dragocena.

Lahko se pretvarjam, da me fantovska igra zanima … moža pa v resnici

Ker, oh, kako drugače se recimo že igramo! Čeprav mi v otroštvu niso bile tuje tudi bolj fantovske igre in imam dva brata, se vendarle pogosto ne morem zares vživeti v fantovsko igro. Lahko se trudim, lahko sedem k njim, lahko opazujem stvari, ki mi jih z navdušenem kažejo, lahko se poskusim ravsati in obmetavati z blazinami, lahko skupaj razstavimo pokvarjen avtomobilček … A, če sem iskrena, v tem ne uživam najbolj. Všeč mi je njihova bližina in navdušenje, ne pa same dejavnosti, zato sem pogosto bolj opazovalec kot akter. Jaz bi raje z njimi ustvarjala, brala, se igrala družabne igre, igre vlog. A kaj v njihovem svetu so zanimivejše druge stvari.

A kako drugačen je v tem moj mož, ki je lahko pri teh stvareh res s srcem, navdušenjem in tudi z lastnim zanimanjem. Ki lahko igro popelje naprej, odpira nove stvari in izzive, navduši s svojim navdušenjem. Poleg tega sem sama z otroki v igri pogosto le napol, ker težko odklopim druge misli in obveznosti, ki čakajo name (in tudi druge mame pričajo o tem). Moj mož pa to zmore. Ko je z njimi, je čisto zares tam.

Ali res kdo verjame, da otroci ne čutijo te razlike?

Mož jih včasih precenjuje, jaz pa podcenjujem

Vedno bolj spoznavam, kako močno otroci za svoj napredek potrebujejo spodbudo in vero v to, da (že) zmorejo. Da jim damo priložnost. Ali da jih malce porinemo. In tudi tu sva si z možem različna.

Ko je prvič poslal otroka samega v trgovino, me je bila groza – pa saj je še premajhen, kaj če se ne bo znašel, ali bo znal priti varno do tja … Kup mamastih strahov. Pa je zmogel. In sem bila ponosna na oba – na moža in na otroka. In vse tisto, kar moji fantje počnejo zunaj in v naravi z očetom – kup nevarnih stvari, na katere sama verjetno tudi pomislila ne bi. No, morda čez par let. A jasno vidim, da fantje to potrebujejo – že zdaj.

Na drugi strani pa mož včasih kake otroške stiske ne opazi takoj, njihove sposobnosti in meje pa včasih tudi preceni. Takrat vstopim jaz in ga na to opozorim. To najino dopolnjevanje je sicer včasih naporno, a za otroke pomembno in potrebno.

Živeti z mamino cikličnostjo in očetovo trdnostjo ob njej

In če smo pošteni, tudi hormoni in biologija nam v precejšnji meri krojijo življenje. Ženske smo – povsem drugače kot moški – podvržene ciklusom. Mesečni ciklus, z ovulacijo in menstruacijo, nosečnost, porod, poporodno obdobje … Cikličnost in spremembe, vse tja do mene. In v tej spremenljivost je naša normalnost. Iz nje pa izhajajo tudi občutljivost, ranljivost in odprtost, ki porajajo posebno moč, ustvarjalnost in sočutje.

In moški ob nas se morajo učiti s tem živeti, učiti, kako nam skozi vse to nuditi oporo, stabilnost in trdnost. Učiti, kako nam zares prisluhniti in nas opogumiti, tudi podpreti v akciji. In kje drugje se lahko tega bolje učiš kot pa ob vsakodnevnem opazovanju svoje mame, ki vse to doživlja, in ob opazovanju očeta ob njej, ki se na to po svoje odziva? Kako se tega soočanja in prepletanja, te zahtevne a rodovitne sinergije dveh spolov naučiš v skupnosti dveh moških ali dveh žensk?

Če bi bil moj otrok gej …

In še nekaj si bom drznila. V resnici je predrzno, a nekdo mora izreči. Kar nekajkrat smo bili v kampanji soočeni z mamami odraslih istospolno usmerjenih otrok, ki jih boli, da se njihovi otroci ne morejo poročiti. In te mame so nam vsem zastavljajo vprašanje: »Kaj pa bi si vi želeli, če bo vaš otrok kdaj v tem položaju?«

Odgovor naj bi bil na dlani – vsaka mama si želi, da bi bil njen otrok sprejet in priznan tudi v družbi. Tudi jaz. Zato ostro nasprotujem preganjanju in zaničevanju istospolno usmerjenih oseb. In vsaka mama si želi doživeti dan, ko bo njen otrok stopal pred oltar ali pred matičarja v poročni obleki, srečen z osebo, ki jo ima rad. Tudi jaz. In še najbolj si vsaka mama želi nekoč pestovati tisto malo štručko – svojega vnučka. Tudi jaz. Le kdo neki bi torej imel srce biti PROTI temu zakonu, proti pravici do poroke in pravici do otrok – za (potencialno) svojega otroka?

No, jaz. Čeprav verjamem, da mi bo kdo ob tem takoj serviral tisto o »zarečenem kruhu«, v tem trenutku pri polni zavesti pravim: Ne, tudi če bo kdo od mojih otrok istospolno usmerjen, ne želim, da mu pripada pravica do poroke in pravica do otrok. Ker to nista pravici. In ker se mi zdi to, da moj otrok dela tisto, kar je dobro in prav, nad tem, da uresniči svoje in moje sanje o družinskem življenju. Ker si želim, da bi moj otrok znal sprejeti tudi svoje omejitve (in istospolna usmerjenost jih po svoji naravi vključuje, bodimo pošteni) in kljub oviram ustvarjalno iskati svojo pot v življenju brez teptanja drugih.

Želim si, da bi moj otrok živel v resnici – o sebi in o svetu okrog njega. Želim si, da je ljubljen in da ljubi – a z nesebično ljubeznijo. Pa verjamem, da to lahko boli in da bi bolelo tudi mene. A vsake bolečine ne moremo odvzeti. Lahko pa iz nje zraste nekaj drugega, tudi lepega.

Ne zatiskajmo si oči pred tem, kar vidimo …

Čeprav vem, da je v ozadju večine podpornikov zakona iskrena želja po izkazovanju ljubezni, sprejemanja in sočutja, pa si pri tem ne smemo zatiskati oči pred resnico o naši bistveni različnosti in nepogrešljivem dopolnjevanju med moškim in žensko. Ker vendarle verjamem, da to večina od nas zelo jasno vidi

Sama to vsakodnevno tako močno občutim in ob tem rastem, da si za vsakega otroka iskreno želim, da bi imel vsaj osnovno možnost srkati najboljše iz teh dveh svetov (in tudi spoznavati boleče trke med njima) v najbolj naravni učilnici življenja – v svoji družini, ob mami in očetu.

In še – malce za šalo, malce zares – čemu bi se smejali, če mame in očetje ne bi bili tako različni?

Foto: pregnancy.more4kids.info, mirror.co.uk, mothering-matters.com, mommysh.com, alphamom.com, evokingyou.com, imgur.com

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja