Kako sem odraščal ob mami, ki je lezbijka

Foto: Canva

»Niti ne vem, kako naj spregovorim o svojih občutjih nelagodja in nestrinjanja z istospolnimi partnerstvi.

Čeprav imam neposredno slabo izkušnjo, sem vseeno živčen, ko moram spregovoriti. Ko sem že kdaj spregovoril, so mi pripisali, da sem nestrpen in da je moj govor sovražen. Ker to, kar moram povedati, in moja izkušnja ne gresta z roko v roki z mnenji, ki so politično korektna.

Moje zaupanje je porušeno in bojim se, da bom izgubil službo, če bi moj delodajalec izvedel, kakšno je moje mnenje. Ali pa, da me bodo moji kolegi iz Avstralije zasmehovali, mi grozili ali skušali prikazati mojo izkušnjo kot nerelevantno.

Sem četrti otrok od sedmih. Moja najstarejša sestra ima drugega očeta, ostali pa imamo istega očeta. Moja mama že dolgo ve, da jo privlačijo ženske. Ampak želela je imeti sedem otrok in jih tudi ima.

Vrsto let je v mojem življenju vladala velika napetost. Ko sem bil star štiri leta, je mama zapustila očeta ter s seboj vzela mene, mojega mlajšega brata in mlajšo sestro. Bil sem zmeden in vznemirjen.

Ne spomnim se, kdaj mi je mama prvič povedala, da je lezbijka. Vem pa, da sem bil poln sovraštva in ljubosumja, ko je začela živeti v istospolni zvezi. Kot otrok sem bil jezen in gabile so se mi tako ona kot vse njene partnerice. Naskrivaj sem začel sovražiti ženske in z leti postajal čedalje večji seksist.

Kot mlad najstnik sem se začel zatekati k dekletom in pornografiji, da bi izrazil vso jezo, ki sem jo čutil do žensk zaradi frustracij, ki sem jih imel ob maminih lezbičnih zvezah.

Tudi mamine partnerke so bile ljubosumne. Bilo je, kot da bi imel med četrtim in desetim letom nekakšno romantično razmerje s svojo mamo, njene partnerka pa so bile na to intimo med mano in njo ljubosumne.

Mama je pogosto zaničevala očeta pred mano in ostalimi otroki v družini. Dve starejši sestri sta ji povedali, da jima ni všeč, da je lezbijka in med maminimi partnericami in njima je bilo sovraštvo. Družina je bila pogosto razklana in imeli smo veliko sporov vsakič, ko je mama začela novo partnerstvo.

Med petnajstim in sedemnajstim letom sem živel sam z mamo in njeno partnerko. Mojega mlajšega brata in sestro je s silo odpeljala najstarejša sestra, saj je bila mama do njiju nasilna. Od otrok sem ostal sam in živel še leto dni z nasiljem in zlorabo.

Ker sem bil otrok lezbične mame, je trpela moja identiteta. Trpel sem zaradi potrebe po seksualni nadvladi, želel sem se počutiti dominantnega. Privlačile so me ‘šibke’ in mnogo mlajše ženske. Samo zato, da bi se počutil močnega. Boril sem se proti temu, da bi to postalo moj življenjski vzorec. Nekaj časa v mojem življenju se mi je zdela privlačna možnost pedofilija, a nikoli nisem reagiral na tovrstne želje in nekaj let pozneje so prenehale.

Moj lastni zakon je trpel zaradi mojega seksizma in nasilnega vedenja do žene in sina. Zdaj se zdravim zaradi nasilja, ki sem ga prizadejal družini. Po letu dni, ko smo ločeni, se naš odnos zdravi in doživlja spravo.

Ni mi bilo všeč, da je bila moja mama lezbijka. Negotovega sem se počutil tudi ob njenih partnerkah, ki so bile do mene pogosto seksistične. Želel sem očeta in mamo, ki bi se ljubila in bi ljubila mene. Moje življenje je imelo veliko negativnih posledic zaradi tega, ker je bila mama lezbijka.«

V vseh državah, kjer so se borili proti izenačevanju homoseksualnih partnerstev z zakonsko zvezo, so prihajale na plano tudi zgodbe otrok, ki jih je zaznamovalo odraščanje v gejevskih ali lezbičnih partnerstvih.

Tako je bilo tudi v Avstraliji, kjer se je 7. novembra 2017 zaključila obsežna nezavezujoča nacionalna raziskava (glasovanje po pošti), v kateri so volilni upravičenci z več kot 60% večino podprli izenačitev homoseksualne in zakonske zveze.

Nekatere teh zgodb so resnično pretresljive. V njih začutimo stisko otrok, ki so bili prikrajšani za življenje ob ljubeči mami in ljubečem očetu. Še posebej se nas zgodbe dotaknejo, kadar so videti skorajda brezizhodne, kadar se zdi, da so rane prevelike, da bi otroci, ko odrastejo, lahko vstopili v zdrave odnose.

Tak občutek dobimo tudi ob zgodbi Avstralca Gilla, ki je bila objavljena na portalu Them Before Us. Gre za spletno stran, ki se zavzema za pravice otrok pred željami staršev ter odrasle ozavešča in spodbuja, naj aktivno sodelujejo v varovanju ene temeljnih otrokovih pravic – pravice do družine.

Spletna stran nas spodbuja: »Zavzemimo se za pravice otrok, spregovorimo.«

Prevod: Eva Strajnar