V okoljih, ki nasprotujejo homoseksualnim porokam in posvojitvam, je navzoče pomanjkanje srečanja z resničnimi, pristnimi in odkriti izkušnjami ljudi, ki v svojem življenju izkušajo, kaj je to homoseksualnost.

Med homoseksualnimi osebami, ki v celoti sprejemajo in tudi živijo homoseksualni način življenja, so se v zadnjih letih mnogi opogumili in spregovorili. Malo pa je pričevanj ljudi, ki izkušajo homoseksualnost ali živijo v homoseksualnih zvezah, pa v tem ne najdejo osebne izpolnitve in iščejo poti, kako bi svoje telo in svojo seksualnost živeli po Božjem povabilu.

To praznino zapolnjuje nov dokumentarni film z naslovom Desire of the Everlasting Hills (Hrepenenje večnih poljan). V njem dva moška in ženska s pretresljivo odkritostjo spregovorijo o svoji življenjski poti in o tem, kako so prenehali s homoseksualnim življenjskim stilom. Pri tem je bila za vse tri ključna duhovna izkušnja, osebna izkušnja Boga, ki jih je vodila po poti življenja v zdržnosti.

Nobeden od treh ne trdi, da ni več homoseksualec ali da je »ozdravljen«. Priznavajo, da homoseksualnost v njih ostaja in jim še vedno zbuja hrepenenja po ljubiti in biti ljubljen. Po drugi strani pa tudi pričujejo o tem, kako so, četudi v življenju brez homoseksualnih spolnih odnosov, našli umirjenost, srečo in izpolnjenost, kar so v življenju tako dolgo iskali.

Film je nastal v okviru organizacije Courage, ki je v Katoliški cerkvi v ZDA namenjena osebam z istospolno usmerjenostjo.

Dan je odraščal v okolju, v katerem ni mogel z nikomer spregovoriti o svojem spoznanju, da ga privlačijo moški. Zatekel se je lahko samo k internetu.

Ko je nekoč vtipkal v Google »I’m gay« (sem gej), mu je v iskalni vrstici iskalnik predlagal prvi dve nadaljevanji: »and I want a boyfriend« (in želim dobiti fanta) ter »and I want to die« (in želim umreti). Pri sebi je pomislil, da drugo niti ne bi bilo tako napačno. Vse od odkritja, da je homoseksualen, se je namreč boril s homoseksualnostjo in želel, da bi šla privlačnost do moških od njega. Pa se to ni zgodilo.

Po prvi izkušnji homoseksualnega odnosa je občutil krivdo in sram. Ni si želel promiskuitete in je imel v sebi hrepenenje po zvestem odnosu. Našel je Jasona, ob katerem je začutil, da bi si bila lahko zvesta. Bil je prvič v odnosu srečen, čutil je, da se mu je življenje normaliziralo.

Vendar se mu je kljub odnosu z Jasonom zgodila zaljubljenost z žensko, Kelly, ki mu je prebudila v njem tudi dolgo skrito željo biti oče. Toda njun odnos ni dolgo trajal …

Rilene je v najstniških in študentskih letih doživljala frustracije, ker se noben fant ni zaljubil vanjo. Ni razumela, kaj je z njo narobe. Po študiju in prvi službi se je vrnila domov in v pevskem zboru v nekem odnosu odkrila, da jo privlačijo ženske. Sprva se je upirala, nato pa se odločila, da poskusi. Po njenih besedah je bila to zelo močna izkušnja.

Na naslednjem službenem potovanju je v nekem baru srečala Margo in začeli sta odnos, ki je trajal 25 let. Ker sta bili obe uspešni v poslovnem svetu, sta imeli veliko denarja, živeli razkošno življenje, veliko zapravljali in potovali po svetu.

Ko se je Rilene nekoč za vikend iz službe z letalom vračala domov, se ji je dogodilo, da je neutolažljivo jokala. Postopoma je ugotovila, da je kljub zvestemu odnosu z Margo osamljena. Ko se je v Kaliforniji ponudila možnost, da bi se homoseksualni pari lahko poročili, in ji je Margo predlagala poroko, je Rilene zavrnila.

Nekaj časa je zaradi materialne varnosti še vztrajala v odnosu in ni imela poguma, da bi odšla. Ko pa je obe z Margo gospodarska kriza pripeljala na rob bankrota, je njun odnos postal zelo napet in Rilene je zmogla narediti korak na svoje …

(Pozneje, ko je Rilene že doživela preobrazbo v svojem življenju, ju je usoda z Margo spet združila. Ko je Margo zbolela za rakom, je Rilene v prijateljskem odnosu zanjo skrbela v prvem obdobju razvoja bolezni.)

Paul je bil v sedemdesetih letih, v času, ko je bila spolna revolucija v razcvetu, v New Yorku moški model, maneken. Njegovo življenje je bilo razpeto med službo, telovadnico in odnosi z nešteto geji. Doživel je, kaj pomeni v odnosih z desetinami, stotinami moških izgubiti občutek, kaj sploh pomeni biti v odnosu, s telesom in dušo.

Eden od njegovih partnerjev je bil med prvimi, ki so mu v ZDA diagnosticirali AIDS. Paul je doživel smrtni strah. Prepričan je bil, da je HIV pozitiven, a zavračal testiranje, ker ni hotel tega videti na papirju. Šele po selitvi v San Francisco je na prigovarjanje prijatelja opravil testiranje – da bi v primeru bolezni dobil zdravila, ki bi mu vendarle podaljšala življenje.

Ko se je peljal na kliniko po rezultate, je med vožnjo doživel močan mir in imel notranji uvid, kot glas iz središča njegovega bitja: »Paul, nimaš AIDS-a, saj imaš zaradi načina življenja, ki si ga živel, še veliko za postoriti …« Rezultat testiranja je bil res negativen. 90% gejevskih prijateljev oziroma partnerjev, ki jih je imel v New Yorku, je zbolelo za AIDS-om in umrlo.

V San Franciscu se je ustalil v odnosu z Jeffom, čeprav je v spolnosti še vedno živel promiskuitetno. Dokler se mu ni zgodilo, da je po televiziji začel gledati oddajo, v katerih je nastopala neka starejša redovnica …

V filmu je seveda še veliko več. Predvsem o poti iskanja notranjega miru in uresničitve. In o odnosu z Bogom, ki ga je vsak od treh doživel na svojstven in intenziven način.

Morda bo prav zaradi tega komu, ki mu duhovna dimenzija življenja ni domača, film tuj. Morda bo kdo zaradi tega ob gledanju doživel celo odpor.

Tega so se zavedali tudi vsi trije, ki so tako odkrito razgrnili pred nami svojo življenjsko zgodbo.

»Kako bodo gledali ljudje name potem, ko bodo videli to pričevanje? Me bodo imeli za samovšečnega ali za puritanca, ker sem na tak način našel pot uresničitve?« se je spraševal Dan. In dodal: »Ljudje si bodo mislili, kar si bodo. Na to nimam vpliva.«

»To je moja pot in nihče ni imel identične izkušnje,« pravi Rilene. »Lahko verjamete ali ne, da je moja izkušnja resnična in da ima vrednost. Prosim pa vas, da ostane odprti in dopustite, da je ta izkušnja možna in pristna … in da je mogoča še za koga drugega.«

Paul pa: »Veliko razlogov je, zakaj ne bi bilo dobro, da pričujem o tem, kar sem doživel. Po drugi strani pa čutim skoraj dolžnost, da govorim. Čutim, da mi je bilo dano upanje in želim ga dati naprej tudi drugim.«

Preberite tudi pogovor z Mariom Plešejem, ki je spregovoril v svoji izkušnji homoseksualnosti v intervjuju za iskreni.net: Če sem iskren, bom gotovo odkril načrt, ki ga ima Bog zame.