Kako otroka naučiti moliti?

Foto: Canva

V življenju zgradimo (ali podremo) veliko različnih odnosov. Za vernike eden najtežjih, a hkrati tudi najlepših, je zagotovo gradnja odnosa z Bogom, polaganje njegovih temeljev pa se lahko prične že v prvih letih posameznikovega življenja.

Molitev je pogovor z Bogom

Temelj vsakega odnosa je pogovor, v katerem izrazimo svoja občutja: žalost, strahove in stiske, pa tudi veselje, zmagoslavje in hvaležnost. Danes imamo na voljo res različne možnosti za medsebojno komunikacijo, še vedno pa nismo odkrili drugačnega in bolj učinkovitega pripomočka za pogovor z Bogom, kot so ga imeli tudi naši davni predniki: molitev.

Kdaj pri otroku začeti z molitvijo?

Zaznavanje zunanjega sveta se začne že v maminem trebuhu, ko se otrok rodi, pa iz dneva v dan vedno bolj radovedno zaznava svet z vsemi čutili. Čeprav še ne razume vsega, srka vase vse, kar vidi, vonja, občuti, okusi, sliši. Če želimo svojemu otroku predati vrednoto vere, z uvajanjem v molitev lahko začnemo že pred zanositvijo, ko prosimo Boga za dar življenja

Kako otroka v različnih obdobjih učiti moliti?

Ne glede na to, v katerem starostnem obdobju je otrok, je pomembno, da molimo toliko in na način, ki je nam, staršem smiseln. Molitev samo zato, da je, ali pa toliko, kot jo imajo sosedovi, ne bo obrodila nobenih sadov.

Vsakodnevno molitev lahko uvajamo že ob dojenčku. Takrat molimo starši sami, otrok je zgolj zraven. Začnimo s preprostim križem na čelo dojenčka in/ali molitvijo oz. pesmijo k angelu varuhu. Dojenček je lahko v naročju tudi takrat, ko oče in mama moliva rožni venec. Z nama je, ko moliva jutranjo molitev, molitev pred in po jedi ali za varno vožnjo v avtu. Pomembno je, da mu je ob molitvi prijetno.

Ko otrok začne govoriti in ponavljati besede, prej ali slej ponavlja tudi molitev. Takrat se v skupni molitvi oče in mama prilagodiva otroku: v hitrosti in času, ki ga namenimo za molitev.

Družinska molitev ponuja varen prostor, kjer lahko starši in otroci podelimo svoje stiske in veselja. Skupna molitev ustvarja okolje, kjer smo slišani in sprejeti. V vsakodnevni skupni molitvi se ustvarjajo močne in trdne družinske vezi.

Skozi leta dodajamo nove molitve in nove načine (molitev v obliki pesmi, plesa, branja Svetega pisma, po svojih besedah, molimo ob jaslicah, križev pot v naravi, molitev z določenim namenom, z dopolnjevanjem stavkov kot npr. Jezus, strah me je …, Jezus želim si …). Sledimo otroku, poskrbimo, da počasi in vztrajno napreduje. Vedno bolj pa se odzivamo tudi na njegove pobude, ko kliče k molitvi ali ko želi moliti naprej, pa čeprav izven naših ustaljenih vzorcev in ritualov. Tudi otrok nas lahko s svojim načinom veliko nauči in pomaga nam odraslim zgraditi še trdnejši odnos z Bogom.

Otroka z leti tudi vedno bolj spodbujajmo k osebni molitvi, pri čemer ga sprva usmerjamo npr. ko vidimo kakšno znamenje, v cerkvi, ko ga čaka test …

Križ na čelo lahko ostane del vsakodnevne bližine tudi, ko so otroci že večji, vendar vedno na takšnem kraju, ki je za otroka sprejemljiv (če vemo, da najstniku križ na čelo na šolskem parkirišču vzbuja nelagodje, ga ne pokrižamo tam, ampak doma).

Moliti doma ali v cerkvi

Če je del našega življenja redna nedeljska maša, ni nič narobe, če že dojenčka vodimo k njej. Iz izkušenj pa vem, da je za otroke v najnežnejših letih bistveno bolj kot molitev v cerkvi pomembna družinska molitev. Družinska molitev ponuja varen prostor, kjer lahko starši in otroci podelimo svoje stiske in veselja. Skupna molitev ustvarja okolje, kjer smo slišani in sprejeti. V vsakodnevni skupni molitvi se ustvarjajo močne in trdne družinske vezi.

Če želimo, da bo otrok videl smisel in ohranjal molitev tudi na poti v odraslost, pa starši nujno potrebujemo oporo (župnijske) skupnosti. Kot mama in voditeljica družinske kateheze si resnično želim, da bi to potrebo prepoznali tudi tisti v Cerkvi, ki imajo moč, da za mlade rodove priskrbijo takšne vodnike, ki jim lahko v dejanjih kažejo velik zgled, kako živeti iz vere, pravil in zakramentov.

Če je zaradi molitve naše življenje lepše in boljše, se je ne bojmo predati svojim otrokom.

V postelji ali kleče na tleh, po obrazcih ali po svojih besedah?

Ni važen način, važna je naravnanost našega srca. Dokler je namen molitve gradnja odnosa z Bogom, izkazovanje naše ljubezni do Njega in hvaležnost za vse, kar nam daje, lahko spoštljivo molimo ne glede na prostor in obliko molitve.

Ko otrok vpraša, zakaj v naši družini molimo …

Je odgovor »Ker sem jaz tako rekel.« napačen. Otrok sprašuje po naših razlogih in če mu jih ne bomo dali, si molitve, pa ne glede na to, kako lepo je pripravljena, ne bo mogel osmisliti, ob prvi priložnosti pa jo bo opustil. Ko triletnik vpraša, zakaj molimo, mu odgovorimo z enim od preprostih odgovorov: »Ker imamo radi Boga, ker se v molitvi z Bogom pogovarjamo …« Ko sprašuje mlajši šolar, ga najprej vprašajmo, kaj on misli. Najstnikom pa čim večkrat pripovedujmo o svojih izkušnjah, kako nam je molitev pomagala, a tudi o obdobjih, ko smo se od nje oddaljili.

Kaj pa, če molitev do sedaj ni bila del našega družinskega vsakdana?

Za uvedbo skupne molitve ni nikoli prepozno. V kasnejšem starostnem obdobju jo morda najlažje uvedemo in osmislimo skozi neko težko situacijo, ki se je zgodila v naši bližini ali celo v naši družini. Na primer, če umre mama otrokovega sošolca, je naša pomoč njegovi družini lahko molitev. Ko se najstniku pojavijo kakšna težka življenjska vprašanja, lahko v skupni molitvi prosimo, da bi našel resnico. Iztočnice za molitev so lahko tudi dogodki, ki vznemirjajo otroka (npr. molitev za mir). Otrok jo bo veliko lažje sprejel, če si bomo po molitvi vzeli še nekaj časa, da mu zgolj prisluhnemo ali ga povabimo, da izbere dejavnost, ki si jo v tem trenutku želi početi z nami. Morda mu za rojstnodnevno darilo kupimo strip oz. knjigo z življenjepisom svetnika, s katerim bi se lahko poistovetil (ni važno, ali je Frančišek Assiški ali Carlo Accutis, pomembno je, da otrok skozi svetnikovo življenje morda lažje začuti moč in vrednost molitve).

Za uvedbo skupne molitve ni nikoli prepozno.

Uvajanje v molitev ni lahek proces.

In sadovi so vidni šele na dolgi rok. Na poti se starši soočamo s številnimi notranjimi boji, ki so plod lastne nepopolnosti ali posledica mnenja okolice. V takšnih primerih moramo imeti pred seboj jasen cilj, zakaj molimo, kaj nam pomeni molitev in zakaj želimo otroka uvesti vanjo. Drug drugemu smo tudi poslani, da si v trenutkih padcev pomagamo priti nazaj na ustaljeno pot: če nekdo v nekem trenutku ne zmore moliti, molimo drugi zanj (brez prisile in obtoževanja).

Starši smo poklicani, da (ne glede na starost) molimo za svoje otroke najprej sami, šele nato jih počasi in po korakih vodimo v svet molitve. Ne glede starost je za vsakega otroka najpomembnejši zgled očeta in mame, ki se v molitvi zahvaljujeta in prosita: pa čeprav včasih tudi s stisnjenimi zobmi in v naglici. Naj nam pomanjkanje časa ali teža življenja ne vzameta poguma za vztrajnost pri gradnji odnosa z Bogom in zaupanju v Njegovo varstvo in pomoč. Če je zaradi molitve naše življenje lepše in boljše, se je ne bojmo predati svojim otrokom.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja