iskreni.net o predlogu Družinskega zakonika

V času javne razprave želimo tudi v Zavodu iskreni.net kot eni najmočnejših organizacij civilne družbe na področju družine v Sloveniji izraziti stališče o predlogu Družinskega zakonika.

Mnoge družine v sodobni družbi doživljajo najrazličnejše stiske. Prepričani pa smo, da ima vsaka družina v sebi življenjski potencial, notranjo energijo, ki ji daje neprecenljivo moč, da se sooča z najrazličnejšimi stiskami. Zato menimo, da je potrebno storiti vse, da omogočimo razvoj tega potenciala družin. Delovanje iskreni.net je tako usmerjeno v ustvarjanje boljših pogojev za osnovanje, življenje in rast družine, prav to pa pričakujemo tudi od države – na vseh ravneh: od povsem konkretnih rešitev pa vse do simbolne funkcije na najširši zakonodajni ravni, kjer se hkrati odražajo in ustvarjajo vrednote in ideali družbe.

Te simbolne vloge zakonika so se pripravljavci zakona denimo zelo dobro zavedali pri oblikovanju predloga o prepovedi telesnega kaznovanja otrok. Zavzeli so se za vrednoto nenasilja v vzgoji, pa čeprav ta v družbi marsikje še ni razumljena, sprejeta in uveljavljena. To odločitev močno podpiramo. Ta predlog, namesto da bi sledil družbeni realnosti, utira pot novi kulturi in jo spodbuja – pa čeprav zgolj na simbolni ravni, saj zakon ne predvideva sankcij za kršitve. Sprašujemo pa se, zakaj pri definiciji družine in v mnogih drugih pomembnih stvareh predlog zakonika ravna povsem drugače, se sklicuje na družbeno realnost in se ji prilagaja, pa čeprav je ta družbena realnost nespodbudna in ne v »največjo korist otroka«, kar naj bi bilo vodilno načelo predloga zakonika.

Kakšna je namreč družbena realnost? Vse manj sklenitev zakonskih zvez, visoko število ločitev, čedalje več ranjenih otrok zaradi odnosov med njihovimi starši, čakalne vrste pri družinskih terapevtih, slabšanje duševnega zdravja prebivalstva (korenine so največkrat prav v negativni izkušnji družine), porast spolnega nasilja, spolnih zlorab in pedofilije v različnih družbenih okoljih, odtujenost z generacijo starejših, ki so čedalje bolj prepuščeni skrbi inštitucij, neugodna demografska slika …

Pričakovali bi, da bo država s pristojnimi ustanovami te negativne pojave kritično pretresla in v nov zakon vnesla spremembe in določila, ki bi spodbujali k izboljšanju razmer. Predlog zakonika žal na tem področju ne prinaša vidnejših izboljšav. Pri presoji zakonika nikakor ne želimo biti krivični, zato moramo poudariti, da so ustvarjalci v predlog vnesli veliko kvalitetnih predlogov zlasti na področju ukrepov za varstvo pravic otrok v primerih sporov med starši. Toda žal to ni dovolj, saj zakonik v ničemer ne usmerja v preventivno delo, ampak se omejuje zgolj na reševanje težav, do katerih bi z ustrezno preventivo prihajalo v veliko manjši meri.

Toda bodimo iskreni in si priznajmo: na področju preventive smo danes vsi nemočni. Ni nenavadno, da država s svojimi ustanovami nima ustreznih odgovorov, če jih v marsičem nimajo/nimamo niti organizacije civilne družbe niti znanost in strokovnjaki niti verske skupnosti niti zakonci in starši sami. Pri iskreni.net smo prepričani, da je v korenini naše nemoči naš temeljni pogled na človeka in njegov smisel bivanja, zlasti naš temeljni pogled na medčloveške odnose in ljubezen.

Mnogi danes mislijo, da je zakonska zveza namenjena le izražanju ljubezni, tako na čustveni kot na najbolj intimni ravni, s spolnostjo. Nekatera pojmovanja zakona so še bolj preprosta in vidijo bistvo zakonske zveze le v uresničevanju interesov. Tovrstno pojmovanje zasledimo tudi v utemeljitvi predloga zakonika, ki zakonsko zvezo razume kot »življenjsko skupnost dveh oseb, ki v pomembni meri zadovoljuje čustvene, spolne, moralno-etične, ekonomske potrebe, želje in interese partnerjev«.

Pri iskreni.net smo prepričani, da je tako pojmovanje zakonske zveze pomanjkljivo in nepopolno. Manjka en bistveni element: odprtost ljubezni za posredovanje in darovanje novega življenja. Šele odprtost zakoncev za posredovanje novega življenja, za starševstvo in vzgojo, daje zakoncema polno uresničitev. Ta dimenzija se na poseben način kaže v spolnosti. Tudi spolnost namreč lahko zreduciramo samo na izražanje medsebojne ljubezni ali celo zadovoljevanje lastnih potreb. Toda v svojem človeškem bistvu je spolnost veliko več. Je odprtost ljubezni navzven, k drugemu, k otroku.

Takšen pogled na zakonsko zvezo je za nas temelj opredelitve do možnosti porok med istospolno usmerjenimi in posvojitve otrok z njihove strani. Ker homoseksualne zveze same po sebi nimajo možnosti, da se medsebojna ljubezen prek spolnosti odpre navzven, v novo življenje, jih ne moremo enačiti z zakonsko zvezo moškega in ženske. Zaradi odsotnosti otrok homoseksualna zveza zato tudi ne potrebuje enake vrste priznanja in zaščite s strani države. Poimenovanje trajnih in formaliziranih homoseksualnih zvez z istim izrazom kot zakonske zveze med moškim in žensko je zaradi omenjene temeljne različnosti neprimerno in povzroča povsem nepotrebno zmedo. To seveda ne pomeni, da ne bi smeli razmerij med homoseksualnimi pari (in tudi vsemi drugimi oblikami življenjskih skupnosti, ki vključujejo poleg čustvene tudi spolno dimenzijo) pravno urejati, saj v sodobni pluralni družbi nihče ne sme biti diskriminiran na podlagi spolne usmerjenosti in spolne prakse.

V povezavi s tem vprašanjem je tudi občutljivo vprašanje problematike posvojitev. Nikakor ne menimo, da homoseksualne osebe po definiciji niso zmožne ljubečega in predanega odnosa do otrok. Toda to dejstvo v ničemer ne opravičuje splošne možnosti posvojitev otrok s strani homoseksualnih parov. Menimo, da bi s tem posegli v svobodo otrok, ki so zaradi odsotnosti možnosti življenja v ljubeči biološki družini že tako prikrajšani, in jih zreducirali na raven pravice in ne osebe, ki naj ima najboljše možnosti za skladen osebni razvoj. Iz istega razloga nasprotujemo kakršnikoli drugi obliki posvojitve kot posvojitvi v okviru zakonske zveze, seveda s strani parov, za katere ustrezne službe pod strogimi predpisi presodijo njihovo primernost. V tem smislu so za nas nesprejemljive tudi možnosti individualnih posvojitev, ki jih zakonodaja že omogoča. Kakršnekoli druge oblike posvojitve bi bile za nas sprejemljive le v primeru, da za posvojitev otroka ne bi bilo na voljo druge možnosti, kar pa je v tem trenutku v naši državi domala nemogoče, zato posebna zakonodajna ureditev ni potrebna.

Na podlagi lastne izkušnje družine in starševstva pa tudi izkušnje programov, ki jih pripravljamo v Zavodu iskreni.net – predvsem večletne izkušnje dela z več sto mladimi pari v pripravi na zakon – smo torej prepričani, da je prav zakonska zveza tisto optimalno okolje, kjer lahko v polnosti zaživi ljubezen med možem in ženo, obenem pa je najboljše okolje za celosten razvoj otroka. Predvsem mladi poleg konkretnih oblik pomoči in primernih pogojev za sklenitev zakonske zveze in ustvarjanja lastne družine nujno potrebujejo tudi spodbude in zglede ter potrditev, da je pot, na katero se podajajo, v očeh širše skupnosti in države pomembna ter vredna priznanja ter zaščite. Sporočilo, da je vseeno, kakšno okolje bodo ustvarili za rojstvo in vzgojo svojih otrok, da je torej vsakršna življenjska skupnost enako dobra, jim pri tem ne more biti pomoč.

Od družinskega zakonika bi zato najprej pričakovali, da primerno opredeli ideal zakonske zveze in družine, h kateremu je smotrno, da kot družba stremimo (dosedanja definicija je v tem smislu ustrezna). Nadalje bi želeli, da zakonodaja in ustrezen nadzor omogočita, da zakonska zveza ne bo z ničemer v depriviligiranem položaju (kot je marsikje v praksi bila do sedaj v primerjavi z zunajzakonsko skupnostjo), kvečjemu nasprotno – zakonodaja naj bo zastavljena tako, da v njej zakonska skupnost moža in žene z otroki uživa največjo možno zaščito in podporo s strani države.

Ker pa se zavedamo, da mnogi otroci ne živijo v takšnih skupnostih, je potrebno za zaščito interesov teh otrok poskrbeti s posameznimi in čisto specifičnimi ukrepi, nikakor pa ne z enačenjem vseh oblik skupnosti. Takšno enačenje namreč močno vpliva na družbeno dojemanje in vrednotenje teh oblik skupnosti, zato z navidezno širino kot družba ničesar ne pridobimo, še manj pa otroci, katerih interese naj bi predlagani zakonik ščitil.

Spodbuditi bi želeli tudi razmislek o možnih oblikah preventivnega delovanja, ki bi preprečilo zgoraj omenjene negativne pojave trenutne družbene realnosti. Zakonik sicer omenja pomen pozitivnih ukrepov za preprečevanje razpada družin, ponudi pa premalo konkretnih možnosti. Možnost svetovalnega razgovora ali družinske mediacije pred ločitvijo je sicer dobrodošel, a žal prepozen ukrep, ki služi le zmanjševanju namesto preprečevanju škode. Med preventivnimi ukrepi bi bilo zato smiselno razmišljati že o zgodnji vzgoji za odnose, o izobraževalnih in preventivnih programih v zvezi s partnerskimi odnosi in vzgojo, o različnih oblikah priprav na zakon, o široko dostopni in razvejani strokovni pomoči parom v stiski.