Otroci, ki so zelo zgodaj vključeni v javno varstvo, se pozneje na testih izkažejo slabše od vrstnikov iz domačega varstva.

Preberi celoten članek...

Kanadska študija zame ni najbolj primerna, boljša bi bila slovenska ali iz države s podobnimi razmerami.

Osebno imam otroke v vrtcu, saj sem zaposlena. Priznam, da me moje delo zanima in prekinitev za eno leto se kar pozna, za več let bi se poznalo še bolj. In potem izbiram pač manj slabe možnosti, kot je delo s skrajšanim delovnim časom, in pozorno izbiranje načina preživljanja časa, ko smo skupaj.

Verjamem, da nekaterim ustreza biti za vedno doma in da Cerkev to podpira, saj ženske tako manj "težijo", ker so srečno zaposlene z otroci. Kdor pa je z zanimanjem študiral in ga stvari zanimajo, se doma lahko začne dolgočasiti. No, morda se vključi v druge dejavnosti, kmetovanje, hoja v cerkev, a zame v bloku v Ljubljani postane pač preveč dolgočasno in še sama bi bila, hočem reči, da mamica s tem tvega precej socialne izolacije. Lahko moli, a ob skrbi za otroke je socialna izolacija težko breme.
Izpada dohodka tu raje ne bom omenjala, a nekateri bi težko shajali z eno slabo plačo, z dvema pa še nekako gre. Če si lahko kaj pridelaš, je bolje, a meščani tu nasankajo.


Priznavam pa, da je moj mlajši sin, ki je šel v jasli s 13 meseci, težavnejši kot prvi sin, ki je šel z 19 meseci. Še zdaj pred spanjem sesa prst, zaradi česar ima moten griz in bo pri 4, 5 letih dobil zobni aparat. Bil je tudi pogosto virozen. Težje je pri miru, občasno ima izbruhe besa. Ne vem, ali je to tudi zaradi značajske različnosti obeh sinov (prvi je družaben, drugi introvertiran) ali ima zgodnejše obiskovanje vrtca tu res večji vpliv.

Nekateri srečneži imajo veliko babic, nekateri drago plačujejo varuške (mimogrede, domače varstvo v kanadski študiji pomeni izključno mamo ali lahko tudi varuško?), drugi se pa moramo znajti kot vemo in znamo.

Zanimiv članek kot iztočnica za samospraševanje.

Tole še za provokacijo ni dovolj! Preveč neznank ima članek. Pojma nimam, kakšne razmere so v kanadskih vrtcih in kaj zares pomeni domače varstvo?

Namen takih novičk ni vzbujati slabo vest v starših, ki nimaj(m)o dosti druge izbire, ampak opozoriti na dejstva, o katerih se pri nas vendarle premalo govori, in podpreti tiste, ki se lahko odločajo med različnimi možnostmi.

Debata o vrtcih se pri nas večinoma vrti le okrog tega, ali je dovolj mest za vse otroke ali ne. Bolj malo je spraševanja o primernosti in kakovosti takšnega varstva in o možnih alternativah. Če starši ob oddajanju enoletnikov v varstvo ali vrtec občutimo stisko, slišimo samo, da je pač treba potrpeti in da je vse skupaj povsem normalno. Nobene potrditve v tem, kar čutiš, in nobene spodbude k iskanju alternativnih rešitev. Pa ne trdim, da so v naših razmerah lahke!

Kdor ve, da nima druge možnosti, bo v tej odločitvi miren, kdor pa ni miren, naj išče naprej! In pri tem so mu lahko takšne informacije tudi v pomoč.

Seveda bi bila boljša študija v domačih razmerah, ampak kanadski sistem vendarle ni toliko drugačen od našega.

Tukaj so malce podrobneje predstavljene njihove smernice (predpisane od ministrstva): http://www.mcgill.ca/daycare/program/#mfa

Oblike javnega varstva so različne, lahko gre za vrtce ali za (subvencionirano) varstvo na domu (tam je lahko skupaj največ 6 otrok).

Vrtci so odprti preko celega dne, recimo od 7h do 18h. Podobno kot pri nas.

Razmerje vzgojiteljica : število otrok je v osnovi takšno (ponekod so še vmesne stopnje):
- 1 na 5 otrok pod 18 meseci
- 1 na 8 otrok med 18. mesecem in 4 leti
- 1 na 10 otrok med 4. in 5. letom
- 1 na 20 otrok po 5. letu

Pri najmlajših je razmerje boljše kot pri nas (1 na 6-7), na splošno pa primerljivo.

2/3 zaposlenih mora imeti "college degree" ali univerzitetno izobrazbo s področja predšolske vzgoje.

Se vam res zdi možno, da je pri nas pa povsem drugače in da naši otroci v jaslih uspevajo bolje kot doma?

Kolikor sem razbrala iz študije, je kot domače varstvo razumljeno starševsko varstvo. Bolj natančno pa je definirano javno varstvo in primerjava je potegnjena med otroki vključenimi vanj in ostalimi (razmerje je približno pol pol).

Študija je dostopna tu: https://editorialexpress.com/cgi-bin/co ... per_id=469

Tu pa so še izsledki ene starejše študije, ki pa so se v novi bolj ali manj potrdili:
http://www.nber.org/digest/jun06/w11832.html
http://www.canada.com/montrealgazette/n ... a03a6a8a76

Kritični glasovi o tem pa prihajajo tudi s Švedske, ki naj bi sicer veljala za vzor na področju predšolskega varstva:
http://www.lifesitenews.com/news/sweden ... -policies/

Tudi jaz mislim, da je problem primerjava. Pogledati je potrebno strukturo prebivalstva, število zaposlenih in stopnjo ter smer izobrazbe mamic, ki so doma. Kot drugo je pomemben tudi kurikulum.

Moje mnenje je, (sem delal v oš in vrtcu z otroki s posebnimi potrebami in imam dva vrtčevska otroka), da je bolje, da je otrok v vrtcu, kot pa pri babicah. Matere so običajno zaposlene, babice pa so pogosto zelo pasivne, ne poznajo otrokovih razvojnih značilnosti, skrbijo po liniji najmanjšega odpora, z otroki so sicer dosti zunaj - vrtičkanje in po obiskih, vendar bistveno premalo naredijo za celostni otrokov razvoj. Taki otroci so potem v šoli pogosto učno manj uspešni, ker so zamudili občutljiva obdobja, ko bi lahko vsaj malo razvijali določene učne veščine.

Naslednji primer zelo pogost po šolah so otroci tujcev iz zelo patriarhalnih družin, kjer je mati neizobražena in doma, oče pa dela. Najbolj nasrka otrok, ko pride brez znanja slovenščine in osnovnih veščin v šolo. Potem pa se dogaja hudo zanikanje, ker starši nočejo pogledati resnici v oči in sprejeti, da ima njihov otrok težave. Pogosto sledi odpor, se razvijejo druge motnje in delikventnost.

Moja izkušnja, ki bi jo priporočal vsakemu staršu pa je, da iz svoje družine odstrani televizijo. Pri nas je nimamo. Vse informacije dobimo na internetu. Včasih pogledamo kak film skupaj na računalniku ali poigramo kakšno pametno igro. Bistveno več je časa in priložnosti za kontakt z otrokom iz katerega otrok črpa notranjo motivacijo, za telesne dražljaje, za strukturo časa in poglabljanje odnosa. Kadar ne moreva z ženo biti intenzivno z njima, se znata igrati sama, ali pa si sama poiščeta neko pametno zaposlitev - ne gresta zijat v kišto. Starejši petletnik, ki je imel nekaj razvojnih težav ob rojstvu in smo obiskovali tudi razvojno ambulanto, zna danes brez sistematičnega učenja in pridiganja brati velike in male tiskane črke, ter seštevati do 100 (dvomestno število z enomestnim s prehodom), razume večkratnike in tudi grafomotorično - kjer je imel velike probleme - zelo dobro napreduje. Mlajši triletnik mu že sledi.

Torej, bistven je čas, ki ga posvetiš otroku, možnost kontakta v odnosu v katerem lahko brez strahu zadovoljuje svoje odnosne potrebe in nenazadnje pridobiva tisto življenjsko pozicijo, ki je najbolj pomembna: jaz sem v redu, ti si v redu in svet je v redu. Opiati moderne družbe k temu ne prispevajo nič.
Old school rules... mostly.

In če se navežem na članek: vrtec je primeren tudi za najmlajše, vendar pod pogojem, da starši dobro poskrbijo za zadovoljevanje otrokovih odnosnih potreb ter koristnih dražljajev.

Hmm, časi so se spremenili. Z bratom sva se pazila pri stari mami, bil je najlepši čas in od vseh sošolcev, ki smo skupaj sedli v prvi razred (bilo nas je 31!), so samo 3 hodili v vrtec. Mislim, da smo jih gledali postrani. Približno 15, 16 let pozneje, so v naši vasi mlade babice še vedno pazile doma otroke, toda vsaj pri 3 letih so jih vključili v vrtec, ker naj sicer otroci ne bi bili socializirani.
Danes gredo vsi v vrtec takoj.

Sama imam dva sinova, starejši je začel z letom in pol, mlajši z 11 meseci. Mlajši je v primerjavi s starejšim bolj spreten in samostojen, bolj vztrajen in tudi bolj družaben. Zagotovo sta si različna po značaju, vendar je pomemben tudi čas, ko otroci morajo biti v vrtcu - in ker imava z možem to srečo, da ju v vrtec vozita babica in dedek, sta tam približno 7 ur. Torej res toliko, da se imajo fino, ob treh popoldne gremo skupaj domov. Za svoja otroka vrtec podpiram. Ker je danes v naši soseski manj otrok (tisti, ki pa so, so v vrtcu), dopoldne res ne bi imeli stikov z drugim kot z babico (če bi recimo sprejela varstvo). Nas je bilo več in smo se tudi skupaj igrali ter pomagali doma. Danes ... moja tašča dela precej z računalnikom - kaj naj delata otroka ob njej? Zato ... univerzalnega recepta ni ... sin od kolegov je šel v vrtec eno leto pred šolo in je odtujen v skupini, starši mu zato kupujejo oblačila najdražjih znamk (kar pomeni, da izstopa še bolj). Po drugi strani, moram reči, da imam s konkretnim vrtcem načeloma zelo dobre izkušnje in tudi z vzgojiteljicami, zato se mi zdi, da vrtci na tak način niso slabi. Je pa drugače v tujini, ko se slovenske družine zaradi službe staršev preselijo, tam pa so najmanjši otroci v jaslih od 8h ali 9h zjutraj pa vse do 18h ali še dlje. No, to pa bi res bilo lahko problematično, toda če starši nimajo druge možnosti? Ni vse v denarju, toda v službe hodimo tudi zaradi plače.

No, saj, človek pač izbira med boljšo in najboljšo možnostjo za otroke in zase.
Celo po vaseh, kjer starši hodijo v službo, stari starši pa tudi, ali pa so slabše psihofizične kondicije, vozijo otroke v vrtec. Kaj pa naj?

Zelo pa ste mi všeč srečne mame, ki z otroci doma uživate. Poznam nekaj takšnih kot si ti, Mica.

Moja mama je bila silom prilike tudi doma, pa moram reči, da s tem ne ona ne jaz nimam preveč dobre izkušnje. Nismo ravno uživali, splih, ko smo bili že večji in se je zdelo, da visi na nas in hoče uresničiti sebe preko nas. Da torej postanemo takšni, kot si je ona zamislila. Bili smo njen edini "projekt", poleg moža.
Če stavi mamica le na enega konja, družino, mora biti, po mojem še bolj zrela in osveščena kot druge, poleg tega pa izjemne duševne trdnosti, seveda tudi z Božjo pomočjo, da zdrži dolgoletno osamo in izključenost iz družbe svojih srstnikov. Ne sme tudi hlepeti po kakem priznanju, še več, zelo odporna mora biti na pritoževanje.
Saj veste, da se je precej razpaslo psihologiziranje tipa "imam travmo zaradi mame". No, za mamo je lažje, če ima kdo travmo zaradi koga drugega oz. se krivda deli. Malo sem zašla.
Moja mama se zdaj brani, paziti naše otroke, ker ima končno nekaj "svojega življenja". Tudi njena mama, naša babi, je bila po 7 otrocih te scene do grla sita in nas ni nikoli pazila. Prihajali smo na obisk, to že, a skupaj z mamo.

No, se strinjam, da je domače varstvo za otroka bolj primerno, npr. da ga ima deloma eden od staršev, deloma babi ali varuška. A le do cca. 3. leta, in če mama ni nagnjena k depresiji ali kako drugače k nezadovoljstvu, da torej nima občutkov prikrajšanosti (ker bo to valila na otroka).

Potem je zanj bolje, da gre k vrstnikom, kjer pač ti so. Včasih so bile vasi in mestna dvorišča polna, danes tega ni. In ni čudno, da se potem iščejo nadomestki, tj. TV in računalnik, sploh v mestu. Mi sicer malo gledamo TV, je tudi kaj zanimivega gori (odraščala sem brez TV, in sem bila zato iz nekaterih vrstniških pogovorov izključena, nekaterih, tudi otroških, likov, nisem poznala), ko pa gremo na počitnice na deželo, smo spontano večji del dneva zunaj in se na TV še spomnimo ne.

Težko je biti drugačen in plavati proti toku. Že tako zaradi vernosti plavamo kar naprej proti toku in skušamo otrokom privzgojiti krščanske vrednote. Dodatno provociranje in samomučenje (tudi otrok) pa nekako ni moj način.

Malo sem zašla.

Hvala mica, za krasno razlago in linke!

Osveščanje in govorjenje je že prav, potrebno in na mestu, sprašujem pa se, ali je treba tako in ali je učinkovito samo osveščati "na nož"? Se mi zdi, da bolj rabimo nek celosten pogled in mogoče pregled obstoječih boljših možnosti?
Ob takem branju me strese, čeprav nimam slabe vesti. Jaz sem imela možnost in jo še imam imeti vse štiri otroke v tako zgodnjem obdobju, kot je govora v članku, po zgornji definiciji v napol domačem varstvu
Glede uvajanja v vrtec je najhujše ravno to zgodnje obdobje - ne poznam mamice, ki ne bi trpela ob otrokovem kričanju, ko ga je oddajala v vrtec ... Kruta resničnost pa je, da velikokrat že obdobje porodniške ogrozi žensko družbeno in poklicno življenje (in posledično njeno/družinsko preživetje, kot je že zgoraj omenjeno).

Ostale članke bom še preštudirala, ker me tema zanima in mi bo prišlo prav za študij (predšolska vzgoja). Sedaj pa še iz prve roke. Od aprila lani imam doma 3 svoje otroke + še enega v varstvu, ob zaključku porodniške začenjam s.p. varovanja otrok na domu. Starejše dve hčerki sta bili od 11 mesecev do 2 let oz. 4 let v varstvu, ki je bil sicer zaseben vrtec z manjšim številom otrok in boljšo oskrbo. Iz mojega vidika je splošno znano da prvo leto v vrtcu dajo otroci skozi dosti bolezni, vsako leto kasneje v vrtcu je manj tega, tako da ne vem kako so na to gledali v raziskavi. Če ima družina več otrok čim se otroci nehajo dojiti se začnejo bolezni in treba jih je dat skozi. Imeti svoje otroke doma je miljonkrat težje kot imeti tuje otroke. Je potrebno več doslednosti, več vztrajnosti da dosežeš željeni cilj. Odkar jih imam doma z njimi delam kot v vrtcu, je urnik, je red in so dejavnosti, so pesmice, je ustvarjanje ,petje, ples, sprehodi in igra na prostem,... Če želiš otroke imeti doma se je treba ogromno ukvarjati z njimi.
Otroci v prvih treh letih so kot spužve in pobirajo vstise od vseposod, ogromno lahko odnesejo , je pa res da do 18 mesecev kakšne posebne dejavnosti za njih ne pridejo v poštev. Vidim pa pri tretjem sinu, kako hitro napreduje, ker ima okoli sebe starejše otroke(2 leti,3 leta in 5 let), na drugi strani je pa najstarejša, ki nima nobenega vzornika razen mene postaja moja kopija. Moram pa priznati, da je ta naša odločitev kar zahtevena. Sproti spoznavam svoje karakterne lastnosti, ki jih moram spremeniti ( kar ni lahko- vem pa da je prav),istočasno moram skrbeti za dom, za hrano in da z otroci delam na vsem področjih in poskušam čim manj 'težit'- ker smo doma in vse kar se umaže in uniči je treba potem urediti. Tako da sem z svojimi otroci 24 na 24 in še na fax hodim , tako da časa zase nimam. Iz tega vidika je kar naporno, ker kljub temu da imam rada svoje delo in družino in dom, potrebujem odklop, da lahko normalno funkciniram. Tega pa je premalo. Tako je treba pretehtati kaj je možno in kaj ne in narediti kompromise, da vsak nekaj dobi od tega.

Bravo GajaZ! Te res občudujem. Ker v vrtcu imajo kuharice in snažilke, pa pomočnice, vzgojiteljice gredo pa domov po 6 urah dela. No, seveda se morajo tudi pripraviti, to ni všteto.

Kolikor razumem, si sama za vse? Kako tvoj mož gleda na to? Domnevam, da imate vsaj hišo z vrtom? Ker drugače je zadeva še precej težja.

Ja, ne vem, kakšno je povprečje bolezni, a kar drži, da so mlajši otroci več bolni. A tudi če so doma, jim bolezni prinesejo bratje in sestre iz vrtca ali šole. To smo mi imeli letos. Čim je večja gneča, npr. v mestu, sploh v sezoni jesen - zima, otrok faše virozo kjer koli. Mi smo se že naučili ravnati z noski, vlaženji zraka etc., tako da vsaj antibiotikov ni potreboval.

Kako ravnaš, če je tvoj ali tuji otrok močno prehlajen - ga zavrneš? Kako delaš, ko je kateri od tvojih otrok bolan - zavrneš tujega, vzameš "bolniško" za svojega?

Hvala in veliko uspeha

Predvsem je naporno , ker je delo s svojimi otroci težje in ker je moj dom in sem sama za vse.
MOž je čez dan v službi in pride za 17-to domov, z našimi otroci mi pomaga, in mi jih čuva da grem lahko v šolo, tako da mi kar pomaga, hišo pa do neke mere pucam sama.

Ko sem delala v zasebnem vrtcu smo imeli primer otrok, ki so prišli iz javnega vrtca kjer sta bila od 2 mesecev samo 3 dni v vrtcu. Pri nas sploh nista zbolela morda za 1 dan do 2 v 4 mesecih. Če so manjše skupine je lažje.
Prehlajene otroke ne zavrnem. Imam politiko kot v vrtcu če ima vročino je za domov.Če so moji bolani ne čuvam drugih. V primeru pa da bi imela več otrok v varstvu bi morda moža prosila da vzame bolniško ali dopust da lahko varstvo dela naprej. Se znajdemo sproti. Imam pa dvorišče in igrala pred hišo, tako da smo vsak dan zunaj če se le da, ampak z majhnimi otroci se moraš itak non stop ukvarjati ali so zunaj ali notri. Me prav zanima kaj bo ko bodo najstniki, če se bo ta trud obrestoval.

Gaja, VELIK poklon!!!

Imeti svoje otroke doma je miljonkrat težje kot imeti tuje otroke. Je potrebno več doslednosti, več vztrajnosti da dosežeš željeni cilj.

Bingo, Gaja. Točno tako! Pri tujih je zelo preprosto biti dosleden, včasih strog, pri lastnih pa je to neprimerno teže. Jaz se ti klanjam, jaz sem z dvema, od katerih je eden že v šoli, včasih zbita ko kamela, ravno zaradi doslednosti ni skviljontičnega dopovedovanja, da "tega" REEEEEES ne dovolim Res, tudi moj poklon!

Otroci, ki so mlajši od štirih let še niso sposobni prave kooperativne igre, kvečjemu paralelne, te pa nekako od starosti dveh let in pol.
Za socializacijo otrokk zgodnjega vključevanja v vrtec ne potebuje. Taki otroci prebolevajo mnogo več infektov.

Zadnji javno izrečeni stavek profesorja Derča (pogooglajte, kdo je bil to...), preden so ga prisilno upokojili leta 1946, je bil: "Jasli so za osle, za otroke so matere."