zebra napisal/-a:Iskreno, zelo lepo si napisala, ampak vseeno... Mamina funkcija je, da daje in NE zahteva povračila. Ko je mama v situaciji, ko bi morala dati več, kot zmore, trpita oba, mati in otrok. To se vidi včasih pri otrocih s posebnimi potrebami, mama in otrok trpita (oče praviloma pobegne). Cankarjeva mati se je odločila, da bo sinu omogočila drugačno življenje od svojega. Vendar ni dobro, da je zahtevala povračilo. Tako kot moški ne bi smel zahtevati povračila za svoje "služenje" ženski, tako ženska ne bi smela zahtevati povračila za svoje služenje otrokom. Vsakršno pogojevanje, iskanje povračila, generira občutke krivde, s katerimi je slovenstvo prav prežeto. Recimo, da sem si zlomila roko, ko sem reševala nekoga. Če mu bom nesla vsak mesec kazat mavec in zraven trpeče vzdihovala, bo nekoč moje hvalevredno dejanje popolnoma prekrila strupena megla nabijanja krivde in čustvenega izsiljevanja. Če sem se odločila, da nekaj naredim, je prav, da sprejmem posledice svoje odločitve. Verjamem, da je stvar v praksi težje izvedljiva...

Saj ni ničesar v napisanem, s čimer se ne bi strinjala. Tako kot imam popolnoma enake poglede na to, kaj so otrokove potrebe in česa starš ne bi smel delati. Hočem reči, popolnoma se strinjam z definicijo, kaj je naloga matere. Samo primer je zelo nesrečno izbran. Lahko bi se vprašali, če je omenjena mati sploh imela pogoje, da bi lahko to funkcijo normalno opravljala. Cankarjeva dela so večplastna, govorijo o več vidikih realnosti. In če je govora o Cankarjevi materi in prizorih, kjer jo Cankar opisuje, pogrešam razumevanje socialnega ozadja. Ki je pomembno, predvsem pa je drugačno od problemov, ki jih živimo danes. Tudi sodobni psihologi opozarjajo, da danes prihajajo k njim otroci z drugačnimi problemi, kot so jih imeli včasih.

Da je Cankar plačal neizmeren psihični davek, je meni povsem jasno. Saj ni bil edini, takšnih otrok je bilo ogromno. Pa ne zaradi zlobe njihovih mater, ampak zaradi katastrofalnih razmer, v katerih so rojevale svoje otroke. Cankarju je mati omogočila preživetje za ceno hudih psihičnih poškodb, vprašanje pa je, ali je sploh imela na voljo drugačen izbire, razen, da bi pustila svoje otroke propasti. Tu vrednotimo in psihoanaliziramo obnašanje neke kmečke matere izpred več kot 100 let, ki je živela v razmerah, ki so za današnje čase (zaenkrat še), nepredstavljive. Rada bi videla kogarkoli od nas tukaj, vključno z avtorjem članka, v njeni poziciji, roditi 12 otrok, brez sredstev in podpore kogarkoli, pa da vidimo, kako krasni starši smo. Za normalno starševstvo rabi človek kolikor toliko normalno življenje. Lahko je soditi drugega iz lastne polne riti. Ta kult materinstva, ki je povezan z likom Cankarjeve matere, je imel svojo družbeno funkcijo - na takšen način - s samožrtvovanjem mater in žrtvovanjem otrok, se je družba vzdrževala. To žrtvovanje bi lahko presegla samo bolj humana, socialno čuteča in pravična družba, tiste matere, ki so bile v brezizhodni situaciji, kulta žrtvovanja niso imele možnosti preseči. So pa imeli možnost vsi tisti, ki so bili ponavadi polni plemenitih besed, pa malo manj plemenitih dejanj.

Zato pa se tudi zoperstavljam pridiganju dobro situirane dr. Acosta, ki s takšno lahkomiselnostjo pametuje o rojevanju otrok pripadnikom neke druge kulture in to v obdobju, ko rine družba v brezno brezizhodnosti. Dejstvo ostaja, da pri odločanju za otroke v zelo slabih razmerah, največji davek plačajo otroci. Vsekakor je vsesplošno koristno razpravljati o tem, kaj je dobro starševstvo, je pa treba tudi ustvarjati pogoje, da ljudje takšno starševstvo sploh lahko živijo, ne pa jih obsojati.

Motorist napisal/-a:Torej, kaj se greste, Igor

Mislim, da je avtor te zamisli Gostečnik in ne Igor, ker je že nekje bila objavljena ta tematika?
Se strinjam, Motorist, tudi mene take definicije pogrejejo. Cankarju je bilo kasneje žal, ker je lastno mater izdal in to je nekaj najlepšega, kar lahko nekdo napiše...spoznal je svojo napako in jo obžaloval. Zakaj do tega spoznanja ne bi smel priti, še Jezus je svojemu učencu povedal, da ga bo v eni noči trikrat izdal...mu ni prizanesel tega občutka. Cankarjeva mati je zaradi tega ožigosana v negativnem pomenu. V tistih časih so bile take razlike med mestnim in podeželskim življenjem, da ona niti ne bi mogla drugače ravnati. Tudi očitek o nenapovedanem obisku ni na mestu, ker takrat ni bilo telefonov za dogovarjanje. Ivan se jo je takrat sramoval, kot bi se danes mogoče sramoval študent na kakšni elitni Ameriški univerzi staršev, ki bi prišli iz drugega okolja med elito najbogatejših. Pri nas danes takih razlik ni več med meščanskim in podeželskim življenjem, mogoče le v starosti staršev. Prav tako se nek mladostnik lahko sramuje staršev, ki niso več mladi in lepi, ampak to niso več otroci, ki bi jim starši morali vse nuditi ampak odraščajoči ljudje, ki morajo spoznati temeljne vrednote, to je bistveno in Cankarjeva meti s tem ni kršila nek naravni zakon temveč ga je le izpostavila in to je kvečjemu plus ne minus.

Hja, za takole tolmačenje Gostečnika, bi res moral imeti podlago, ker meni je sicer tip kul.
Seveda je Ivanu bilo žal. Saj pravim, mi usi moramo čez to, to je pač odraščanje, nek trenutek zasovaržiš svoj dom in vse kar je v njem. Vendar je to le stopnja odraščanja, stopnja, ki ti pomaga, da se nek trenutek vrneš, kot zrela oseba, z razumevanjem. Nekateri nikoli ne vzljubijo nazaj, in nikoli ne odrastejo.
Ivanu je bilo gotovo žal, ker čim je o tem pisal, pomeni, da je to razumel in sebi odpustil. Nič takega, nič posebnega, odraščanje pač.
No, osebno menim, da je to kar nujna stopnja odraščanja, ko sovražiš in se sramuješ domačih logov, ko odrasteš, skapiraš, da je le imelo vse skupaj nek smisel. Saj tudi Prešeren pravi, da ga je od doma speljala goljufiva kača (po mojem tista Svetopisemska, hehehe).
No tudi Evangelij o temu pripoveduje, o izgubljenem sinu, in sin, ki se vrne, se vrne zrel in VE, da je ljubljen, med tem, ko ta, ki ni nikoli zasovražil (pardon odšel) iz svojega doma, ne VE da je ljubljen. Starejši sin v bistvu nikoli ne odraste.
Po mojem ima tudi Cankarjeva mati manj podobnih simptomov, kot sodobne mtke, ki bi rade dojile, čez mero, samo dojile. In si predstavljajo vzgojo brez bolečine...

Da bi razumeli, kaj se je zares dogajalo, je pomembno, da to mater analiziramo in da ob tem spoznamo, da se je Cankar na njen prihod odzval povsem naravno. Ko postavimo Cankarjanski materi diagnozo narcisoidne matere, nam postane vse skupaj veliko bolj razumljivo. Če mati ne bi bila narcisoidna, ne bi prišla razcapana in nenapovedana na faks - tega matere, ki imajo sram, ne naredijo. Če si povsem brez sramu in odrezan od svojih čutenj, pa ves svoj sram zrcališ na druge - to pomeni, da drugi "kasirajo" sram in ga zelo močno občutijo.

TOLE gre preko vseh meja dobrega okusa.

Cankarjeva Skodelica kave je več ali manj EDINA črtica, ki jo je večina Slovencev z muko prebrala, zdaj pa jo ponosno citira do konca življanja kot izvor psihoanalitičnih debat.

Pri tem pa pozabljajo, da je bil Ivan Cankar izvrsten literat, ki je ustvarjal LITERARNA dela. To pomeni, da so bila pomembna zaradi svoje literarne vrednosti, ki ponuja umetniški užitek. Nekomu večjega, nekomu manjšega - saj ni treba, da ti je všeč.

Ampak če ti ni in ne veš niti točno, zakaj, potem nam (in vsem, ki Cankarja še niso brali) prizanesi s svojimi pisunskimi sposobnostmi: poleg tega, da si z naravnost občudovanja vredno naivnostjo zgrešil bistveno sporočilo celotne črtice, je do konca neokusno, da jo ponižuješ na raven poljudnoznanstvene psevdo/psihoanalitične razlage.


Vsak, ki ima pet minut in neznosen občutek, da tudi malce še neodkrite žilice za psihoanalizo, obsodi Cankarja kot nesposobnega maminega sinka in Prešerna kot pijanca. Kar je skoraj vedno jasen znak tega, da se je z izjemo "Na klancu", "Skodelice kave", soneta "O, Vrba" in "Zdravljice" zelo uspešno izognil nadležnemu preostanku slovenske literature.

Avtor teh vrstic se tega ni izmislil, še manj pa, da bi sam prišel na to idejo.

O tem večkrat (kdor ga posluša na predavanjih, bo to potrdil) govori p. dr. Christan Gostečnik - mislim, da mu ob vseh doktoratih in klinični praksi Liliputput težko oporekaš.

Tvoj žolčen napad mi daje slutiti, da si povsem zgrešila bistvo zgornjega članka, ki v ničemer ni analiziral slovenske literature.

Že pred leti je bilo moč brati celo v Mladini - sicer sila zbanalizirano in očitno mu novinar ni dal prostora, da bi bolje razložil: http://www.mladina.si/95447/cankarjeva-mati-bi-morala-paziti-na-imidz

igor napisal/-a:Avtor teh vrstic se tega ni izmislil, še manj pa, da bi sam prišel na to idejo.

O tem večkrat (kdor ga posluša na predavanjih, bo to potrdil) govori p. dr. Christan Gostečnik - mislim, da mu ob vseh doktoratih in klinični praksi Liliputput težko oporekaš.

Tvoj žolčen napad mi daje slutiti, da si povsem zgrešila bistvo zgornjega članka, ki v ničemer ni analiziral slovenske literature.

Ne, slabo slutiš - ni je analiziral, zlorabljal jo je.

Gostečnikovemu neprecenljivemu delu ne oporekam, v njegovih predavanjih nasprotno zelo uživam - in kolikor vem, niso utemeljena prvinsko na obravnavanju literature, ampak nasprotujejo mitu "slovenske matere", ki je bil pri nas dolga leta poveličevan brez kritične presoje in kaže na nek širši pojav v družbi, iz katerega izhajajo marsikatere težave sodobnega življenja.

Oporekam pa dejstvu, da o Cankarju vedno in povsod poslušamo eno in isto - zakompleksan nevrotik, težave z materjo. Ko nas vprašajo, kdo je naš največji pisatelj, rečemo pridno vsi v en glas: IVAN CANKAR! Pa nihče zares ne ve, zakaj - saj so nam ga večinoma priskutili že v srednji šoli.

Članek želi govoriti o tem, da otrok ne smemo čustveno odrezati od sebe. Če je članek dobronameren, pa to še ne pomeni, da je nujno smiselno vse, kar v njem piše. Vmes recimo žal zabrede v interpretacijo neimenovane Cankarjeve črtice (predvidevam "Mater je zatajil" iz zbirke "Moje življenje")

Še vedno velikokrat naletim na interpretacijo, kako nespoštljivo se je vedel Cankar, ko ga je obiskala mati. Še več, nekateri intrepretirajo, da je svojo mater dobesedno zavrgel.

Takšne interpretacije, ki dobesedno zajemajo iz dela, so res nesmiselne. In zares jih kar naprej poslušamo. Vendar gre za literarno delo. Kot tako je večplastno. Bralcu ponuja celovit umetniški doživljaj na več ravneh: estetski, filozofski, moralni... Ampak kakšen smisel ima potem tudi trditev, da je bila Cankarjeva mati (si jo poznal? ne? torej govoriš o fiktivni postavi, ki nastopa v literarnem delu?) narcisoidna. Razumem - avtor je uporabil primer: in še to me ne bi tako zmotilo, če ne bi večina odgovorov na ta članek začela zajemati iz Cankarjevega življenja in dela, kot bi bilo to dvoje eno in isto, in kot da zbrana dela Cankarja sodobnemu bralcu ali gledalcu ne morejo ponuditi ničesar več razen psihoanalize.

Danes se ob besedi Cankar - in tukaj mi boš moral pritrditi - večina ljudi samo še namrdne, kot da gre za kakšnega škodljivca. In se niti ne loti branja oziroma ne odpravi v gledališče. Pa je del naše kulturne dediščine. To ne pomeni, da se o njegovi materi ne moremo pogovarjati. Narobe je, da se pogovarjamo samo o njej. To se res dogaja delno zaradi velike vojske nesposobnih učiteljic slovenščine, delno pa tudi zaradi vsesplošno razširjenega mnenja, da vse skupaj res ni nič drugega kot kup patoloških primerov, povezanih v zbirko. Pa temu ni tako.