Znašla sem se pred teško odločitvijo in bi res potrebovala vaše mnenje. Z partnerjem sva skupaj pol leta in se dobro ujameva. Pred kratkim sva se pogovarjala o prihodnosti, otrocih...in je predlagal da se preselim k njemu domov. Po poklicu je šofer in je večino časa odsoten - trenutno je doma za vikend, včasih ekrat na mesec. V hiši živi z mamo in babico ki potrebuje vsakodnevno varstvo. Problem nastopi pri moji službi in vsakodnevni vožnji -50 min na eno stran če imaš srečo in ni gužve na cesti, avtoceste ni- se pravi slabi 2 uri na dan normalne vožnje po omejitvah.
Sama sem predlagala nakup stanovaja v mestu kjer delam saj bi si s tem prihranila veliko nepotrebne vožnje in živčkanja na cesti. Ker imam dobro službo ki je dobro plačana vendar zahteva več kot 8-urni delavnik si ne predstavljam bremena vsakodnevne vožnje še posebej ko bova imela otroke. Glede na to da je šofer in bo odsoten večino časa bo vse nekako viselo na meni in iskreno si ne predstavljam žongliranja služba-otroci-cesta vsak dan brez partnerjeve pomoči..še posebej ko bo potrebno ostati v službi dlje...Študirala sem že o menjavi službe vendar v okolici kjer stanuje fant služb ni še posebej služb na mojem nivoju. Stara sem 29 let in sem pošteno garala za položaj ki ga imam. Fantu sem to tudi omenila in iskreno povedala da se voziti ne mislim. Fant je razočaran in ne razume mojih stališč..trenutno je v fazi premišljevanja ali sploh hoče zvezo nadaljevati..Sem jaz tista ki se ne znam prilagoditi? Sem prevelik egoist? Ne vem več. Dejstvo je da bom morala,če popustim in se prilagodim, sama skrbeti za otroke, voziti se 2 uri dnevno in usklajevati zahtevno službo z šolo in vrtci - na kocu ostane le malo časa za ostale stvari - uživanje z otroci.. lažje bi mi bilo stanovati v mestu (majhno mesto) kjer je na dosegu roke vse. Jaz sem njegovo službo in odsotnost brez problemov sprejela, tudi dejstvo da bom sama skrbela za večino stvari...sem pač bolj neodvisna. kljub temu mislim da se ne zavedam kaj dejansko pomeni zveza z partnerjem ki je večino časa odsoten.
Mlade mamice, partnerke šoferjev...prosim za komentar. kako je usklajevati službo, otroke brez partnerjeve pomoči

Zanimivo je to, da ob vsem povedanem fant razmišlja, ali bi zvezo še nadaljeval, ne ti.

Tudi, če imaš vse na dosegu roke in dobro službo, je težko oz. praktično nemogoče živeti družinsko življenje, če je eden od partnerjev nenehno odsoten. Ni pošteno do otrok. In slabo vpliva na življenje zakoncev. Razen, če oba nista zmožna globlje intimne povezanosti, ampak potem spet ni pošteno, da imata otroke.

O odsotnih očetih in materah, ki so za vse same, se tu na forumu teme kar vrstijo, če malo pogledaš. Veliko je bilo že napisanega o posledicah, ki jih pušča takšno življenje. Veliko nas izhaja iz takšnih družin.

Služba je človeku dostikrat izgovor, da pobegne sam pred sabo, da se mu ni treba ukvarjati z vprašanjem medčloveških odnosov. Večna odsotnost od doma je zelo priročna rešitev. In prepustitev reševanja problemov partnerju.

Torej, fant bi živel s tabo in tudi otroke bi imel s tabo, vendar se ne bi v ničemer prilagodil potrebam družine, nič ne bi naredil za to, da bi bilo tebi in otrokom življenje znosno, temveč pričakuje, da boste živeli tako, kot njemu najbolj ustreza. Potrebe žene in otrok niso pomembne? Če to ni egoizem, potem res ne vem, kaj egoizem je. Če še živi z materjo in babico, si verjetno niti ne predstavlja in ne ve, kaj pomeni osamosvojeno življenje, ustvarjanje lastnega doma, mogoče tudi njegova mati in babica pričakujeta, da bo večno živel z njima in se prilagodil njunim potrebam. In to je lahko začaran krog.

Zakaj si želiš s takšnim človekom ustvariti družinsko življenje? Kaj je tu dobrega za otroke?

Hvala za komentar...resnica boli vendar jo je bolje slišati prej kot pa ignorirati situacijo.
Fanta sem tudi sama opozorila na to da vsega pač ne bo mogel imeti in da se bo potrebno odločiti. Dejstvo je da ni nikoli živel sam in da nima predstave kaj dejansko pomeni samostojno življenje in kaj pomeni imeti otroke. Sama sem samostojnosti že navajena in si ne predstavljam drugačnega življenja. Vse kar imam in kar sem dosegla sem uspela z pomočjo svojega truda in trme...da bi se vsemu odrekla zaradi njega - niti slučajno. Vem pa da bodo potrebni kompromisi tako na moji strani kot na njegovi če želiva da se zveza nadaljuje.
Res je da ima doma hišo v katero je tudi sam vložil določeno vsoto denarja, da je navezan na svoj kraj....samo kje potem nastopim jaz, družina? Hecno mi je da je sam omenil koliko usklajevanja bo potrebno z njegove strani če bo stanoval v mestu in se bo moral voziti za vikend domov ker imajo vinograd in ga rihtat....saj ne vem ali so vsi moški taki in komplicirajo za banalne stvari ali pa je to njegov egoizem.
Stvar je pač taka kot je. Svoje sem mu povedala in tudi to da če on vidi da se ne bo mogel prilagoditi življenju v mestu (malo mesto) je pač bolje da se ne slepiva in raje končava zvezo. Sama sem že imela v preteklosti 10-letno zvezo ki se ni obnesla in napak ne mislim ponavljati.
In res je - njegova mama pričakuje da bom živela pri njih...

Iskreno je dobro osvetlila problem: večno odsotni oče, ki je še takrat, ko je doma, hoče imet MIR in predvsem MIR. Mati, ki pregoreva ob bremenu družine in službe. Otroci, ki od mame nimajo drugega, kot servis, medtem ko je mama vsega sita in 5 x preutrujena, od fotra pa tudi ne kaj dosti, saj ga ni, ko pa je, je utrujen in vsega sit. Jaz, oprosti, se tega pod nobenim pogojem ne bi šla.

Mislim, da si tvoj šoferđija niti pod razno ne predstavlja, kaj pomeni živeti, saj živi z dvema ženskama, ki ga strežeta spred in zad, verjeno si še nikoli ni niti opral cot sam, kaj šele, da bi napolnil hladilnik in poskrbel za družinsko koordinacijo skozi cel teden. Ne vem, jaz bi parom, preden se preselijo skupaj in še posebej preden se poročijo, pod obvezno predpisala eno leto samostojnega življenja- sam, vsak zase, potem pa še eno leto skupaj, predens pravita na svet kakega otroka.

Če mene vprašaš - imam 2 otroka in moža, ki je odsoten dnevno vsaj do 17. ure. Živim v manjšem mestu, kjer imam večino stvari pred nosom, sem se pa pred rojstvom 2. otroka vozila vsak dan dobro uro v službo. Moje mnenje: to je mazohizem, ob tem, da sem še imela vsaj delno oporo v babicah, ki so pomagale pri varstvu. Za otroke je to podn, za družino je to podn, saj nam že tako ostane komaj kaj več kot 3 ure časa za bit z otrokom - a še tega boš pokurila na cesti?? Kdo pa bo pazil na otroka? Večina vrtcev se zapre ob 16h, redko so do 17 - potem je pa konec! Kje bo otrok? Kakšna družina je to, če so otroci po 10 ur v vrtcu (kar mimogrede zakonsko ni dovoljeno), fotra ni, ker je šofer, mame pa tudi ne, ker ima zahtevno službo, pa še eno uro se nato vozi do doma??? Z današnjega vidika si jaz tega ne predstavljam. Za moje pojme je to kaj kilava bodočnost. Še posebej kilava pa je, če je in bo vse prilagajanje na tvoji strani. Ti naj se preseliš, ti pusti službo - on bo pa kaj? Vse življenje iskal lažjo pot Odnos je stavr DVEH in OBA se morata prilagajati. V današnji situaciji je neprimerno lažje zamenjati službo šoferju in najti drugo, po urniku bolj sprejemljivo zaposlitev, kot pa komurkoli drugemu! Naj on menja službo in najde bolj normalno, šoferjev iščejo vsepovsod! Jaz bi v vsakem primeru z današnjimi izkušnjami iskala službo in dom čimbližnje skupaj, sploh pri današnjih urnikih! Ti imaš očitno dobro službo, ki ti leži, je dobro plačana, imaš stanovanje in si vajena samostojnega življenja. Njemu je to neznanka. Bojim se, da boš v tej situaciji, tako kot si jo on predstavlja, vsekakor potegnila "ta kratko". On bo večno na furi, ko bo doma, bo friziral trte, ti boš pa divjala med domom in službo, slej ko prej bosta na tvoje rame padli še babica in mama - si res to želiš?

Iskreno si usklajevanja službe-otrok-ceste -tašče ne predstavljam in prav zato sem dala fantu to v premislek. Zdaj je odločitev v njegovih rokah. Ni več otrok in čas je da se odloči.
Glede otrok - ne mislim jih imeti tako hitro saj parterja šele spoznavam in vem da lahko gre marsikaj narobe. Se je pa smiselno o otrocih pogovoriti na začetku zveze da se prikažejo pričakovanja. Roko na srce - ne jaz ne fant nisva rosno mlada in prav zaradi tega bi bilo zapravljanje časa za zvezo ki ne obljublja prihodnosti neumno.
Priznam, fant mi je zelo všeč, imava podobne poglede na svet, življenje, pa vendar včasih to ni dovolj.

Pozdravljena rozica.

Ne bom komentirala tvoje zgodbe, ker iskreno mislim, da rešitev lahko najdeš le v sami sebi in v odnosu s svojim fantom. Občutek imam, da si se nekako že odločila in da tukaj iščeš le potrditev za svojo odločitev.
Povedala ti bom svojo zgodbo.

Bila sem delavna in uspešna prej dijakinja, kasneje študentka. Diplomirala sem z odliko in pohvalo in za svojo diplomsko nalogo prejela dve nagradi. S ponosom se spominjam, kako je profesor iz moje fakultete pred mano nagovoril mojo mentorico in ji priporočil, naj poskrbi zame, ker "bi bilo škoda zgubiti tako sposoben element". Po diplomi so me vključili v nek raziskovalni projekt in obenem sem kot suplent poučevala na svoji bivši srednji šoli, kar me je izredno veselilo. Bi si upala reči, da je poučevanje (bilo) moj "življenjski poklic".

S fantom sva se poročila pred mojo diplomo. On je takrat delal že nekaj let. Služba kolikor toliko gotova, a izredno izčrpujoča. Vsak dan odhaja z doma pred šesto uro zjutraj, se vozi z vlakom v službo eno uro in pol v vsako smer in se vrača domov ob 20.15 (zgodnji povratek) ali ob 21.15 (pozni povratek). Pogostoma hodi na službena potovanja okoli po svetu in večinoma štarta na soboto/nedeljo s povratkom na soboto/nedeljo. Na tak način izgubljenih vikendov in praznikov ne nadoknadi nikoli (tudi če bi bilo to krvavo potrebno za njegov počitek) in še za dan dopusta mora skoraj klečeplaziti. Plača je srednje dobra, a niti zdaleč proporcionalna njegovi žrtvi; največja prednost njegove službe je njena gotovost.

Ko sva se odločala za otroka, je bilo obema jasno (tudi ker sva se o tem pogovarjala že pred poroko), da ne bo lahko. Izbrala sva gotovost njegove službe, izbrala sva družino, izbrala sva bližino najinih staršev. Pustila sem vse: službo in sanje z njo povezane. Hvala Bogu in še komu drugemu, da nama ni bilo treba začeti zakonskega življenja s kreditom. A v isti situaciji bi se marsikdo odločil drugače, saj vsem prija komod življenje, večji in manjši luksusi, vsakemu prija biti pomemben, neodvisen, vsak rad žanje to, kar je sejal. Vendar v življenju se ne more imeti vsega.
Hvaležna sem svojemu možu za njegovo požrtvovalnost, za njegovo skrb za najino družino, za njegovo odgovornost. V trenutkih, ko skoraj podležem teži vsakdanjika in vseh skrbi, ki bremenijo skoraj izključno mene (starši so nama iz različnih razlogov izredno malo v pomoč), pomislim na njega, na njegovo žrtev in pomislim na najinega otroka, ki ima vedno ob sebi vsaj mamo.
Težko mi je bilo pustiti vse. Težko mi je bilo eno leto od tega, ko so me klicali in mi predlagali, da bi imela sedemnajst-urni seminar za šolnike, in sem morala odreči, težko mi je bilo dva tedna od tega, ko so mi predlagali, da bi se vrnila poučevat in sem morala odreči. A meni je družina dosti večja vrednota, družina mi je v življenju odskočna deska in obenem cilj. In moje plačilo sta razigrana vedrina mojega malega sončka in mirna sreča v zakonu.

Brez žrtev ne gre. Žrtev mora biti obojestranska, a ne smemo matematično meriti, da je vedno 1-1, ker drugače ne bomo nikoli prišli nikamor.
Ne prenagli se: pol leta partnerstva je morda premalo za take odločitve. Želim ti vso srečo.

Biserka

Tudi jaz se večkrat vprašam, kaj je pri moških treba sprejeti za "normalno", zato da sploh lahko imaš familijo. Ali se zadovoljiti s tem, da "ima podobne poglede na svet" in požret razvajenost in egocentričnost, ker je "normalna" in so "itak vsi isti". Mislim, ja itak da je nezrel in itak da je navajen na mama-servis. Oprosti za tole neutemeljeno ugibanje, ampak v situaciji zgarana žena/šoferđija je nezvestoba izjemno blizu. S tvojo službo v obstoječi obliki, taščo v hiši in majhnimi otroki boš skurjena, neprivlačna in tečna. Mož pa

navezan na svoj kraj....samo kje potem nastopim jaz, družina? Hecno mi je da je sam omenil koliko usklajevanja bo potrebno z njegove strani če bo stanoval v mestu in se bo moral voziti za vikend domov

Po neki logiki nima bit kaj navezan na svoj kraj na tvoj račun in vikende kurit stran od tebe. Ampak kot rečeno, ne vem, kaj je treba sprejet pri moških kot "normalno". Najbrž je potem "normalno", da se odpoveš službi in postaneš odvisna od moža (in njegovih privatnih brainwasherjev, ki RES ne razumejo, kaj je tako narobe, če pride vsake toliko mal pomagat, tudi ti bi lahko, če ne bi bila tako prevzetna...). Ne vem, pojma nimam. Lahko da res ne boš našla drugega partnerja in boš ostala sama brez otrok ali pa boš obvisela na poročenem ali našla partnerja, ko bo prepozno. Kot so lepo povedali v filmu Titanic:
Rose: It's so unfair.
Ruth: Of course it's unfair. We're women. Our choices are never easy.

biserka74 - se strinjam da bom odgovor morala poiskati sama, vendar je včasih tudi dobro videti tuj vidik na situacijo ker jo drugi vidijo objektivno. Glede tvoje zgodbe in žrtvovanja - iskreno lahko rečem da se vidi da daš veliko na družino. Jaz osebno ne vem če bi bila pripravljena pustiti svoj svet, službo za
družino. Verjetno bi iskala srednjo pot. Saj ne da te hočem kritizirati - svak si pač uredi življenje tako kot mu ustreza - pa vendar razmisli o nadaljevanju kariere. Otroci enkrat odrastejo in kaj ti potem ostane v življenju? Verjamem da ti je trenutno ok ampak slej kot prej boš začela razmišljati v smislu kaj če bi pa.... Dokler so otroci mali ne rečem - lepo in pomembno je biti ob njih ampak potrebno je tudi živeti svoje življenje, imeti svoj občutek rasti....upam da me razumeš. Nočem pametovati glede tvoje odločitve samo če so tvoji uspehi resnični potem bi ti predlagala da kariero nadaljuješ potem ko bodo otroci dost veliki - ko enkrat začnejo šolo....
zebra - res je da so moški (ok ne vsi) z marsa...kaj je njim normalno je tisto kar so videvali tekom odraščanja. In ker so se naše mamice takrat borile za "enakopravnost" in hotele biti super ženske in se v večini primerov odrekle svojemu življenju, skrbele za družino, službo in oh in sploh vse - ja potem pa res ni čudno da so sini na to navajeni in pač pričakujejo isto od partnerk. Samo to ne gre - po večini mislim da smo ženske dandanes malo bolj pametne in vemo da nam ni treba vse moškim k riti prinest da bodo zadovoljni. Potrebna pa je ena stvar - že na začetku postaviti pravila in jih ne razvajati. Tega sem se naučila v prejšnji zvezi - 10 let ki jih nikoli ne bom dobila nazaj.
Kar se tiče mojega partnerja - dala sem mu kar nekaj časa za premislek in ugotovia da je včasih potrebno človeku obrniti perspektivo s katere gledajo na problem oz. situacijo. Potem pa je vse drugače. Kar dejansko bo - tega ne vem. Bomo videli.
Hvala za vaše komentarje - so pomagali.

rozica4 napisal/-a:biserka74 - se strinjam da bom odgovor morala poiskati sama, vendar je včasih tudi dobro videti tuj vidik na situacijo ker jo drugi vidijo objektivno. Glede tvoje zgodbe in žrtvovanja - iskreno lahko rečem da se vidi da daš veliko na družino. Jaz osebno ne vem če bi bila pripravljena pustiti svoj svet, službo za
družino. Verjetno bi iskala srednjo pot. Saj ne da te hočem kritizirati - svak si pač uredi življenje tako kot mu ustreza - pa vendar razmisli o nadaljevanju kariere. Otroci enkrat odrastejo in kaj ti potem ostane v življenju? Verjamem da ti je trenutno ok ampak slej kot prej boš začela razmišljati v smislu kaj če bi pa.... Dokler so otroci mali ne rečem - lepo in pomembno je biti ob njih ampak potrebno je tudi živeti svoje življenje, imeti svoj občutek rasti....upam da me razumeš. Nočem pametovati glede tvoje odločitve samo če so tvoji uspehi resnični potem bi ti predlagala da kariero nadaljuješ potem ko bodo otroci dost veliki - ko enkrat začnejo šolo....

Objektivnost je izredno spodrsljiv teren: dosti večjo objektivnost bi lahko na primer dobila, če bi tudi tvoj fant dal svojo verzijo vajine situacije. Da ne govorim o tem, da vsak od nas ima svojo osebno lestvico vrednot in na podlagi le-te dela izbira v življenju in daje nasvete. Prav zato osebno dosti raje prisluhnem pripovedi življenjskih izkušenj kot pa sprašujem za nasvete. Iz istih razlogov sem raje delila s tabo svojo izkušnjo kot ti dala nasvet.

Res je, da mi je družina velika vrednota. In nisem edina, ki žrtvuje, ampak dosti žrtvuje tudi moj mož. Kar se družine tiče, ne poznam "srednjih poti": ni žrtve, ki je ne bi naredila za dobro svoje družine. Življenje me je naučilo, da če hočeš dosti imeti, moraš tudi dosti žrtvovati.

Hvala ti za dobronamernost tvojega nasveta, a nisem vprašala zanj, ker drugače bi odprla temo na forumu. V kolikor za vsak pomemben korak v svojem življenju dolgo in na globoko razmišljam, nimam navade kasneje "gledati nazaj", niti najmanj pa v taki situaciji, ko dobivam dnevne potrditve. Otrok vedno potrebuje mamo, tudi ko odraste. Določene izkušnje je treba dati skozi: verjemi mi, da je materinskost nekaj čisto drugega od tega, kar si ti danes zamišljaš. Vsekakor življenje je lepo, je pestro, odpira vedno novih možnosti in vedno novih poti, jaz pa se izredno rada pustim presenetiti.
Nikakor pa nočem biti v situaciji tistih žensk, ki so za kariero v taki ali drugačni obliki žrtvovale družino, ko pa so šle v penzijo in naenkrat postale "gospa nihče", ni bilo več poti nazaj.

Ps Malo bedno pa se mi zdi, da dvomiš v resničnost mojih uspehov samo zato, ker sem se v življenju drugače odločila kot bi se ti v isti situaciji.

biserka74 napisal/-a: Otrok vedno potrebuje mamo, tudi ko odraste.

Ammm, morda bodo vnuki potrebovali babico. Otrok pa, ko odraste, načeloma ne bi smel potrebovati mame. Če mati vzgoji otroka tako, da jo potrebuje tudi, ko odraste (ker mama drugače ne ve, kaj bi sama s sabo), to najbrž ni ravno fajn, kajpavem. In že smo pri jedru problema. Recimo, da bo da sonček enkrat odrastel in spoznal žensko, se poročil itd, ona pa - aaaaaaa - ne bo hotela nudit temu sončku, ki še vedno potrebuje mamo, vsega, kar je bil dolga leta navajen. Še en besneč mož in še ena razočarana žena, ki - prasica - ni hotela žrtvovati svoje neodvisnosti na račun dveh generacij sončkov. Seveda je v tem primeru gola sreča, da pa v celi zgodbi slučajno obstaja ženska, ki se nesebično žrtvuje...

Ojojojojoj, zebra, do kam si pa ti prišla? Do babice, do vnukov, do druge generacije sončkov, do svinjaka, do apokaliptičnih vizij ...?!

Otrok je zame deček ali deklica v prvih letih življenja: do zakona in do očetovstva/materinstva pa se hoče še kakšno leto, mar ne? Vsaj puberteta je še vmes, ko "odrasel otrok" še kako potrebuje prisotnost ne samo mame, ampak obeh staršev.

Ti si v svojem postu šla rahlo OT: to, o čemer ti govoriš, je vzgoja otroka, ki z mojega vidika nima nobenega opravka z življenjskimi izbirami njegove matere. Si mislim, da govoriš iz primerov, ki jih poznaš. Ravno tako poznam jaz primere mater karieristk (in ne samo), ki so zaradi občutka krivde razvajale lastne otroke čez vsako mero in iz njih naredile take "moške", kot o njih pripoveduješ ti. V življenju ne gre posploševati.

Kar se vzgoje tiče, vlagam v disciplino, odgovornost in neodvisnost svojega sončka, seveda primerno njegovi starosti. Sledim načelu moje prababice: "Vsega se moraš naučiti delati: če ti ne bo treba, boljše zate, če pa boš morala, boš že znala." Ravno tako moj mož zna kuhati, likati in na grobo opravljati gospodinjska opravila: ne dela, ker mu ni treba in ker ga že tako delo čisto dovolj izčrpuje. Vem pa, da če bo z mano kdaj kaj narobe, se ne bo zgubil v žlici vode in bo znal poskrbeti zase in za najinega sončka. Tako hočem vzgojiti svojega otroka.

Tisti, ki me pozna osebno, me pozna kot radoživo in pozitivno osebo, kot čisto nasprotje tiste zafrustrirane ženske, ki veže nase otroke, o kateri pišeš ti (nisem pa dobro razumela, če si mislila name ali ne). Če bi moja izbira bila vsiljena in ne bi imela možnosti izbrati drugače, bi me to zelo verjetno zafrustriralo. Moja izbira pa je bila izbira iz ljubezni do svoje družine in hvala Bogu, da sem si jo, kljub odrekanju, lahko privoščila.

Jaz bi le dodal poklon biserki za vse njene odločitve. To so po moje prave vrednote, ki imajo neko veljavo...lastna kariera, uspeh je teža, ki le obremenjuje posameznika, razdajanje za druge pa nam prinaša obresti v zadovoljstvu in sreči, ..bi si upal trditi.

rozica4 napisal/-a:...Otroci enkrat odrastejo in kaj ti potem ostane v življenju? Verjamem da ti je trenutno ok ampak slej kot prej boš začela razmišljati v smislu kaj če bi pa....

Želiš povedat, da ne zaupaš v svoje odločitve? Da dvomiš ali so prave? Kakšen smisel pa ima sploh to, spraševati se kaj bi bilo, če bi bilo... če pa na to vprašanje nikoli ni odgovora, le slaba vest in občutki nezaupanja v lastne odločitve ti ostanejo. Mogoče bi pa začela delat na tem in postala odgovornejša oseba in bi stala za svojimi odločitvami, kot da so bile edine pravilne. Mogoče pa moraš spoznati, da je vsaka odločitev, ki jo v nekem trenutku sprejmeš, pravilna. Kdor dvomi vase, se bo vedno spraševal, kaj slabega mu bo njegova odločitev prinesla, kdor pa verjame, stoji za svojo odločitvijo, vidi le rešitve preko ovir, do cilja, ki si ga je zastavil. To je odgovorno.

Sta povedala dva moška. Za njiju je svet enostaven, nekaj se odločiš, pa če ti ni všeč, se odločiš drugače. Če se tako odločiš, lahko drugo za drugo zavržeš 3 familije in imaš pri 80 ih novo, posledice trpijo odvisni partner in otroci, ti vsekakor ne. Koliko moških se je odločilo, da bodo popolnoma odvisni od partnerke. Koliko jih je takih, ki so prenašali trpinčenje in zlorabo samo zato, da bi njihovi otroci sploh preživeli. Jih je nekaj, ja. Ampak tako malo, da se zdi moškim to popolnoma abstraktno in se ne zavedajo, kako tveganje je odvisni položaj. Ni dobro, da je odrasel človek odvisen. Sploh pa ne starš.

zebra napisal/-a:Koliko moških se je odločilo, da bodo popolnoma odvisni od partnerke.

Poznam osebno primer: ona, on, petletni sin in enoletni sinček. Oba v službi, ona z višjo plačo in bolj gotovim delom. Njegovo podjetje v krizi: on izgubi delo. V teku nekaj mesecev ga ona vrže na cesto rekoč: "Imam že dva otroka, ne bom skrbela še za tretjega." Torej?

Fedex je govoril o ODGOVORNOSTI in pod to podpišem brez vsakršnega pomisleka. Primere, ki jih ti navajaš, so primeri ljudi, ki se jim niti ne sanja, kaj je odgovornost. To so ljudje, ki bi po mojem mnenju naredili dosti večjo uslugo družbi, če bi ostali samski in brez otrok.
Jaz za enega takega gotovo ne bi pustila službe, zelo verjetno se ne bi sploh poročila z njim, kaj šele imela otroka.
A hvala Bogu nismo vse ženske enake in niso vsi moški enaki: bistveno je, da se "taprava dva" najdeta.

Vsaka odločitev je v življenju tveganje. A še noben otrok ni prislil lastnih staršev, da ga spravijo na svet. In otroku smo dolžni se sleči naših egoizmov, razen v primerih, kjer je potreba. Drugače je (po mojem mnenju) dosti bolj pošteno, da se ženska odreče družini in otrokom in se posveti karieri.