Zato ja, ženske bi res lahko malo več naredile na področju spoštovanja.

Zebra, tudi tebe bi peljal z Motorjem...

Pol bo pa še tvoja hotela... ja kam jih boš pa naložil vse tri?
To še konj ne zdrži...

Aaaaa mogoče pa imaš tisti bmwjev tricikel, ki ga vidimo v kakšnem partizanskem filmu...?
Navalite punce samo pazite, da ne bo Motorist preveč na gas pritiskal in vas skipal v kakšnem ovinku polnem šodra..... Si ga boste iz kolen praskale , to še bolj boli kot tisti, ki ga je Mami pred hišo šaflala....

No, Stih je poln zelenih (zavistnih) bitij...

Ne, ne privoščim vam prijeten izlet samo bodite previdni, da ne bomo koga po bolnišnicah obiskovali...
Samo svarim, nič bat za motor, nočem ga

Saj vem,ti ne veš, kaj bi s tem starim željezom, ti bi punce ... , no, saj jih maš.

Stih in Motorist, zopet se potrjuje, da je v vsaki slabi stvari kakšna dobra
Vsaj nasmejimo se malo

Fedex napisal/-a:Utopistka, če ne razumeš tega glede otrok in še česa, potem preberi to knjigo. Če bi res rada razumela. Je precej preprosto. Ali pa mora človek spoznat določene stvari pri sebi, da lahko vidi te stvari tako preproste. To pa težko ocenjujem.

Mah Fedex, res je preprosto, vsaj tako kot jaz razumem - preprost je sam princip, ne pa tudi reševanje problema, ki ga imaš, da se razumemo. Vendar, če imaš ob sebi vso podporo, ki jo potrebuješ in še več kot toliko, pa nisi pripavljen pod nebom ničesar premaknit, potem res ne vem, kako lahko sobivaš z drugimi ljudmi. Se mi zdi, da druge (starše, sorojence, sosede, prfokse, može, žene.....) lahko "krivimo" (prelagamo nanje odgovornost) do neke mere za svoje gorje, nesrečo ali slabo popotnico ali kakorkoli že temu rečemo in zagotovo je težko, premagati sence ins tarhove preteklosti, težko je graditi družino, če je sam kot otrok nikoli nisi imel, vsaj zdrave ne, vse to je res. Ampak hkrati vemo, da je možno pomagat, da je sto poti, da imamo oporo partnerja, da se da dobit pomoč, pa vse to zavračamo. Ne enkrat, stokrat, ne eno leto, ampak 15 let!!! In to isto, kar sami sovražimo, nad čemer sami jokamo in trdimo, da nam je uničilo življenje (nekako v tem smislu!) delamo svojim otrokom, če že partnerja odštejem!! Halo??? No, tu se moja želja po razumevanju česarkoli v tem smislu neha. Res se. V takem trenutku je treba takega človeka enostavno odrezati od lastnih otrok, otroke umakniti od njega, kajti tak človek jih zastruplja z istim strupom, s kakršnim je bil sam zastrupljen. Tukaj ni kaj razumet in ujčkat. Ali sprejmi pomoč, ki se ti ponuja na vsakem koraku ali pa se poti - v dobro otrok! - lahko samo še razidejo.

Mami, tega, kar je iz tvojega moža nastalo, ne ljubiš. Ljubiš človeka, kakršen je bil, ne kakršen je. Ali pa človeka, kakršen lahko je. Opravičevanje udarcev in prevzemanje krivde za to, ker sama furaš dalje življenje, ker veš, da pač mora iti dalje je tvoj "prostovoljni muss", je tisto, kar je vgrajeno v materinstvo. Ti veš, da moraš, on ve, da mu ni treba, da boš ti. Ker je bolnik in egoist, ne vem, kaj je bolj. Vendar krivda in odgovornost za to nista na tvoji strani, zato ju odloži. Nepreklicno in takoj. Terapija ti bo nadvse koristila tudi zato, da sestaviš nazaj sebe in da zbereš moči, da urediš svoje življenje. Želim ti vse dobro in se te bomo spomnili v molitvi. Ne le tebe, cele družine.

utopistka napisal/-a:Mah Fedex, res je preprosto, vsaj tako kot jaz razumem - preprost je sam princip, ne pa tudi reševanje problema, ki ga imaš, da se razumemo.

Če sem prav razumel, se je šlo predvsem za tvoje nerazumevanje nečesa, ne za reševanje problema. Reševati sebe je vedno težje kot razumeti druge, jasno da.

Nekje si napisala, da ste z otroci poskrbeli za vse okoli hiše in znotraj nje medtem ko on gleda kaj je narobe. Torej si in ste sposobni poskrbeti zase in zrihtaj si zadeve. Pojdi na svoje in skrbi za vajine otroke, hiša pa naj se magari proda da si boš lahko kaj kupila. Če pa bo prišel na terapijo in si bo hotel pomagati potem pa pogumno naprej. Iskreno upam da vama uspe, SKUPAJ

Da se vam malo javim...
Pred dnevi sem, po treh urah prigovarjanja, moža spravila s seboj na terapijo.Na podlagi tega, ker sem mu rekla, da slabše kot je ne more biti in da nimava kaj izgubiti, lahko samo pridobiva. Od takrat se več pogovarjava. Ko je pri volji mu preberem kaj iz knjige, ki sva jo dobila na terapiji (za domače branje:D)
Že prvič sem dokaj veliko izvedela o njem. Ker je terapevtu rekel, da njemu nihče ne more pomagati, ga je terapevt naravnost vprašal;"kolikokrat v življenju vas je mama objela?" Njegov odgovor je bil: "Nikoli". Povedal je tudi, da kadarkoli je bilo doma kaj narobe je moral očetu, ko je prišel domov, prinesti pas da ga je z njim tepel,.. Ugotovila sem tudi da nihče od treh otrok(ima brata in sestro) nima popolnoma nič samozavesti, za nobeno stvar se ne morejo odločiti sami, sprašujejo za mnenje znance,..ipd Pri njih je mama veliko pila, bila vedno bolana "na živcih" a vseeno še vedno je bilo vse po njeno.
Priznal je da ve, da ni storil prav, ko me je udaril (kar prej ni). Jasno sem mu povedala, da v primeru, da se ponovi, pokličem policijo.
Umaknila sem se od "moških "del (včasih mi je zelo težko čakati a se trudim
Na moje veliko presenečenje je danes pomil posodo po kosilu, ko sem šla jaz tamala dva uspavat.
Skratka, moram priznati, da se trudi in prav odleže, da nisem za vse sama. Zavedam se, da je pred nama DOLGA in TEŽKA pot, a je z veliko truda na obeh straneh mogoča... Mogoče je tudi za nas na koncu tunela lučka..

No, to je lepo brati. Res pa je pred vama zelo težka in dolga pot. Upam, da bo tvoj tudi začutil ob tem delu zadovoljstvo, kajti le to ga bo vleklo, da bo delal še naprej.

mami napisal/-a: Mogoče je tudi za nas na koncu tunela lučka..

Lučka je sigurno.
Želim si da bi ta lučka postala orng luč in, da boš bogato poplačana z njegove strani za svoj trud, da bo spoznal, da obstaja še kak drug svet kot ga pozna sedaj.

Resnično sem vesel, da vama gre na bolje in da nisi še ti prec vrgla puške v koruzo.

Mami, hvala da si se javila.
Moje občudovanje, čestitke in poklon.
Zaradi takih kot si ti, ki iz 'dreka delaš zlato' prav rad verjamem v pravo pravičnost, mir in ljubezen.

Vsa čast za tvoj pogum in pripravljenost. Vsa čast ttudi njemu, da se je vendarle pripravlje truditi, najprej zase, nato pa za vse vas. Držim pesti, da trdu obrodi sad in da sad ostane

Pozdravljeni!
Žal se ne javljam z dobrimi novicami...ali pa, odvisno s katere strani gledam..
Po dveh obiskih na terapiji si je mož premislil in se je noče več udeležiti.
Terapevt je mnenja, da pri njemu ni samo depresija ampak še "nekaj drugega" in rekel, da mora nujno k psihiatru. Bil je naročen pri psihiatrinji a ni šel
Prejšnji teden sem ga postavila pred dejstvo:
- sprejeti službo
- psihiater in zdravljenje
ALI ločitev
Rekel je,da v službo ne gre, k psihiatru tudi ne, odseliti se tudi noče.
Trenutno živimo mimo njega. Z otroki hodimo veliko na sprehode v naravo, se tam sprostimo in uživamo. On se je umaknil v pritličje hiše.