utopistka napisal/-a:Definitivno to je ena huda odvisnost, ki (slabo!) nadomešča nekaj, česar nimamo in po čemer hrepenimo.

Odvisnost (kompulzivna, kot jo lepo imenuje Neudomačena) )od samozadovoljevanja, orgazma, ni nujno povezana z nezadovoljivim spolnim ali partnerskim življenjem. Ta nemir v človeku, (ne morem reči, da je ravno nemir v um, mogoče bolj čustveni in duhovni nemir, itak je vse povezano), ki ga odvisniki "zdravijo" s samozadovoljevanjem, promiskuiteto ima lahko vzroke čisto v drugih sferah nekega nezadovoljenga življenja in s tem povezanega nesprejamanja sebe.

Pa če bi preskočili to teoriziranje in seciranje teh in onih postov, ter se posvetili naslovu tega posta z konkretnimi predlogi in rešitvani( TLE MISLIM >RESNO!!), ker mam slab občutek, da rabim pomoč??!!!??

Viktorija napisal/-a:Odvisnost (kompulzivna, kot jo lepo imenuje Neudomačena) )od samozadovoljevanja, orgazma, ni nujno povezana z nezadovoljivim spolnim ali partnerskim življenjem. Ta nemir v človeku, (ne morem reči, da je ravno nemir v um, mogoče bolj čustveni in duhovni nemir, itak je vse povezano), ki ga odvisniki "zdravijo" s samozadovoljevanjem, promiskuiteto ima lahko vzroke čisto v drugih sferah nekega nezadovoljenga življenja in s tem povezanega nesprejamanja sebe.

Upam trdit, da ta odvisnost nikoli ni povezana z nezadovoljivim spolnim odnosom. Ker že sam nezadovoljiv spolni odnos sam po sebi nastane zaradi nesprejemanja vsaj enega, navadno pa kar obeh partnerjev. Torej je vzrok težave kar enak, saj takšni ljudje spolni občujejo iz podobnega razloga, kot tisti, ki se samozadovoljujejo. Da potešijo duhovni nemir v sebi. To lahko z zagotovostjo trdim sedaj, ko sem na sebi doživel obe izkušnji. To ni nekaj, kar bi prebral v knjigah, ampak je to dejansko moja izkušnja. Sicer pa so tudi knjiga izkušnje nekoga, tako da nimajo nič manj prav.

Čebelar, kar se pa tiče pomoči. To je pa zelo težko svetovat kaj konkretnega, ker sprejemanje samega sebe je lahko življenjski projekt, ki lahko traja več let. Mislim, da brez poznavanja teorije ne bo šlo. Moja izkušnja se je začela z branjem knjig, v katerih sem iskal sebe. Tako prideš do razumevanja samega sebe, ter postopoma do sprejemanja samega sebe. Z vsem tem pa pride tudi razumevanje ostalih in sprejemanje vseh okrog nas. Tu mora vsak poiskat svojo pot, je pa potrebna predvsem zelo močna želja po razumevanju samega sebe, po spremembi, res močna. Na koncu spoznaš, da se kot človek sploh nisi spremenil, spremeni se le tvoj pogled na sebe in svet. Vse je veliko bolj pozitivno, človek pa postane zelo samozavesten, hvaležen in zadovoljen. V telesu (glavi) se čuti neprestan mir, tudi veliko bolj začneš cenit svoje telo, spremeniš škodljive navade brez posebnega truda. Vse skrbi izginejo in vsaka stvar v življenju ti postane izziv. Izgovori, da česa ne bi storil, izginejo, osebne želje se zjasnijo in uresničevanje le teh postane precej enostavno.

Bil bi vesel, če mi zaupaš naslove knjig z katerimi si začel. Res Hvala!

Ja se strinjam, delati na sebi... sam kako začet??

Ker sprejemanje sebe ni nič drugega, kot ljubezen, pa začnite s temle:

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=Keo8SuL7jjE

O bolezenskem samozadovoljevanju, ki je kategorizirano kot zasvojenost je super članek: http://www.viva.si/Zasvojenost/711/Zasvojenost-s-seksom
Med drugim v članku piše tudi tole: Strokovnjaki med oblike seksualnega vedenja, ki so značilne za zasvojenost s seksom, uvrščajo tudi čezmerno masturbacijo, ki jo spremljajo mentalne podobe ali misli o seksu; masturbiranje med gledanjem seksualno nabitih podob na televizijskem/računalniškem zaslonu, med listanjem pornografskih publikacij ali opazovanjem predmetov, kot so perilo, kopalke ...
Dve strani naprej pravi: (Samo)nadzor ne pomaga. Poiščite pomoč!

Zelo resna strokovnjakinja dr. med. Sanja Rozman in njen Zavod za spremembo v srcu, društvo za pomoč zasvojenim se ukvarja z zdravljenjem nekemičnih odvisnosti (odvisnost od odnosov, odvisnost od hrane, odvisnost od dela, odvisnost od iger na srečo...)
http://www.spremembavsrcu.si/
Knjižici Dr. Sanje Roznam je "Peklenska gugalnica", "Sprememba v srcu"

O drugem, nebolezenskem samozadovoljevanju pa najdeš prispevke na tem naslovu:
http://www.viva.si/Iskanje?query=samozadovoljevanje

Sori Čebelar.

Vseen mislm, da tist, kar sm napisal nazadnje o ženskah, da je precej za zamerkat. Znajo veliiik odtehtat, kar se seksa tiče. Dela ti ne zmanjka in strašno so hvaležne, če si dober delavec. Zna se pozdravt ta tvoja nadloga, sem prepričan. Ženske ti nč hudega nočejo, to si zapomn, bo precej lažje, če si boš to vbil v glavo. Jas sem kar precej rabil, če ne'b ena Viktorija to enkrat napisala, še lep čas ne'b pogruntal, čeprav mi je moja to govorila USAK DAN.

Če se boš lotil samega sebe, je to eno nastrašnejših opravil, kar jih je. Tako, da pogum! Pa hkrati čestitke.

Velik je, da se zavedaš, sedaj pa se samo opazuj, saj ti bo kmal jasn, kaj te žene...

Viktorija napisal/-a:Odvisnost (kompulzivna, kot jo lepo imenuje Neudomačena) )od samozadovoljevanja, orgazma, ni nujno povezana z nezadovoljivim spolnim ali partnerskim življenjem. Ta nemir v človeku, (ne morem reči, da je ravno nemir v um, mogoče bolj čustveni in duhovni nemir, itak je vse povezano), ki ga odvisniki "zdravijo" s samozadovoljevanjem, promiskuiteto ima lahko vzroke čisto v drugih sferah nekega nezadovoljenga življenja in s tem povezanega nesprejamanja sebe.

Zelo dobra knjiga na to temo je knjiga NEUSTAVLJIVO HREPENENJE Christiana Gostečnika.
"zasvojenost -odvisnost vseh vrst so t. i. nadomestki za neuresničen odnos, saj zasvojenost v svojem jedru nikoli ne nastane zaradi navezave na določeno osebo, aktivnost ali objekt, ampak je posledica oziroma zunanji odraz izjemno globokega hrepenenja po razrešitvi; je zadnja bilka, na katero se zasvojena oseba upre, da bi razrešila neznosno notranjepsihično stanje, ki ga ne obvlada več. Zasvojenost je torej ponovno iskanje odnosa, ki je bil primarno vzpostavljen, pa naj je bil še tako razdiralen in boleč in sicer v vsej svoji globini in širini, saj je vsaka zasvojenost obenem tudi psihični odraz razbolelosti, praznine, strahu, groze, negotovosti, pomanjkanje samozavesti, samospoštovanja. itd,
Če bi skušali z enim samim stavkom povzeti najglobjo dinamiko vseh zasvojenosti, potem bi rekli, da je zasvojeno osebo strah ljubiti oz. biti ljubljena, pa čeprav po tem neutešljivo hrepeni. Drugače povedano je zasvojenost v vsej svoji razsežnosti iskanje "nadomestkov" za neuresničene odnose, za odnose, ki jih zasvojena oseba zaradi svoje globoke psihične ranjenosti in s tem povezane nadaljnje ranjivosti ni zmožna vzpostaviti. "

[Maldrgačen pojasnjuje svojo zgodbo

Ampak, zakaj je bolje, da verniki upoštevajo neko splošno prepričanje ali mnenje "stroke"?
Kakšno svojo zgodbo pojasnjujem.

V SP piše: " Bežite pred nečistovanjem. Vsak greh, ki ga stori človek, je zunaj telesa; kdor pa nečistuje, greši proti lastnemu telesu."

V Katekizmu katoliške Cerkve piše: "Grehi, ki vsak po naravi svojega predmeta hudo nasprotujejo čistosti, so: prešuštvo, masturbacija (samozadovoljevanje), nečistovanje, pornografija, prostitucija, posilstvo, homoseksualna dejanja. Ti grehi so izraz glavnega greha nečistosti. Če so zagrešeni nad mladoletnimi, so takšna dejanja še hujša, ker so napad na njihovo fizično in nravstveno integriteto (neokrnjenost)."

Kaj bi lahko bilo še nad tem za vernika, kakšna strokovnost? In ničesar drugega jaz ne pojasnjujem.
Za vernika pri takih vprašanjih ne bi smelo biti dileme. Pri tem vprašanju ne gre za bolezensko ali nebolezensko grešnost. Kje bo vernik našel svojo rešitev, če ne bo zvest lastnim načelom ...če ga premamijo razni strokovnjaki" ali ne vem, kaj še vse? Potem ni čudno, da večina v veri ne najde tega, kar pričakuje.

Mislim, da vsi dobro vemo, da stvari niso tako enostavne.
Tale knjiga od Gostečnika je res zelo dobra in razloži marsikaj. Meni je res neverjetno, kakšen velik vpliv imata starša, njun zdrav odnos na izoblikovanje osebnosti otroka.
Zasvojenosti, spolne sprevrženosti, osebnostne motnje, itd. so lahko posledica nezdravih odnosov v družinskem okolju.
Tako da, če je človek ujet v nek problem, ga ne more enostavno zanikat. Zasvojenost, spolna sprevžnost je posledica nečesa globljega, nečesa bolj primarnega. Dokler se ne zgodi ozdravljenje vzroka je nemogoče pričakovati, da bomo lahko prenehali z različnimi "grehi", ki nas pehajo v suženjstvo.
Naš Bog je bog rešitve. Če resnično želimo izstopiti iz tega suženjstva pri Bogu ni ovir.

blueSky napisal/-a:Mislim, da vsi dobro vemo, da stvari niso tako enostavne.

Da nekaj ni enostavno je je zame skušnjava hudobnega duha.
Če nečesa ne smeš pač ne smeš. Vsi smo nagnjeni k temu grehu in iskati neka opravičevanja se mi ne zdi smiselno.Za naše grehe valiti krivdo na starše ...je to res prava pot?
Lahko se odločimo, da pustimo vero, če ne moremo hoditi po njeni poti...nesmiselno je verovati, da pridemo na Triglav, če hodimo proti morju, imamo jasne kažipote.

KkC:

Vsi so v hoji za Kristusom, ki je vzor vsake čistosti, poklicani, da živijo čisto življenje v skladu s svojim življenjskim stanom: eni živijo v čistosti ali posvečenem celibatu, odličnem načinu, kako sebe lažje predati Bogu z nerazdeljenim srcem; drugi, če so poročeni, živijo zakonsko čistost; če niso poročeni, živijo čistost v vzdržnosti.

Strasti so nagnjenja, vzburkanosti ali vzgibi čutnosti - naravne sestavine človeške psihologije - ki nagibljejo človeka, da deluje ali da ne deluje v smeri tistega, kar dojemamo kot dobro ali kot zlo. Glavne strasti so ljubezen in sovraštvo, hrepenenje in strah, veselje, žalost, jeza. Poglavitna strast je ljubezen, ki jo vzbuja privlačnost dobrega. Samo dobro je ljubljeno, bodisi resnično ali navidezno dobro

Strasti, kot vzgibi čutnosti, niso ne dobre ne zle same v sebi. Strasti so nravno dobre, kadar prispevajo k dobremu dejanju, in zle v nasprotnem primeru. Biti morejo privzete v kreposti ali pa sprevržene v pregrehe.

Grešljivost (pregrehe), v nasprotju do kreposti, so zle navade, ki zamračijo vest in nagibajo k zlu. Pregrehe moremo porazdeliti v sedem tako imenovanih glavnih grehov, ki so: napuh, lakomnost, nevoščljivost, jeza, nečistost, požrešnost, lenoba ali acidia

Z zeleno vsebino se čisto strinjam.
Vse to ni samo sebi namen,ampak ima globok smisel.

maldrgačn napisal/-a:V SP piše: " Bežite pred nečistovanjem. Vsak greh, ki ga stori človek, je zunaj telesa; kdor pa nečistuje, greši proti lastnemu telesu."

V Katekizmu katoliške Cerkve piše: "Grehi, ki vsak po naravi svojega predmeta hudo nasprotujejo čistosti, so: prešuštvo, masturbacija (samozadovoljevanje), nečistovanje, pornografija, prostitucija, posilstvo, homoseksualna dejanja. Ti grehi so izraz glavnega greha nečistosti. Če so zagrešeni nad mladoletnimi, so takšna dejanja še hujša, ker so napad na njihovo fizično in nravstveno integriteto (neokrnjenost)."

Kaj bi lahko bilo še nad tem za vernika, kakšna strokovnost? In ničesar drugega jaz ne pojasnjujem.
Za vernika pri takih vprašanjih ne bi smelo biti dileme. Pri tem vprašanju ne gre za bolezensko ali nebolezensko grešnost. Kje bo vernik našel svojo rešitev, če ne bo zvest lastnim načelom ...če ga premamijo razni strokovnjaki" ali ne vem, kaj še vse? Potem ni čudno, da večina v veri ne najde tega, kar pričakuje.

Prepričan sem, da ravno zaradi takihle odstavkov veliko ljudi trpi, ter živi s slabo vestjo. In nobenemu tega ne privoščim. Ne moreš nekaj ne počet, samo zato, ker nekje tako piše, če pa te telo oziroma um sili, da točno to počneš! Ali si predstavljaš kakšno nasilje je to nad samim sabo, če se temu upiraš? In vso to nasilje potem prenašamo na druge okrog sebe, kar so navadno ljudje, ki jih imamo najraje. Treba je it globlje do vzroka, zakaj nekaj ne počet oziroma treba je spoznat, zakaj nekaj "slabega" sploh počnemo. Kako se to razvije in kaj storiti, da se tega znebimo na zdrav naraven način, brez upora. Kako pozdraviti te rane, namesto da jih samo prekrijemo, kjer spodaj gnijejo! In tu bi se ljudje morali obrniti na strokovne knjige, ki vse to razložijo na razumljiv in preprost način. Težava pa je ravno cerkve, ki je v nasprotju z znanostjo, stroko, kar se meni zdi prav strašno bedasto in škodljivo. Sicer lahko, da se na tem mestu motim, nisem prepričan, če cerkev prepoveduje oziroma odsvetuje strokovno literaturo. Mislim pa da jo, če ne drugače, na nek prikrit način, ki se ljudem vcepi v podzavest.

Fedex napisal/-a:
Prepričan sem, da ravno zaradi takihle odstavkov veliko ljudi trpi, ter živi s slabo vestjo. In nobenemu tega ne privoščim. Ne moreš nekaj ne počet, samo zato, ker nekje tako piše, če pa te telo oziroma um sili, da točno to počneš! Ali si predstavljaš kakšno nasilje je to nad samim sabo, če se temu upiraš? In vso to nasilje potem prenašamo na druge okrog sebe, kar so navadno ljudje, ki jih imamo najraje. Treba je it globlje do vzroka, zakaj nekaj ne počet oziroma treba je spoznat, zakaj nekaj "slabega" sploh počnemo. Kako se to razvije in kaj storiti, da se tega znebimo na zdrav naraven način, brez upora. Kako pozdraviti te rane, namesto da jih samo prekrijemo, kjer spodaj gnijejo! In tu bi se ljudje morali obrniti na strokovne knjige, ki vse to razložijo na razumljiv in preprost način. Težava pa je ravno cerkve, ki je v nasprotju z znanostjo, stroko, kar se meni zdi prav strašno bedasto in škodljivo. Sicer lahko, da se na tem mestu motim, nisem prepričan, če cerkev prepoveduje oziroma odsvetuje strokovno literaturo. Mislim pa da jo, če ne drugače, na nek prikrit način, ki se ljudem vcepi v podzavest.

Strinjam se s teboj, da ne moremo zanikati svojega telesa, če nam nekaj sporoča. Vsak zakaj ima svoj zato, in se strinjam, da je potrebno poiskati vzrok.Šele ko določene zadeve prepoznamo, smo na poti rešitve.

Menim, da se Cerkev na tem področju zelo hitro prebuja. Obstaja zelo veliko kvalitetne strokovne literature, ki daje globji vpogled na določene probleme.
Vendar je moje mnenje, da poznavanje problema še ne pomeni rešitve problema.
Zdravilo ni vedenje o določenem problemu.
Še nekaj iz NH:
" Živimo v kulturi, ki promovira spolnost kot pravo sredstvo omame. Poglejmo samo, kako je spolnost prisotna in kakšno vlogo igra v medijih in kako malokrat je zares povezana z globoko emocionalno in duhovno intimo. Tako spolnost brez kontrole ni predstavljena kot patološki izraz družbe, v kateri živimo, ampak je v medijih celo glorificirana, in to kjub temu, da je zaradi spolne zlorabe vedno bolj prizadeta vsa družba. Pomislimo pri tem samo na žrtve posilstev, spolno zlorabljene otroke, itd.
Travme iz otroštva tako postanejo organizacijski princip zasvojenih s spolnostjo v njihovi odrasli dobi. Gre za prepričanja, kot so: "Sem nevredna oseba, v samem bistvu je z mano nekaj narobe" - "Nihče me ne bo ljubil takšnega, kot sem." - "Moje potrebe ne bodo nikoli izpoljnjene, če bom odvisen od drugih" - "Spolnost je moja osnovna potreba" - "Vsakdo skuša zadovoljiti izključno samo svoje potrebe." za zasvojenega s spolnostjo so te travme rane, ki morajo biti najprej ozdravljene in zaupanje mora biti vrnjeno, preden lahko ta oseba doživi ljubezen in spolnost kot nekaj zdravega."

Kako ozdraviti take rane in kako naj ima človek povrnjeno zaupanje. Zdravi lahko samo božja ljubezen. Bog največkat želi, da se daje po drugih ljudeh.
Slišala sem zanimivo trditev, da Bog pošlje človeku, ki ni doživel starševske ljubezni ljudi, ki so mu lahko duhovni starši, da oseba lahko predela travme iz otroštva.