Pravil ni, kot nikjer v življenju. Zase vem, da sem jih moral za dalj časa prekiniti, ker sicer preveč nažira pomebnejši-sedanji odnos. Ko si z nekom več kot nekaj mesecev oz. let se praviloma splete določena čustvena vez, ki se je ne da kar pretrgati. Po mojem je aktivno ohranjanje prijateljstva z bivšimi igranje z ognjem oz. ogrevanje čustev, ki niso nobenemu v pomoč. Pri nekaterih opažem celo to, da navidzeno pogrevajo tisto kar je nekoč bilo.

Naj bodo spomini na bivše lepi in naj ostanejo v globokem spominu, ne vidim pa razloga, da bi ravno s tisto osebo, ki je nekoč že šlo naprej od prijateljstva ohranjal zopet "prijateljstvo". Če sta se razšla, sta se razšla, ker preprosto nista mogal funkcionirat kot par. Osebno močno dvomin, da obstaja pot nazaj v pravo prijateljstvo. Vsak naj počne po svoji vesti: pred očmi pa naj ima svojega partnerja, ki v večini primerov ne bo ravno navdušen, kar pa je seveda naravno.

Nimam kontaktov z bivšimi, to je bilo v mladosti.

Jaz se pa pravkar sprašujem ali ohranjati stike ali ne?

On si jih želi.Prav tako si želi, da bi bila spet skupaj. Jaz se pa ne morem odločit (glede stkov, ne glede tega ali bi bila skupaj... tega si jaz ne želim več). Trenutno se slišiva vsak dan. Pa se mi zdi mal preveč. Ampak nekak ne znam povedat na lep način, da je preveč. na grd način pa nočem.

sem ostala v dobrih odnosih z bivšim, saj se mi zdi nesmisel kregat in celo sovražit z nekom, s katerim sem preživljala nekaj let svojega življenja. Kaj pa potem, če najine poti ne gredo več skupaj?
Tudi moj sedanji partner je spoznal bivšega ob priliki.

Mam stike z enim od bivsih.... v bistvu nisva mela nevem kej konkretnega, pod kozo pa mi je vendarle zlezel. Z njim imam prijateljski odnos, moj fant ga pozna, sem ju ze predstavila in sta se tud ujela. Z njim sem v stiku preko MSN, zelo poredko ga vidim. On se zaveda, da je najina zvezica (aferica) preteklost, jaz pa tud. Zato imava zelo prijateljski odnos, jaz mu celo svetujem, ko ima kake probleme s kako zensko. Sm vesela, da sva ohranila tak odnos. Ker je vredu clovek.

kar se tiče bivših, se mi zdi, da je marsikdaj treba odločno in jasno povedat, da se je nekaj
končalo in da ne bo več tako, kot je bilo. to je po mojem dobro in koristno za prihodnji morda prijateljski odnos. če se stvari jasno povejo, potem tisto "čudno" obdobje hitreje mine.

tako se prepreči nejasnosti in morebitne dodatne prizadetosti. marsikdaj je bolje in človeka veliko manj prizadene trenutna resnica, kot pa odlašanje zaradi želje, da ne bi povedali slabih stvari nekomu.

treba je povedat resnico, ker ta najmanj prizadene človeka. vse drugo prizadene veliko bolj.

Težko verjamem v primere dobrega prijateljstva, ko sta dva bila mlada. Drugo pa se mi zdi, ko sta bila oba v zvezi starejša ALI toliko modra, da sta res oba razčistila zakaj ne moreta biti za skupaj. Vsi drugi primeri, kjer je bil nekdo malce večji pobudnik za it narazen pa zelo težko verjamem, da sta lahko še vedno prijatelja, ker lahko vedno v enem kaj preskoči in začne sanjariti kaj bi bilo, če bi bila še skupaj.

Znanca pa sta lahko brez težav; sem pa tja se kaj vidita, pogovorita in to je to.... prijateljstvo pa... hmmm.... težko.

Z mojo bivšo sva sedaj 4 mesece narazen, vmes sva se 2-3x videla, vendar je tista "čudna" čustvenost iz moje strani premočna da bi to funkcioniralo. Sicer sem z vsemi bivšimi ohranil prijateljski odnos, nikjer ni bilo prepiranj, zamer ali žalitev in to meni največ pomeni. Res si ne predstavljam, da si z nekom več let, deliš z njim vse, potem pa ne bi mogel več it z njo (njim) na kavo?!? Mislim, da je to bedarija.
Seveda je obdobje, ko so spomini še premočni in preteči mora nekaj časa (mesec, 2-3, 1 leto..odvisno) da zmoremo imeti z bivšim tak odnos, ki nam ponudi v nekem smislu nadaljno osebno rast na bazi prijateljstva. Sem pa prepričan, da je odnos z bivšo (bivšim) lep pokazatelj dotedanjega intimnega odnosa med dvema. Če sta že v vezi imela težave s komunikacijo, pristnostjo in iskrenostjo, kasneje tudi prijateljski odnos težko vzdržujemo.

Jst sem ohranila prijateljske stike ... občasno (rojstni dnevi, ko mi je bilo hudo, ko sem imela kako vprašanje ...ipd.) se slišimo, redkeje vidimo, a takrat še vedno obstajata za naju nasmeh in topel stisk roke.

Mislim, da če si z nekom dlje časa v zvezi, da je težko brezbrižno pretrgati vse stike in se delati, da človek ne obstaja ... pa če te je še tako hudo prizadel ...

Pa saj veste: "Ljubite svoje sovražnike..." (no, v kakšnih primerih je pa ta stavek lahko tudi zelo sporen ...)

Sto ljudi, sto čudi. Tako pravi pregovor. Vsi imate hudo prav, samo Boris ne upošteva različnost in trdnost značajev, ki smo jih prinesli na ta svet, zato je težko svetovat. Vsak doživlja po svoje, brez srčne bolečine in duševnega trpljenja pri tem ne gre, zato je definitivno treba vzeti razum v svoje roke in si dopovedati kaj je zate (vaju) najboljše, truditi se čim prej odpustiti, sprejeti stvarnost, da smo samo ljudje. Tudi rek: "Daleč od oči, daleč od srca," še kako drži, mnogo lažje je preboleti nekoga, ki ga ne videvaš več, zato trditev, da te bivši-a niti ne pogleda ob srečanju ne drži, mislim, da je še pregloboko ranjen, ali pa užaljen!
Partnerju moraš 100%, sicer ne vem kaj iskati v zvezi - poizkus? Obsojeno na propad! V življenju je preveč skušnjav, prilik in padcev. Ljubezni brez odpuščanja NI !
Ker mi zmanjkuje časa, bom kaj iz svoje zgodovine povedala pozneje.
Samo trezno vse premislite, ali ste v stanju peljati svoj voz s tako vprego
naslednjih 50 let

Z bivšim nimam nobenega odnosa več. Tega je minilo tudi že nekaj let. Nekaj sva se mučila takoj za tem, ko sva nehala, nato pa sem spoznala, da nima smisla se neki delat finega in poskušati ugoditi na vsak način. Mislim, da sem se malo preveč silila v to, da bi ostala prijatelja. Hvala Bogu me je po intenzivnem razmisleku na počitnicah kmalu srečala pamet, da ta srečevanja niso ravno najboljša za moje počutje. Namreč, če sva se pogosto videvala, sem imela čuden občutek, da nisem svobodna, da sem še vedno ujeta v tisti zvezi in to me je dušilo.
Mislim, da je čas pokazal kaj je bila še najboljša pot glede tega. Danes se ne slišiva več, se pa včasih čisto naključno srečava na kakšnem hribu, sicer pa tudi živiva dovolj skupaj, tako, da bi bilo neumno pričakovati, da se ne bova nikoli več videla. Ampak bolj intenzivnega stika z njim si ne želim, čeprav je bil kar lep čas del mojega življenja in nekdo, ki je sigurno pripomogel k temu, da sem danes to kar sem. Ampak ravno tako pa je tudi moja preteklost in več kot to ne more biti.

Z vsemi bivšimi sem prekinila odnose. Edino to se mi zdi fer do sedanjega parnerja.

Včasih se s katerim slučajno srečam in izmenjam kakšno besedo ali pa ga preko MSN-ja zgolj vljudnostno pozdravim. Kaj več pa ne.

Enostavno, če so se poti ločile jih nima več smisla nazaj skupaj tiščat. Če se za nekaj zavestno odločiš poti nazaj ni. Vsaj jaz tako mislim.

Občudujem vas,vse...kako ste trezni in odrasli...

Neverjetno...

Sama sem v teh stvareh izredno nezrela.Rekla bi,da sem emocionalni suženj (Boris je o tem mnogo povedal).Zame opcija "nehati ljubiti" sploh ne obstaja.Ko imam enkrat nekoga zares rada,ni variante,da bi ga bla zmožna kdaj nehat met rada.Tudi v primerih,ko sem najbolj kruto zarezala in kar šla,sem to storila izključno zaradi nekih NEPOMEMBNIH okoliščin (takrat so se mi seveda zdele kao pomembne ...npr. za nekoga bi bla morala zapustit komodnost doma in odit v neznano,nekdo drug je hrgolil ,nekdo tretji je bil malo daleč....).
Srce pa NIKOLI ni blo za to,da grem.
Tudi po,npr.,20 letih mam človeka še enako rada kot takrat - in če bi življenje tako naneslo,bi lahko kar tam nadaljevala! Na licu mesta

Osebno sem prepričana,da ljudje MNOGO prehitro odnehamo in kar gremo.Vržemo puško v koruzo ob tako nepomembnih razlogih,kot so življenjske situacije in druge realije...Pozabljamo pa,kaj je Ljubezen.Da to v bistvu SPLOH NI nekaj,kar je od človeka.Če bi šlo tu samo za nas,do Ljubezni ne bi nikdar prišlo ; bi se samo družili,imeli otroke...Ljubezen je VEDNO od Boga.Vsakič,ko jo prekineš,ji narediš silo.Narediš silo tudi sebi,svojemu srcu in svoji osebnosti.

Treba se je truditi in truditi in truditi.In je NE izpustiti,ko JE.

Poznate slovenski pregovor "Kdor ubije ljubezen,bo od ljubezni ubit"?
Ta pregovor je neverjetna stvar in zanj dam roko v ogenj

Mnogo je o tem pisal Kahlil Gibran.O tem,kako je treba "imet jajca" in Ljubezen sprejet,ko te obišče.In ne iskat lažjih poti - ker tam Resnice ni.

Love & peace!

Beleladje napisal/-a:Zame opcija "nehati ljubiti" sploh ne obstaja.Ko imam enkrat nekoga zares rada,ni variante,da bi ga bla zmožna kdaj nehat met rada.

Pravijo, da prava ljubezen nikoli ne mine.
-
Sem pa nekje zasledil zanimivo razdelitev ljubezni na osebnostno in duhovno.
Osebnostna je bolj površna in zato pogojena z minljivimi stvarmi. Osebnostna ljubezen mine, ker je tudi osebnost minljiva.

Duhovna ljubezen pa je nekaj takega o čemer ti Beleladje govoriš.
Menda se tudi osebnostna ljubezen z zrelostjo lahko preobrazi v duhovno

Beleladje,

zgolj eno opažanje iz tvojega pisanja:
velikokrat ljudje med seboj miksajo božjo Ljubezen, zakonsko ljubezen, partnersko ljubezen, zaljubljenost. Jaz med temi štirimi ločujem.

Božja ljubezen presega zakonsko ljubezen, ta presega partnersko ljubezen in največja razlika je med temi in med zaljubljenostjo.

Hoja v dvoje je namenjena spoznavanju partnerjev in svobodni odločitvi za resen odnos. Seveda pa obstajajo ljudje, ki enačijo ljubezen s čustveno navezanostjo na osebo, s čustveno odvisnostjo. To pa je res hud problem. A večino najstnikov se ga kvalitetno reši s propadom prve zaljubljenosti. Res pa zelo, zelo boli. A včasih se je potrebno iz bolečine in velikega trpljenja nekaj kvalitetnega o življenju in ljubezni naučiti.