on je pa največji frajer

Mislim da se razlike poznajo ko si zelo mlad in ko si starejši. Nekje vmes se pa kar zabriše.
Glede starejših moških lahko priznam da so strahotno boljši ljubimci in so zato primerni za vmesne popestritve, v zakon se pa nebi lih dala z njim

Marinko s kom pa bi se ti podala v zakon - če lahko malce opišeš ? Seveda mora biti srečen, da boš imela vmesne popestritve s kakim starčkom.

Odvisno kaj iščeš. Če iščeš popestritev izven veze in le za prosti čas, potem leta najbrž nimajo kakšne vloge, ampak bolj debelina denarnice.

Te dni sem spozanla en par, ko sta trideset let narazen - kot star ata in vnukinja. To so res nenormalne razmere.

Važno je kako se mi počutimo ob tem ko gledamo tak par. Kaj imata onadva zate ali zame ni pomembno. Pomemben pa je moja ali tvoj odnos do tega. Ali bi si mi dovolili imeti tak odnos. Zakaj ja in zakaj ne. Kako bi se mi počutili, kaj bi drugi okoli nas rekli. Najbolje je da vsak zase začuti kaj bi to zanj/o pomenilo, tako celostno doživiš zadevo in se ti ni treba ukvarjati z drugimi ampak sam s sabo. Da si odpustimo in dopustimo tudi kaj takega, kar drugi ne sprejemajo in tudi to česar mi sami ne sprejemamo in se zaradi tega obsojamo, ker to počnemo kljub temu da smo negativno nastrojeni.

Ko takole razmišljam o starostnih razlikah med partnerji, pridem do ugotovitve, da se ljudje, ki napovedujejo razpad takšnih zvez, preveč ukvarjajo z golimi številkami. Naša starost je ena nepomembna številka in ne vidim razloga, zakaj bi morala biti ta številka, ki je postranskega pomena v življenju, vzrok za to, da neka zveza ne bi mogla biti uspešna. Toliko pomembnejših stvari je v življenju kot pa starost, ki naj ne bi igrala velike vloge v partnerstvu. Če je pristna ljubezen, kjer obstaja t. i. "vzajemna" in se interesi partnerjev usklajujejo ter dopolnjujejo, ne vidim nikjer problema. Sama nimam predsodkov glede starostnih razlik, vendar le dokler je v mejah normalno. Primeri, kjer je moški starejši od ženske npr. 20 let ali več, so že redki in tudi marsikdo ima ob pogledu na tak par pomisleke, ampak vseeno... kdo pa smo vsi ostali, da imamo pravico komentirati ali obsojati obstoječo zvezo, če ima vseeno prihodnost? Ni tako? Kot da že ni dovolj, da se nek par pokaže v javnosti in se potrdi kot "uraden", potem pa še iz vseh strani letijo očitki, da je starostna razlika prevelika. Problemi vedno so in vedno bodo in nihče ni imun na njih. Tudi sama sem že slabi dve leti zaljubljena v moškega, ki je 14 let starejši od mene, ampak na žalost je vse na mrtvi točki. Ljubezen ne izbira let in še res je. V mojem primeru je tako, da on izgleda nekaj let mlajši, tako da ne vidim nikakršnih ovir glede resne zveze, le da bi zagotovo imeli o tem veliko povedati moji starši. So dokaj konzervativni in to je eden izmed razlogov, zakaj sem večinoma doma in ne grem nikamor.

ne vem leta naj ne bi bila ovira,če se dva zaštekata...moj ex je bil 8 let mlajši od mene.Najprej sem seveda bila polna dvomov glede let...ampak ljubezen ne pozna meja a ne...

Ojla!

Men se zdi, da je boljše če je fant/mož strejši od punce/žene! Poznam pa tudi obratno in funkcionira. No, pri mojih starših je razlika 8 let. Oče je starejši od mami in se mi zdi to čist normalno. Oz. menim, da moj oči še pol tolko ne bi bil vitalen kot je, če ne bi imel ob sebi take mlade žene
Kot sem omenila, poznam tudi primer, da je žena strejša, vendar gre samo za razliko 1 leta. Pa jima tudi štima zakon.
Ammm ... jaz sem nekako za to, da mora biti mož starejši... predvsem pri pogovoru je to pomembno...

se ne strinjam-maš ljudi,ki pri 40 še vedno ne vedo kaj bi rada,se še kar iščejo...leta pri zrelosti nimajo pomena.Imaš ljudi,ki pri 25 vedo kaj hočejo in so zreli.Eni so eni ap nikoli niso.To je to. Kako ugotoviš ali je kdo zrel(čustveno)ali ne...to pa je ze druga zgodba...

Ni vsak/a vsakomur namenjen/a.
Nekdo išče ravno to, kar kdo sovraži. Če bi vsak pravega/o izbral bi se za vse našla družba.

Menim da problem nastane kadar sta zakonca narazen 15 let, ko je eden star recimo 60 drugi mlajši pa 45 ! Vsekakor pride do velikih razlik v načinu razmišlanja in funkcioniranja ljudi v različnih življenskih obdobjih.

+/- nekaj let

- 25 letih zaključiš šolanje
- 30 začneš resno delat in ustvarjat ( stanovanje - avto )
- 40 se umiriš imaš bolj ali manj urejen standart
- 50 še delaš vendar tvoj interes ni ustvarjat svoj standart ker si to že naredil posvetiš se lahko svojim hobijem 90%
- 60 že razmišljaš o upokojitvi in se ukvarjaš predvsem z vnuki
+/- nekaj let

te razmere naj bi veljale za normalne ljudi izvzeti so tisti ki so že ob rojstvu preskrbljeni ( finančno )

lp jaka ....

Hm, glede tega se je res težko opredeliti ... nekako 10 let gor ali 5 dol, glede na to, da sem stara 20 let. Sem pa že imela simpatije do 20 let starejšega, vendar ne za resno razmerje. Res pa je, da se razlike v leti povečujejo, s tem, ko postajata oba starejša.

Naj dodam še sam svoj piskrček. Kot sem napisal v naslovu pa je vse drugače, ko si sam v tej koži. Vedno se mi je zdelo, da je zloraba položaja, če sem zvedel za odnos med profesorjem in študentko ali podobno... potem sem imel pomisleke nad starostnimi razlikami. Pa se je zgodilo to tudi meni preteklo leto. Skoraj lahko rečem zloraba položaja (mojega) in prav tako 17 let starostne razlike... Ampak nimam neke racionalne razlage. Nikoli si ne bi mislil, da bom padel v tak odnos. In sploh ni bila ona tista, ki bi nagovarjala!
Zdaj sva na točki nič. Ali kako naj rečem. Recimo, da sva končala (nihče ni vedel za najin odnos - skoraj leto sva skrivala). Pretežko je bilo. Prenaporno in končno tudi več kot neobičajno. Oba sva si želela sprehodov, skupnih dni, počitnic... pa si nisva mogla privoščit nič od tega.
Ko to pišem, mi postaja vedno bolj jasno, da je prav, da sva končala, čeprav jo noro pogrešam, ker mi je spremenila življenje. Mirno lahko rečem, da jo ljubim. Zato bi tudi rad dodal semkaj med te vrstice, da so zelo različne poti in možnosti. Žal se kdaj konča tudi tako. Mislim, da naju čaka kar odgovorno delo, da bova zmogla iti naprej. Želim si. Njej želim, da se ustali, da najde ljubezen. Bojim se, da bi jo s svojo prisotnostjo oviral. Spet pa me prime, da bi šel kar k njej domov in vsem povedal. Vem, da tega ne bom naredil... Z njeno pomočjo (zdi se mi, da se trudi biti zelo razumevajoča) mislim, da nama bo uspelo.

ja ljubezen zna boleti........in včasih res ljubezen ni dovolj...na žalost...