Fedex napisal/-a:Nisem bral debate (le par besed), vem pa zakaj se gre. Govora je o parazitih in prijateljih, ki to niso. Ok, lahko gledate na njih tudi tako. Lahko pa se tudi vprašate, čemu so namenjeni ti ljudje, ki nam povzročajo bolečine. So res oni tisti, ki nam jih povzročajo, ali smo mi tisti, ki si jih sami povzročamo? Morda so ti ljudje tukaj z namenom, da spoznamo nekaj več od tega, kar vidi(te)mo sedaj. To je razumeti svoja čustva, ter zakaj se pojavljajo, zakaj čutimo ob njih bolečino?
Povem vam, da človek, ki se v popolnosti sprejema in razume, ga noben parazit ni možen prizadet. To zgleda tako, kot da bi nekdo ustrelil puščico z lokom v tank. Zdaj pa imate občutek, da stojite zunaj tanka. No, tako nekako za primerjavo in v razmislek.

Načeloma se pri meni situacija za 50% izboljša že, če me nekdo samo spomni na tak vidik gledanja na življenje, takrat ko zadepresiram. Zato ti hvala, Fedex Z razumom sem to sposobna razumet, kot je omenjeno že v enem prejšnjem postu, in sem tudi ugotovila, da je najbolj koristno, če si probleme tako razlagam. Tako v enem trenutku gledam na svet čisto črno, potem pa je slike veliko lepša. In je res, da mi je izkušnja s tema dvema sošolkama, dala veliko misliti o sebi, da ne gre tako naprej. Predvsem bi mogla postat bolj samozavestna glede sebe. Je pa seveda to lažje reči kot narediti. Že nekaj let nazaj sem se trudila v to smer, pa sem zdaj spoznala, da ni bilo nekega groznega napredka. Mislim, kako kar naenkrat zaupat v svoje sposobnosti in spremenit dolgoletno mnenje o sebi, da sem nekoristna in nesposobna za večino stvari? Pa čeprav se potem, ko stvar izpeljem izteče čisto dobro, imam prej take grooozne dvome v sebe. Sploh si ne predstavljam kake more bom doživljala, ko bom iskala službo, tam te pa še ocenjujejo zraven
V glavnem prav super debato smo razvili, ki mi je dala marsikaj misliti, predvsem pa da bom spet malo bolj aktivno začela delati na sebi (in svoji samopodobi).

Ja, res se zdi težko naredit ta preskok iz, verjeti v nekaj, kar dolgo let nisi, v verjeti nekaj drugega. Ne vem natančno, kako je meni uspelo, lahk opišem približno, kar mislim, da je imelo vpliv.
Mene so vedno okupirale misli drugih, vedno sem verjel, da drugi ne verjamejo v moje sposobnosti. To sem uspel razbrati iz njihovega obnašanja, njihovih besed in drugih socialnih odzivov. In te "misli" so samo potrjevale to, v kar sem sam verjel, da nisem sposoben (za karkoli pač).
Potem sem končno spoznal, da misli drugih ne vidim in si jih samo namišljam, saj vidimo tisto, v kar verjamemo sami. Če torej verjameš, da si nesposoben, boš verjel, da tudi drugi tako mislijo o tebi. Potem sem spoznal, da misli drugih ljudi itak izhajajo iz njihovi lasntnih svetov, prav tako kot moje, in da morda to kar vidijo oni v meni, morda sploh ni res, konec koncev pa tudi ni pomembno kaj si mislijo drugi. Pomembno je postalo le, kaj verjamem in vidim sam. In to mi je pomagalo osvoboditi se okov teh črnih misli, ki so me neprestano držale pri dnu. Ljudje vedno vidimo in sklepamo svetove drugih po svojih lastnih, kar seveda ni prav, dokler se ne zavemo, da ima vsak svoj svet, katerega pozna le on sam.
Pri tem pa moram poudarit, da mi je do teh spoznanj pomagala tudi ali pa predvsem knjiga PSI, za katero sem kmalu, ko sem jo dobil v roke, menil, da je genialna. Vse ostale knjige, ki sem jih prebral pred to, so se mi ob tej zazdele nepomembne in nepotrebne. Kar nekaj ljudi ima predsodke o njej, ker je avtor slovenski, povrh tega pa še anonimen. Ampak pomembna je le vsebina. Kdor sodi, preden jo spozna, je tud ni vreden.

Tiha želja napisal/-a:...Mislim, kako kar naenkrat zaupat v svoje sposobnosti in spremenit dolgoletno mnenje o sebi, da sem nekoristna in nesposobna za večino stvari?...

Všeč mi je fedexsov prispevek, razmišljanje.
Dodal bi še, da se meni zdi pomembno, da se nehaš obsojat, počutit (ne vem, ugibam) "umazano", "grdo", krivo, če se postaviš zase, za svoja načela, za tisto kar je tebi pomembno, kar se tebi zdi prav. Seveda ne smeš bit zlobna do drugih, tu mislim tisto zlobo, ko nekdo namenoma načrtuje nekaj slabega.
Naredit nekaj dobrega zase, tudi, če na prvi pogled mogoče zate "ni lepo" je pa sigurno koristno, kar se izkaže skozi čas.
Otroci, ki jih starši ne pohvalijo ob uspehu (to počnejo preredko) se kot odrasli ob lastnem uspehu počutijo "krive", se ne znajo veselit lastnega uspeha, se obsojajo za nepomembne zadeve. Verjetno so ti starši z vzgojo vlivali nezaupanje v lastne sposobnosti, da so te lažje obvladovali . Pa nočem krivdo valit na starše, rad bi samo povedal kaj bi lahko bil vzrok težav, da se jih lažje zaveš in posledično znebiš. Seveda ni enostavno "preklopit" in se ne zgodi čez noč.
Napr. Zebra "vse" ve pa ji nekako (še) ne uspeva, po moje ravno zaradi vcepljenega občutka krivde, da če se bo postavila zase bo "poškodovala" druge, to se pa ne sme, ker potem si ti kriv za "nesrečo" drugih.... Išče kdo je za kaj kriv namesto, da bi zaživela drugače... pri njih je bilo vedno pomembno "kdo je kriv"... in jst sigurno nisem...

"Prijateljic" ne boš spremenila, so kakršne so, lahko pa sebe "popraviš", spremeniš, da se bodo do tebe vedle drugače, isto velja za službo, partnerja, otroke...
In ne boj se, nihče ne bo "trpel", če se boš ti drugače vedla, če boš naredila tako, da bo tebi prav in verjamem, da veš kaj je prav.
Le stori to in naj ti ne bo žal sebe spreminjat .

Sama sem tudi dolga leta imela probleme s tem. Končno gredo stvari na bolje (trkam na les). Stvari se lotevam precej preprosto. Takšnim ne posvečam več kaj dosti pozornosti. Pogledam naokrog, na ljudi, ki so mi simpatični in se posvetim njim. S to preusmeritvijo misli pozabim na prve. Opažam pa tudi, da se me prvi zadnje čase na veliko izogibajo. In me čisto nič ne mori

V pravem prijateljstvu je tudi veliko bolečine,odrekanja,nesebičnosti.Po mojem si naredila najslabše ker si se umaknila.Kaj pa če nisi prav razumela kaj so ti želele povedati?Mogoče ni bilo vse kakor si si ti zamislila in si nekako v sebi ti odšla.Jaz ti bi svetoval da zbereš pogum in razčistiš z njima preden delaš zaključke.Razmisli,se ustavi in poskušaj videti sebe.Kaj si naredila narobe in kaj te v odnosu do prijateljc boli,nato pa to povej njima,saj ste si zaupale in delile marsikatero stvar.V prijateljstvu isto kot v ljubezni ni lažjih poti,je garanje za odnos in odkritost.Brez tega ne gre.Če ste prijateljice se boste pogovorile in našle skupno težavo.