Hoj! Jaz sem tuki nov. Ne vem, če ste tu že kdaj debatiral o tej temi...sam mene ful zanima eno vprašanje. Ali bi svoji ženi/možu/fantu/punci povedal, da ste jo/ga prevaral? Imate s temi stvarmi že kakšne izkušnje?

Jaz bi to definitivo povedala. Če sem bila tako močna, da sem partnerja prevarala, je moja naloga in dolžnost zbrati tudi toliko moči, da to partnerju povem. Ker mislim, da si to zasluži vedeti. Res pa je, da je tako stvar zelo težko povedati, saj lahko pomeni konec med dvema. Samo na to je treba misliti prej in ne potem, ko je že prepozno.
Je pa tudi odvisno kaj nekdo smatra kot varanje. za nekatere je to že pogled, za druge poljub, za nekatere pa spolni odnos. Zame je varanje poljub. in partner ima pravico vedeti!

Nikoli ne bi varala. Če pa bi do tega prišlo, bi pa fantu sigurno povedala in prekinila zvezo. Ne bi se mi zdelo fer do njega, da bi bila še z njim. Seveda ima pa pravico vedeti.

Pozdravljeni, odvisno kaj vzamemo kot varanje. Jaz gledam to tako, varas takrat ko dvem osebam reces da ju ljubis. To je varanje zame, ce partnerju in ljubimcu hkrati lazez "ljubim te", ali rad te imam, predvsem pa mislim da tako v prvi vrsti loazes sebi!! Ce se pa zgodi da se zaljubis na novo in da recimo partnerja ne ljubis vec, jaz ne sprejmem kot varanje. Le iskren moras biti do osebe ki jo zapuscas in se znjo pomeniti in prijateljsko razidet. Prihajam iz take zgodbe zato se delam pametnega. Lepo se imejte.

Hmm, varanje... Mnogo ga je dandanes tako med zakonci kot med predzakonskimi pari. In to človeka v bistvu boli. Meni je sleherno varanje odvratno, zato sem z vsem svojim bistvom proti. Moram reči, da me zvestoba do žene osrečuje, in mi nezvestoba niti na misel ne pride.

Priložnosti za varanje pa imamo verjetno vsi na pretek. Pomembno je, da nas takšne priložnosti ne potegnejo. Nekaterim premagovanje v takšni situaciji ni težko, so pa tudi taki, ki jim to zna pomeniti problem. Vedar v nobenem primeru do varanja nismo upravičeni.

V primeru pa, ko fant ali dekle spoznata, da nista za skupaj, je pošteno, da se o tem pogovoriti, in se razideta. Očitno se razumemo, da v tem primeru ob izbiri novega partnerja po svojem srcu, ne moremo govoriti o varanju. Pač pa o iskanju nekoga, ki bi mu/ji zares izpolnil z naklonjenostjo in zvestobo vse življenje, in ki si ga srce zares želi brezpogojno.

OJ,
jaz sem tudi nova tukaj. Prejšnji teden sem se registrirala, ker imam doma cel kup problemov in sem videla, da se tu vedno najde kakšen dober predlog. Zdaj pa ta tema.. Jaz varam. Pravzaprav ne. Samo spoznala sem nekoga, ki ga imam precej raje kot svojega moža. Nisem ga iskala, kar prišel je, mi poklonil nasmeh in topel pogled. Beseda je dala besedo in razvijati se je začelo nekaj, česar doma ni. Zaupanje, prijaznost, občutek vrednosti. Lahko rečem, da če bi bilo pri meni v zakonu tako kot je treba, do tega ne bi prišlo. Zaenkrat je to vse, kar bom napisala, ker se bojim da bo mož zdaj zdaj stopil v sobo.
Rada bi vas pa vse skupaj pohvalila, večkrat prebiram tale forum, in zares ste mi všeč. Potrudila se bom, da se še kdaj oglasim, s kakšno bolj spodbudno temo.
P.S. Mislim, da ne varam.Ker "rada te imam"lahko rečem samo enemu.
Pozdrav, Drejka

drejka napisal/-a:Mislim, da ne varam.Ker "rada te imam"lahko rečem samo enemu.

Jaz pa mislim, da še kako varaš, le da poskušaš svoje dejanje opravičevati.

Verjetno res ni dober občutek, če se v zakonu ne počutiš sprejeta, ljubljena, če ne čutiš topline. Vendar za vse to se morata truditi oba in ne samo eden. Pričakovati da nam bo drug dal vse, sami pa bomo lenarili, je iluzorno. Zanima me, kakšen je tvoj odnos do moža. Kolikokrat na dan mu nameniš nasmešek, kolikokrat ga pobožaš, kolikokrat mu poveš, da ga ljubiš ...

Ja prav imaš, neka druga oseba nas uspe "osvojiti" takrat, ko smo v krizi, ko se nekje ne počutimo "kot doma". Pa vendar so ta čustva pristna? Je res nekdo tako boljši in tako idealen kot ga vidimo v tistem trenutku? In če se zavedaš, da je do tega prišlo zato, ker v zakonu vse ne štima, zakaj ne vložiš energijo raje v to, da bi se zadeve v zakonu poštimale oz. če tako zelo ne laufa, zakaj se z možem ne ločita? Ali tvoj mož sploh ve, kako se ti počutiš?

Želim ti, da bi se čimprej našla in bi začela spoštovati tako sebe kot tudi druge ob sebi. Ker brez spoštovanja ni ljubezni.

Meni se zdi, da je varanje nasedanje iluzijam, kako je nekdo drug kot po meri ustvarjen zame, ki mi lahko brez kakršnega koli obojestranskega truda da lahko točno to, kar si želim.

Ne pocnem tistega kar ne zelim, da bi partner pocel. Vedno preden kar koli recem, storim, pomislim kako bi se sama pocutila ce bi to on men naredil. In med to spada tudi varanje. Mislim da ni vredno zaradi slabih trenutkov osebe ki jo ljubis prevarati in s tem izgubiti to osebo.

Na žalost sem že poskusil na lastni koži kaj pomeni biti prevaran. Čisto drugo je govoriti in teoretizirati kaj bi bilo če bi bilo. Ko prideš v situacijo ne vidiš izhoda. Postaneš precej manj odločen, saj, če nekoga ljubiš mu ne moreš kar čez noč reči adijo. Prav tu pride na vrto ali sem sposoben odpustiti - jaz sem imel z odpuščanjem velike težave. Saj se vidi tudi s pisanjem na forumu. Šele zadnje tedne sem vedno bolj umirjen, ker šele sedaj vidim, da je vse skupaj bilo z nekim namenom. Ni lahko, pa vendar tudi prevaro se da preboleti.

Možnosti za varanje je ogromno. Ampak ker ljubim eno in edino, me druge ne ganejo.

Drejka dogajalo se mi je točno to,kar ti opisuješ.Le da z njim nisem imela nič,ker sem poročena in ne želim varati.Vem pa,kako zna biti mrtvilo v zakonu in kako lahko v to turobnost nekdo tretji prinese sončni žarek.Ampak čustva pa le niso povsem zamegljila razuma.Je pa priložnosti za varanje res ogromno.

Možnosti za varanje je nešteto. Jaz nisem varakla in moj mož (vsaj da bi kaj vedela) tudi ne. Če bi preverala moža, bi mu povedala, ker se mi zdi odprt dialog edina rešitev. Postavlja pa se mi vprašanje odgovornosti pri varanju. Meni se varanje zdi precej slično kot recimo kraja - možnosti imaš vedno na pretek - vprašanje je le to ali tisto res rabiš na tak lahek način pridobiti ali je potrebno garanje, da zaslužiš denar in si stvari kupiš. Tako je tudi v odnosu potrebno je garati, da imaš nekaj od tega in znaš konec koncev tudi ceniti.

Po mojem je možnosti za varanje kot par in kot zakonca malo morje. Vprašanje je le ali se greš tega ali ne. Jaz nisem nikoli varal in ne razumem ljudi, ki varajo.

Tukaj bi rad spodbudil še eno vprašanje, ki se navezuje na varanje....Ali bi posegli po varanju v dolgoletnem zakonu, ko bi vaša spolnost postala naveličana, enolična, ko ni več nobene podaritve, ko vse postane rutina? Bi šli z nekom seksat, da bi popestrili zakon, al bi kr naprej vztrajali v mučenju?... "Starejši zakonci" kako na to vprašanje gledate vi? Ste imeli takšne izkušnje?