@maldrgačen
Nikakor ti ne morem biti enakovredna sogovornica. Res si mojster besede, tako tehnično, kot tudi smiselno, da ne govorimo o tvojem besednem zakladu.
Kadar blefiraš, te je nemogoče brati, ker se to vidi že na 100 km, ampak, ko pa daješ na papir oz. testaturo delček sebe, ko si pripravljen povedat kaj iz svoje globine, brez pridiha sarkazma in ironije, takrat pa začutim neverjeten potencial in v spoštovanju kar utihnem.

maldrgačn napisal/-a: Ne vem, kako je za tistega, ki ni nikoli spoznal prave sreče, kako in kje naj jo išče? Se strinjam, da je rešitev le Kristus, pa vera vanj in katoliška Cerkev, ki nam pri tem pomaga. Jaz neke takojšnje rešitve še nisem doživel, da bi rekel: sem spoznal Kristusa in sedaj je vse drugače..

Glede iskanja sreče:/moje videnje/
Pomembno je biti v resnici, truditi se, da je človek to kar je, da se ne dela nekaj, kar ni. Resnica je osnova, če želimo priti do globje povezave z Bogom.
Mislim, da je pa najlepše o tem povedal sam Jezus:
Resnica ne nastopa hrupno, kjub temu je neuničljiva: kar je, ostane.
Resnica ne poskuša podreti pred seboj zapreke, ne sili na dan z bleskom...
Pogosto je prikrita z lažjo, vendar ostaja živa, živa sredi varljivih okoliščin in ljudi kakor neugasljiv ogenj; njena svetloa nazadnje vedno prodre skozi ovire,-nič, prav nič ne more ugasiti resnice.
Enako deluje tudi moj Duh v globini vaših duš, neopazno, ne išče zmage tako, da bi v prah steptal, kar mu nasprotuje, marveč si kot svetloba iz globin navsezadnje utre pot skozi vse ovire.
Čeprav mu pogosto povzročate žalost, mu je maščevanje tuje. Ne more pa preprečiti, da vas zadenejo posledice vaših dejanj. Počaka da se povrnete k njemu: njegova potrpežljivost se nikdar ne utrudi.

Menim, da je pomembno, da vztrajamo v veri, da se poskušamo držati zapovedi, ker Bog sam v nas želi priti v čim globji odnos z nami.
Meni naprimer je bilo težko narediti kakšno dobro delo. Dobesedno sem se prisilila, da sem ga naredila. Počasi, počasi, mi je to postala radost. Na tak način sem se trudila, da sem pozornost obrnila stran od sebe. In na tak način raste nesebična ljubezen.

maldrgačn napisal/-a:Verjamem, da bi bilo veliko lažje, če bi imel ob sebi osebo, ki bi si želela enako kot jaz, da bi se drug drugemu razdajala in tudi s tem častila Boga. Da bi imel okrog sebe več enakomislečih ljudi in bi eden drugega vzpodbujali. Ampak te sreče jaz nimam, imam prijatelje pa niso verni, iščejo to, kar je popularno v svetu...saj jih ne obsojam, tudi niso ravno slabi v srcu, ampak iščejo drugje. Zato res, še dobro da obstaja Kristus za tiste, ki nimamo nikogar drugega na svoji poti iskanja.

Na svetu poteka duhovni boj med dobrim in zlim in vsi smo vključeni v ta duhovi boj. Kdor je osamljen, prepuščen sam sebi, kdor nima nikogar, kateremu bi zaupal ali pa se boji zaupati, ali pa ni pripravljen priznati svojih slabosti, se zelo težko bori proti zlu.
Bog se nam daje po ljudeh in prav vsak človek, ki nam je poslan na pot, ima za nas nekaj, kar se nas lahko dotakne, kar spremeni naš pogled na življenje.

Zelo pomemben je krog prijateljev,( ali prijatelj) ki so(je) nam v duhovno oporo, vzpodbudo in pomoč. V SP piše naj drug drugemu priznavamo svoje grehe, naj se opominjamo in vzpodbujamo. Tak krog je za to najbolj primeren. Nujno je, da je prisotna iskrenost, ponižnost ( da se nima kdo za kaj več od drugega) in pa pogum, da lahko drug drugemu pomagamo rasti.
V takem krogu, kjer je vsak sprejet z ljubeznijo, kjer lahko iskreno spregovori o svojih stiskah, slabostih, prošnjah, se resnično dogajajo čudeži.
@maldrgačn, tak krog ljudi ni odvisen od sreče, ampak od iskrene želje iskati Boga po ljudeh.

...hvala za komplimente, blueSky! Ampak se zavedam svojih pomanjkljivosti, niti ne želim biti perfekcionist. Ko pišem, napišem, kar mi pade trenutno na misel niti ne gledam na slovnične napake. Vedno bi kasneje kaj popravil, dodal, drugače napisal...ampak v bistvu želim le izraziti svoj pogled, odgovor na kakšno vprašanje.

maldrgačn, tak krog ljudi ni odvisen od sreče, ampak od iskrene želje iskati Boga po ljudeh.

Imam občutek kot, da me želiš voditi po neki svoji poti. Če bi se poznala, bi se ti mogoče celo pustil, saj se mi ne zdi ravno napačno tvoje razmišljanje.

Želja je dokaj iskrena ampak, če ne bo uresničena ne bom zaradi tega razočaran ali prikrajšan. Odnos z Bogom je enak odnosu z bližnjim, morda celo lažji. Je pa lepše imeti konkretno ogledalo ob sebi, saj smo v ta namen tudi ustvarjeni. Ne morem se pa popolnoma zaupati nekomu ki pravi, da je zanj s smrtjo vsega konec, ki mi ponuja neko svoje odrešenje, ki zame ni sprejemljivo. Saj srečam tu pa tam res kakšen iskren pogled ki mi dejansko polepša dan, pred kratkim ena prodajalka jagod... Sicer pa, kako pravijo: če želiš srečo ujeti, se ti izmuzne, bolje poiskati pot in nositi ta cilj vedno v sebi.

čebelar napisal/-a:Kakor za koga. Vem da NI prav ampak....

Glavno je, da veš, da ni prav...ta resnica te bo nekoč osvobodila.

zebra napisal/-a:Npr. greš delat sklece/*manično* pospravljat klet/boksat boksarsko vrečo itd, ko te prime. Ko si popolnoma izčrpan, te mine tudi želja po seksu. Abstinenčna kriza je huda, ampak če boš priden in boš vztrajal, bo čedalje lažje.

Najboljša sta post in molitev, to uči tudi krščanska vera. Ko si lačen ti ne gredo neumnosti po glavi...vaja dela mojstra.

Čebelar, kako je?

Morda tist, kar ti je povedala Bluesky, a tist zate kej velja? Da če te nekaj žene, (k stomatr), da razmislš, če ni to ena taka izkušnja, en tak nepopoln odnos iz tvoje mladosti?
Nikol ne veš, kaj vse se je naselilo v človeka. Vedno se kaj naseli, častna motoristična, človek v bistvu sloh ne ve, da je tam- kar misli, da tako je, ker je tam že dooolgo časa in mu je to 'normalno', vsakdanje in niti ne prepozna, kaj to je?
Lih zanč je padlo nekaj iz mene, sem precej bolje sedaj...

maldrgačn napisal/-a:.
Imam občutek kot, da me želiš voditi po neki svoji poti. Če bi se poznala, bi se ti mogoče celo pustil, saj se mi ne zdi ravno napačno tvoje razmišljanje.

...maldrgačen
Ni moje poti in tudi nikogar ne želim voditi nikamor. Mogoče je moje pričevanje, kako je "nekdo" mene vodil po poteh malo preveč togo in vsiljivo,ko želim povedati, komu je potrebno prepustiti svoje življenje.
Sebe bolj vidim kot človeka, ki verjame, da ima vsak svojo pot in v bistvu ne želim nikomur nič vsiljevati.
Vsak človek nam lahko s svojo prisotnostjo veliko podari, zato je sigurno osebni konkakt veliko več kot napisana beseda, ko človeka lahko začutimo.

Rose9 napisal/-a:Verni ali neverni, poročeni ali ne, v mejah normale ni s tem nič narobe.

Se podpišem pod to izjavo. Samozadovoljevanje je za zdravje lahko celo koristno, saj je znano, da je pri moških, ki ne dovolj pogosto ejakulirajo, možnost za razvoj raka na prostati veliko večja, kot pri tistih, ki pogosteje doživijo orgazem. Poleg tega pa številne študije trdijo, da tako moškim kot ženskam spolni užitki izboljšujejo kvaliteto življenja, saj pozitivno vplivajo tako na telo, kot tudi na psiho.

Seveda pa se z ničemer ne sme pretiravati, tudi dobre stvari namreč v prevelikih količinah postanejo škodljive (vitamini, ekstremni šport ipd...)

kunklja1 napisal/-a:

Rose9 napisal/-a:Verni ali neverni, poročeni ali ne, v mejah normale ni s tem nič narobe.

Se podpišem pod to izjavo. Samozadovoljevanje je za zdravje lahko celo koristno, saj je znano, da je pri moških, ki ne dovolj pogosto ejakulirajo, možnost za razvoj raka na prostati veliko večja, kot pri tistih, ki pogosteje doživijo orgazem. Poleg tega pa številne študije trdijo, da tako moškim kot ženskam spolni užitki izboljšujejo kvaliteto življenja, saj pozitivno vplivajo tako na telo, kot tudi na psiho.

Seveda pa se z ničemer ne sme pretiravati, tudi dobre stvari namreč v prevelikih količinah postanejo škodljive (vitamini, ekstremni šport ipd...)

Glede telesnega vidika to seveda drži. Žal (ali pa k sreči) pa tu ne gre samo za telesni ampak tudi psihični in seveda duhovni vidik. S teh dveh vidikov samozadovoljevanje nima nobenega pozitivnega učinka (razen kratkotrajnega občutka sreče oz. zadovoljstva, ki pa dolgoročno nič ne pomaga oz. zadeve lahko samo poslabša).

zebra napisal/-a: Jaz sem v najstniških letih včasih v 2 urah na ta način dosegla mislim da je bil rekord 15 orgazmov.

Moja žena čestita za osebni rekord, ki ga smatra za obenem verjetno vsaj za nacionalnega.

zebra napisal/-a: Ko sem prišla do "prave" spolnosti, sem bila najprej čisto navdušena, potem pa postopoma odkrivala, da *sploh* ni povezana s kakršnimikoli čustvi in zdaj sem v fazi, ko mi do spolnosti sploh ni.

Ja.
Če je mogoče ta časovni trend vsaj v približnem posplošiti, se najbrž v tej izjavi nahaja kar jasen odgovor, zakaj moški pri petdesetih masturbirajo pogosteje kot moški pri petindvajsetih.

Hvala za čestitke.
Vsekakor mislim, da je bila moja potreba po spolnosti odraz slabe samozavesti in nepotešene potrebe po telesnem stiku. Samozadovoljevanje nima nobene zveze z ljubeznijo, zato razen občutka potešitve (ki terja potem še več iste droge), ne prinese ničesar. Lahko bi rekli, da je podobno alkoholizmu ali zasvojenosti z igrami na srečo. Tudi alkoholik lahko spije ne vem 10 litrov vodke/dan, nekateri so celo ponosni na ta svoj dosežek. Dejstvo ostaja, da zaradi tega ne bodo srečni ne oni ne njihovi bližnji.

Sploh moški z nekakšnim ponosom gledajo na svoje samozadovoljevanje. Meni je to smešno, ker s tem posredno priznajo, da niso sposobni globoke emocionalne povezave z žensko (tako kot jaz v tistem času nisem bila sposobna v bistvu nobene emocije). Ampak danes nekateri smatrajo za kompliment, če jim rečeš, da so večni mladeniči in nesposobni tiste vrste ljubezni, ki je potrebna za 82 let zakona

zebra napisal/-a:. Samozadovoljevanje nima nobene zveze z ljubeznijo

S tem se je mogoče strinjati. Je pa precej bolj problematična tvoja prva sodba, namreč, da sama spolnost nima nobene veze z ljubeznijo. Če smo na versko obarvanem forumu morda tudi ni odveč omeniti, da je tako gledanje v nasprotju tudi s cerkvenim naukom, priporočili sv. Pavla zakoncem ter Visoko pesmijo. T.i. unitivni vidik spolnosti najbrž obstaja.
Pregovor pravi, bojda je italijanski, da v vsakem zakonu mora nekaj škripati: če neha škripati postelja, pač začne škripati drugod.

Ne vem, kateri moški bi bil na samozadovoljevanje ponosen. S številom ljubic sem že slišal hvaliti se koga, z bolečim zapestjem pa še res ne. Hotel sem pač zapisati, da je samozadovoljevanje poročenih moških posledica nezadostne zainteresiranosti njihovih žena za spolnost, (pa seveda njihove privzgojene ali drugačne psihične nesposobnosti za skok čez plot..., bi bil pristavil Rugelj) ter preprostega dejstva, da je zanje telesna potešitev potreba. Da smo eni potrebni bolj, drugi (ali druge) pa manj, je prešlo že v ljudsko izražanje. Želji se lahko odpovemo, potrebo pa odpravim le tako, da ji zadovoljimo. Lakoto s hrano, potrebo po zraku z dihanjem ipd.
Tudi ne vem, kdo izmed poročenih mož bi se samozadovoljeval, če bi imel ob sebi telesno zdravo in psihično spočito ženo, ki bi ob tem ne menila, da je spolnost nek nebodijetreba marveč bi se ji znala predajati.
Posmehovanje je v tej točki toliko na mestu kot posmehovanje bolniku, ki ne more tekati, niti ne prav hoditi, marveč uporablja bergle ali hoduljo. Ne uporablja jih, ker bi bil na bergle ponosen in bi jih imel raje kot zdrave noge.

Nekje sem prebral, da ni nobena odvisnost tako sramotna kot tista, v katero zlezeš sam

tertulchi napisal/-a:Je pa precej bolj problematična tvoja prva sodba, namreč, da sama spolnost nima nobene veze z ljubeznijo.

Povpraševanje po tisočih prostitutkah to vsak dan znova dokazuje. Zakonci, ki skačejo čez plot in živijo v laži, to vsak dan znova dokazujejo. Uspeh pornoindustrije... Boleče jasno je, da (predvsem moški) spolnosti ne doživljajo skozi ljubezen. Seveda iz tega izvira mnogo mnogo zla. Še najbolj zato, ker na ta način naslednjim generacijam prenašamo naslednje sporočilo: moški so brezhrbtenični slabiči, ki uporabljajo denar in/ali nasilje, da lahko živijo svojo iluzijo. Ker se nočejo soočit z resnico in videt zakaj ženi ni več do spolnosti. Ker potem bi morali nekaj pri sebi spremeniti, predvsem pa bistveno več delati.

ter preprostega dejstva, da je zanje telesna potešitev potreba... potrebo pa odpravim le tako, da ji zadovoljimo. Lakoto s hrano, potrebo po zraku z dihanjem ipd.

Spolnost ni isto kot zrak ali hrana. Brez spolnosti se da zelo kvalitetno preživeti, kar nenazadnje dokazuje veliko število duhovnikov, ki jim celibat ni breme, ampak priložnost za duhovno rast. Seveda so med njimi tudi mizogini in pedofili, ampak to ni pravilo.

Tudi ne vem, kdo izmed poročenih mož bi se samozadovoljeval, če bi imel ob sebi telesno zdravo in psihično spočito ženo

Ker to je seveda odvisno samo od žene al kaj hočeš povedat Ženino zdravje in psihična spočitost je odvisna predvsem od tega, ali ima v zakonu možnost, da se neguje, počiva in razvija. Če imaš ženo za servis in sploh ne vidiš, koliko časa in energije pokuri vsak dan za mukotrpna ponavljajoča se skrajno nekreativna opravila, ki jih opazite šele, če niso narejena ali so narejena slabo - mater, a je čudno, da noče seksat?!! Prav žalostno je, ko kak moški ugotavlja, kooooooliko on "pomaga" doma, pa vseeno ni zadovoljna... Ja, ker dela 10 min/dan in v zameno pričakuje častne salve iz Lj gradu, ekipo mažoretk itd. Že golo dejstvo, da sebe vidi kot nekoga, ki je nad zoprnimi gosp. opravili, je izjemno ponižujoče za partnerja in izjemno slabo vpliva na njeno spolno poželenje. Dokler dekle ni prišlo v stik s tako situacijo, seveda tega od partnerja ne pričakuje. Morda on v času dvorjenja samoiniciativno prevzema nase pravičen del gospodinjskih del. Po poroki ali otroku oz. ko količina gosp. dela eksponentno naraste - on zbriše v nadure ali "nujno" potrebno rekreacijo, poslovno potovanje, *karkoli*, svoj del družinske odgovornosti pa skuša podtaknit svoji materi (ki na žalost to še prerada sprejme). In TO je tisto, zaradi česar žene izgubijo spolno poželenje. Počutijo se nevredne, ponižane in izdane. On pa hiperpotreben, jasno, poln blesavih iluzij in prepričan, da je to njegova "potreba", ki mu "pripada" itd.

Moški, ki je v ljubezenskem sozvočju z ženo, bo v času povečanega obsega domačega dela samoiniciativno prevzemal svoje breme. Utrujen bo enako kot žena in spolna potreba bo preživela pri obeh v zdravi obliki. Vez med njima se bo prekalila in utrdila, žena si ga bo pri 50ih še bolj želela kot prej. Poznam jih nekaj in lepo jih je gledat. Seveda se moški s takim odnosom ne more hvalit pred drugimi moškimi, ker moški praviloma zaničujejo moške, ki uspevajo imet iskreno srečne žene. Neiskreno "srečnih" žen in hipersamozavestnih/potrebnih mož je pa povsod polno.

Obstaja tudi zelo dober self-help priročnik na to temo, močno priporočam :

http://www.bukla.si/?action=books&book_id=2343

Če se najprej navežem na prvotno temo. Sam se imel velike probleme s to zasvojenostjo. Večkrat sem se je poskušal rešiti pa potem vedno znova padel. Vmes velikokrat obupal pa znova poskušal. Sem tudi molil, da bi mi Bog pomagal in me osvobodil te težave. In res mi je uspelo. Z vsakodnevno molitvijo, redno spovedjo. Nikoli si nisem mislil, da bom popolnoma osvobojen tega. Res sem zelo hvaležen, kajti dvomim, da bi mi samemu to uspelo. Bi pa lahko potrdil, da tukaj gre za še eno obliko zasvojenosti. Pomembno je zakaj to počneš, zakaj se dobesedno zadevaš. Zaradi osebnih težav, dolgočasja, neuspehov,...Se pa splača boriti kajti drugače te taka dejanja peljejo v vse večjo praznino, sebičnost in otopelost.
Naj nadaljujem s komentarjem na zebrino sporočilo. Kar nekaj kolegov oz. sošolcev ima tako razmišljanje kot si ga sama opisala. Saj dokaj hitro razbereš iz raznih pripomb. Je pa spolnost vsekakor pokazatelj, kje je nek odnos. In je jasno, da če so težave, občutki nespoštovanja, izkoriščevanja ipd...se izgubi želja po spolnosti.
Za konec naj pa še povem, da mi nikoli ni bil problem se lotiti kakršnihkoli gospodinjskih del, pravzaprav npr. kuham še posebno rad.