No, nikakor se ne strinjam s tem, da zdravi lahko samo božja ljubezen. To je hec a ne. Kaj pa tisti, ki niso vzgojeni v nobeni veri? Ali ti niso sposobni ljubezni? Jaz sem popoln ateist in zanikam to trditev v popolnosti. Božja ljubezen pa je lahko razumljena na različne načine. Sprašujem se le, ali je ta božja ljubezen, ki jo predstavlja cerkev, dejansko komu razumljiva. Upam, da ja. Razumljiva tako, da je ta sposoben prave ljubezni, torej tako, da lahko zadovolji čustveno in fizično drugega in šele potem sebe.

Fedex napisal/-a:No, nikakor se ne strinjam s tem, da zdravi lahko samo božja ljubezen. To je hec a ne. Kaj pa tisti, ki niso vzgojeni v nobeni veri? Ali ti niso sposobni ljubezni? Jaz sem popoln ateist in zanikam to trditev v popolnosti. Božja ljubezen pa je lahko razumljena na različne načine. Sprašujem se le, ali je ta božja ljubezen, ki jo predstavlja cerkev, dejansko komu razumljiva. Upam, da ja. Razumljiva tako, da je ta sposoben prave ljubezni, torej tako, da lahko zadovolji čustveno in fizično drugega in šele potem sebe.

Seveda se ne hecam. Mislim zelo resno.
Problem je v tem, da Bog, ki biva v nas, ne more biti prepoznan ali pa je tako zelo težko prepoznan v osebah, ki so imeli težko otroštvo, posebno zelo slab, neljubeč odnos z materjo. Odnos z Bogom se začne vzpostavljati nezavedno v najzgodnejši otrokovi dobi.
Nekaj odsekov iz NH:

Človek je v svojem jedru bitje odnosov, je bitje dialoga in zato tudi zavedno ali nezavedno neustavljivo hrepeni po odnosu s sočlovekom in z Bogom. Zato trdimo, da odnos vsebuje sakralne razsežnosti, ki pa v sebi nosijo tudi neustavljivo hrepenenje po odrešenju.

Otroštvo - Bolj so ti odnosi travmirani, večji je notranji psihični napor po prenavljanju teh odnosov, z vsemi bistvenimi čutenji, ki so prevevali ta zgodnji odnos, in sicer z namenom, da se razrešijo oz. odrešijo. ravno v tej premisli se relacijska družinska terapija najbolj približa modelu odrešenjskosti, ki se odraža v globokem hrepenenju po novem, drugačnem in odrešenem stanju.

Gre namreč ta dejstvo, da se doživetja iz zgodnje mladosti in zlasti temeljni efekti, kot so jeza, žalost, strah, gnus, veselje, sram, .. ponovno ustvarjajo, in sicer zaradi potrebe po ohranitvi, kontinuiteti, povezanosti, pripadnosti osebnemu svetu odnosov in domačnosti, ki jo nudijo poznane oblike odnosov in torej vedno nosijo upanje ter neustavljivo hrepenenje po svežem, drugačnem in odrešenjeskem.

Gre torej za razrešenje in odrešenje starega in utečenega, ki prek ponavljanja hrepeneče kliče po odrešenjski milosti, za kar pa je potreben čas, čas priprave, čakanja, čas pokore in čas molitve ter spreobrnitve.

Gre namreč za primarne konstitutivne, globoko ukoreninjene afektivne odnose, iz katerih je sestavljena psihična struktura posameznika in jih zato posameznik vedno znova išče in na novo ustvarja z namenom, da bi tokrat dokončno doživel arzrešitev in odrešenje, ki je vsekakor odločilni trenutek v posameznikovi zgodovini.

Ljudje hrepenimo po odrešitvi.
Težko je prepoznati svoje bistvo,ki je Božje, če je bilo v mladosti poteptano. Največja napaka je in dolovanje zla, ki nas hoče prepričat, da lahko sami razrešimo svoje konflikte. Parole ala: Ceni se, spoštuj se, pozabi, ti to zmoreš.

Jaz osebno vem, da moje odrešenje ali osvobajanje, ko čutim resnične spremebe v svojem življenju, prihaja po ljudeh, (zelo ozek krog), katerim lahko zaupam, kjer čutim, da sem resnično sprejeta in ljubljena, kjer vidim, da je ljubezen pristna, ne preračunljiva. Tam se dogajajo dela odrešenja. Po obljubah SP. Milosti vedno delujejo. Sveti Duh pokaže korenine problemov lahko za desetletja nazaj in potem Božja moč ozdravlja, deluje. Jok, neustavljiv jok je znak rešitve, Je znak, da si našel Jezusa, in on te je objel in tolažil.

Bog ima za vsakega od nas svojo pot rešitve.
"Iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo"

Fedex, ti nimaš vere v Boga zato te razumem. Zakaj ne razumeš tudi ti tistih, ki naj bi verovali? V hoji za Kristusom so nam podane smernice, ki nas vodijo po pravi poti. Če kršimo zapovedi pomeni, da smo se obrnili v drugo smer, da smo se obrnili stran od Boga, kar nam ni prepovedano. Pomembno je, da vemo, v katero smer smo naravnani. Če grešimo, se lahko pokesamo, priznamo svojo zmoto pred Bogom in nadaljujemo brez teže greha naprej, kamor nas vodi vera. Ob tem tudi spoznamo, da smo ljubljeni, da nas ima Bog kljub grešnosti rad. Mi ga moramo priznati, priznati svoje grehe, to je ljubezen. Današnji človek pa tako težko prizna svojo majhnost, grešnost, nevednost, nesposobnost...ter poklekne pred nekoga in ga prosi pomoči. Lažje je biti zaverovan sam vase, v znanost in sposobnost si sam pomagati, da lahko sam rešiš vse težave, s tem se pa tudi ljubezni izogibamo.

Če vernik sprejme neko ateistično razlago o lastnih zapovedih pa pomeni, da ni dovolj trden v svoji veri, da ne verjame tega, kar njegova vera uči. Kako na tak način lahko pričakuje, da ga bo vera rešila? Ne bo našel pravega spoznanja, ker ne zaupa povsem. Strokovnost ali znanost sta pomembni za življenje na tem svetu, toda vera je nad tem. Znanost ni še dokazala obstoj Boga, duše, posmrtnega življenja in kdor v to verjame ne more pri teh vprašanjih iskati razlage v znanosti. In to vprašanje o katerem se pogovarjamo, ni le vprašanje našega telesa ampak tudi duše, zato vernikom ne bi smela zadoščati strokovna razlaga laikov na kar se pri drugih vprašanjih lahko obračamo.

Razumljiva tako, da je ta sposoben prave ljubezni, torej tako, da lahko zadovolji čustveno in fizično drugega in šele potem sebe.

Verniki imamo pri vsem tem v pomoč Boga. Ne zanašamo se le na lastne sposobnosti ampak izročamo ljubezen do bližnjega tudi Bogu. Težko bo nekdo nekoga resnično osrečil brez Boga (ljubezni) pa če Ga pozna ali ne. Kdor pa v ljubezni išče lastno zadovoljitev je pa že zgrešil, ne ljubi več. Kar daješ se ti povrne, ne moreš pa dajati zaradi tega, da boš dobil, to je že neka zahteva, kupčija. Kdor ljubi najde plačilo pri Bogu, je že s tem srečen, v duši potešen.

@blueSky
Pri tebi me moti le to, da se opiraš na neke knjige in ne na steber krščanstva SP. ...da so starši ali nekdo drug posredno krivi za osebno vero nekoga. Pri veri šteje le to, kar je najglobljega v človeku, odločitev za dobro ali zlo ter zvestoba. Vsak mora priznati svoje napake, obtoževanje drugih nam ni v nobeno korist. Dokler krivimo druge smo njim enaki, ko na tiste ki nas prizadenejo gledamo kot na reveže, smo lahko boljši od njih, jih lahko tudi iskreno pogledamo v oči, drugače je med nami sovraštvo ne resnica.

Kar se samozadovoljevanja tiče, mogoče gre za poskus kontrole odnosa. Tako moški kot ženske hočemo kontrolo nad življenjem in odnosi - zato se potem slabo prilagajamo (pa zakaj se to ravno meni dogaja, pa tako sem se trudil/a) in nismo ljubeči, ker smo podlegli iluziji, da lahko življenje nadziramo in upravljamo. Edina garancija v življenju je nesebična ljubezen - to je to, kar jaz razumem pod "Bog". To, da nekdo naredi nekaj dobrega, čeprav od tega ne bo imel koristi oz. ne glede na to, ali pričakuje korist. Ker to a. lahko narediš b. misliš, da je prav. Zanimivo je tudi, da veliko ljudi misli, da je za to "zadolžen" nekdo drug in so čisto presenečeni, ko ugotovijo, da so institucije, ki se ukvarjajo s hm odnosi, popolnoma zasute z ljudmi, ki potrebujejo v bistvu ljubezen. Tudi moški, ki gre k prostitutki, velikokrat želi biti sprejet in ljubljen, včasih pa želi potrditev, da ima kontrolo. Oboje je do konca zgrešeno, ampak napaja veliko zla.

Osnovno zlo je potreba, da upravljamo z drugim človekom, ker sami sebe doživljamo kot boljšega in bolj kompetentnega. Da mu povemo, kaj naj dela, ker je sam nesposoben. To sem sama izdatno počela in se zdaj tega neskončno sramujem. Zato tega ne prenesem pri ljudeh, kot je enkrat brihtno zaznal Raw. Je pa dejstvo, da to počne zelo veliko ljudi, praviloma so moškega spola. Pripada mi, ker je tako rekel Bog, jaz sem nekaj več, ker je tako rekel Bog... Tukaj se na več mestih ne morem strinjati s SP, ki so ga žal pisali moški. Enako slabo bi bilo, če bi ga napisale ženske. Kar manjka, je ravnotežje in sozvočje z drugimi, predvsem z nasprotnim spolom. To se iz SP da lepo razbrati, če se prebijemo skozi meglo šovinizma in izluščimo bistvo, ki pa se je vendarle jasno preneslo. Imejte radi, delajte dobro. To so nam hotele sporočiti generacije pred nami in v bistvu so to s svojimi dejanji tudi vseskozi dokazovale. Nobeno zlo se ne more ohraniti, ker je zlo v bistvu samo parazit Življenja in samo po sebi ne more obstajati. Mi smo tisti, ki ga moramo prepoznati in delati tako, da se nas ne bo prijelo in se razpaslo po nas. Imeti moramo radi sebe in druge in delati v skladu s tem. Zadnji sovražnik, ki bo premagan, je Smrt.

@maldrgačen
Tudi v vsaki provokaciji se skriva iskanje.
V takega Boga, kot si ga ti predstavil, tudi jaz ne verjamem.

blueSky napisal/-a:V takega Boga, kot si ga ti predstavil, tudi jaz ne verjamem.

Upam, da pri svojem Bogu najdeš vse, kar potrebuješ?
jaz iščem resnico v katoliški Cerkvi. Zakramenti v Cerkvi so tisti po katerih se orientiram. Sam lahko najdem srečo tu pa tam ampak ne vem, ali je prava ali ne. To spoznam le v stiku z Bogom in to je pri obredih sv. maš ali spovedih. Od tam pridem velikokrat drugačen, če sem na pravi poti najdem potrditev, če nisem spoznam napako. Pravilnost prave naravnanosti pa spoznavam tudi pri odnosih z drugimi, kako me drugi sprejemajo. Niso drugi tisti, ki bi me spreminjali, pri njih najdem le neko ogledalo.

Jaz osebno vem, da moje odrešenje ali osvobajanje, ko čutim resnične spremebe v svojem življenju, prihaja po ljudeh, (zelo ozek krog), katerim lahko zaupam, kjer čutim, da sem resnično sprejeta in ljubljena, kjer vidim, da je ljubezen pristna, ne preračunljiva. Tam se dogajajo dela odrešenja.

To je razlika v najini veri. Imaš pač srečo, da imaš vedno ob sebi take ljudi, ki te znajo dvigniti. Kako bi bilo, če njih ne bi bilo ... kot pri tistih, ki nimajo nikogar ali take, ki jih tlačijo namesto dvigajo?

Se strinjam, da nas močna čustva spreminjajo...usmerjajo. Ampak, lahko v pravo smer ali napačno, to je problem. Praviš da po joku spoznaš kdaj gre za prave spremembe? Sam se zelo malo jočem, zato je malo verjetno, da bi se na tak način spremenil, raje se obrnem direktno na Boga, katerega priznavam, da mi pokaže ali je vredno na nečem graditi ali ne. Tako najdem neko pot na kateri je lažje vztrajati, ker verjamem, da mi nekdo stoji ob strani.

Zebra, ti tud v svetem pismu obsojaš moške. Zakaj me to ne preseneča?! Kaj točno pa te je tako zmotilo? Kje vidiš, da se je pisec postavil na stran moških, v čem točno?

@maldrgačen
Zelo sem vesela zate, da imaš tako direkten kontakt z Bogom. Verjamem, da imaš tudi zelo ljubeč odnos z ljudmi.
Da pa ne bomo tako offtopic, me pa zanima, kaj bi rekli na temo:
SAMOZADOVOLJEVANJE, zakaj prenehati?

Zato, ker je to v odnosu do žene sebično dejanje.

Zakaj prenehati? Ni potrebno prenehati. Poiskat je treba vzroke, zakaj sploh prihaja do potrebe, da to počnemo. Ko jih odkrijemo in razumemo, to je, ko sprejmemo sebe, ko začnemo ljubiti, želja/potreba po tem izgine sama po sebi. Torej, zakaj prenehati sploh ni pravo vprašanje. Pravo vprašanje bi bilo, zakaj ne ljubimo ali pa, kako ljubiti?

@Fedex, se ne strinjam s teboj.
če gledamo v duhu katoliške vere,
V Katekizmu katoliške Cerkve piše: "Grehi, ki vsak po naravi svojega predmeta hudo nasprotujejo čistosti, so: prešuštvo, masturbacija (samozadovoljevanje), nečistovanje, pornografija, prostitucija, posilstvo, homoseksualna dejanja. Ti grehi so izraz glavnega greha nečistosti. Če so zagrešeni nad mladoletnimi, so takšna dejanja še hujša, ker so napad na njihovo fizično in nravstveno integriteto (neokrnjenost).
je to greh. Zato sprašujem, ali si je Cerkev kar tako zaradi lepšega izmislila, da je to greh, ali pa ima to veliko globlji pomen.
Mislim, da je pomembno, da odkrijemo, zakaj je čistost tako zelo pomembna in kako nečistost zelo slabo vpliva na vsa področja našega življenja.
Ali ima kdo kako spoznanje o tem?

Strinjam se s teboj, da je potrebno poiskati vzroke. Ampak moje mnenje je, da se je potrebno zelo potrudit da s tem prenehamo, ker to ne bo enostavno izginilo oziroma ta to izgine, če se spustimo v ljubezenski odnos. To sigurno ni rešitev.

Res je, ZELO se je potrebno potruditi. To ne gre kar čez noč. Potrebno je veliko, ogromno dela na sebi, to pravzaprav uspe le redkim posameznikom. Spoznanj imam ogromno na tem področju, vse pa so povezane s sprejemanjem sebe in svojih lastnosti kot posameznika, zavedanje sebe in cenjenje teh lastnosti. Cenjenje se čuti, to ni razumska odločitev. Med tem je velika razlika, da se nekdo odloči, da se bo ocenil, ali pa če nekdo čuti, da se ceni. Čutiti pomeni verjeti, razumsko se odločiti pa pomeni ne verjeti, bolj upati.
Zakaj si je pa cerkev to in podobne stvari izmislila za greh, pa ne vem. Menim pa, da to ni pravi način za doseganje te čistosti. To je tako, kot bi migreno zdravil z aspirinom, vzroka pa nikoli ne bi odpravil. Vzrok je vedno nekje zadaj, globlje. Glavobol je v tem primeru, kot napetost, nemir v nas (potreba po samozadovoljevanju). Če to napetost zdraviš samo s prepovedjo, da je to greh, telo oziroma naš um zaradi tega ne bo prišel do spokoja oziroma občutka miru.

Nečistost je najbolj prefinjeno delovanje hudega duha, zato, ker deluje na področju, na katerem smo vsi najbolj občutljivi - ljubezen.
Ljubezen je naša najbolj osnovna potreba. Brez ljubezni ne moremo živeti,ker smo bili ustvarjeni iz ljubezni in za ljubezen. Tudi v SP piše, da bo ljubezen tisto edino, kar bo ostalo. Tudi venec za večno življenje si pletemo edino z deli ljubezni. Ljubezen nas osrečuje in nas poživlja. ko smo v ljubezni, smo višja verzija samega sebe. Smo vzneseni, nič nam ni težko, vse vidimo lepo in dobro.
Ljubezen, ki nas resnično dviga, je ljubezen, kjer smo ljudje povezani z božjo ljubeznijo. Tam se začuti prav posebna energija. Takrat se resnično lahko reče, da smo v božji ljubezni vsi eno. To je življenje po Duhu.
Nečisti duh pa želi prikazat, da je višek našega življenja partnerski odnos s poudarkom na spolnosti. Kjer se v bistvu sploh ne zavedamo, da častimo meso.
Nečistost se je zalezla čisto v vse pore javnega življenja.
Erotični prizori, sentimentalna glasba, škoda da naštevam,.. želijo ustvariti občutek, da je to to, po čemer hrepenimo. Lepota telesa, mladost, kemija med partnerjema, to je tisto, po čemer hrepeni naša duša. Želi nas prepičati, da je to višek naše sreče. Da je to izpolnitev nas.
Sex naj bi bil tisti, ki rešuje vse probleme med dvema. V bistvu pa kjer ni Duha, ne more biti globje povezanosti med partnerjema. Velikokrat sta si samo spolni objekt drug drugemu in skozi tako spolnost postajata še vedno bolj tujca drug drugemu.
Tako, da je resnica ravno obratna. Lepa spolnost je rezultat pravih partnerskih odnosov in spolnost, nam je v bistvu samo pokazatelj, kjer v resnici smo.
To čaščenje mesa je v bistvu čisto razvrednotilo človeka. Strah pred starostjo, pretirana skrb, da bo naše telo izgledalo maksimalno dobro, drage lepotne operacije, zanikanje starosti.
Ta duh povzroča človeku veliko notranjega trpljenja, ker mu sprevreno prikazuje vrednote in v bistvu človek postaja bitje strasti in nagonov, ki nimajo s duhom nobene veze.
Poznam primere moških zasvojenih s pornografijo, ki imajo doma mlade žene, ampak na delovnem mestu nadlegujejo ženske, ki bi jim bile lahko skoraj mame.
Poleg tega se ne zavedamo, da ko se prepustimo življenju po mesu, ko v nas vladajo strasti in poželenja, se zbudijo tudi vse ostale slabosti: jeza, prepirljivost, hudobija, nevoščljivost, sebičnost, ljubosumje...
Svet gledamo z drugačnimi očmi. Hrepenimo po ljubezni, ampak smo poleg vsega kruha, ki nam je na razpolago, neprestano lačni.

Poznam tudi ljudi, ki že desetletje živijo v čistosti. Spolnost ni primarna človekova potreba in zmotno je mišljenje, da je to mučenje, da je to zanikanje samega sebe. Ne moremo se primerjati z živalmi, ker nam je Bog dal svojega Duha in v bistvu je smisel našega življenja, da spoznamo to življenje po Duhu. To so čudovite izkušnje miru, božje bližine in Bog lahko izredno deluje po ljudeh, ki živijo v Duhu.

Priča sem temu, da to niso blodnje.
Jezusove besede iz knjige ČE ZRNO UMRJE o tem:

362. Svet je v žalosti, tesnobi in boli, ker živi v grehu. Iztrgajte duše grehom vi, ki živite v moji milosti: to vam bo v veselje. Sprostite se, sprostite se vsega, kar ovira življenje Duha, - pokažite zaslepljenemu svetu svoje veselje kot luč, ki se ji ne bo mogel ustavljati. Med vami in v vas bivam zato, da rešujem duše, ne pa da jih pogubljam
Tako da Jezus želi, da s svojim življenskim veseljem pričujemo zato, da je naše veselje, naša sreča, ko začnemo iskati božjega Duha v nas.

Zato, če želimo sebi najboljše, se bodo odpovedali duhu nečistosti in dali Bogu možnost, da nam podari svojo resnično srečo.

Strinjam se z vsem, kar si napisal. Ljubezen je na koncu vsake poti. Ljubezen prinaša mir v duhu in zadovoljstvo. Poti do tja pa je več. In na tej poti srečamo veliko "demonov".