zebra napisal/-a:Utopistka in Fedex sta rešila svoje probleme s tem, da sta se nepredušno zaprla na svoj roza oblaček. Po eni strani sem vesela, da se imata fino, po drugi strani mi njuni nasveti niso uporabni. Bolj kot kaj drugega bi rada vedela resnico.

Ne vem, res ne, kaj si predstavljaš pod tem, da sva se neprodušno zaprla pod svoj roza oblaček. Razloži, če znaš.
Moja partnerka se počuti tako sprejeto, kot še nikoli v življenju doslej, prav enako pa se počutim jaz. Popolna svoboda, mir in ljubezen. Če te je slučajno zanimala moja resnica.
Opozoril pa bi te na nekaj. Ne sodi drugih po sebi, to je najslabše kar lahko počneš. V bistvu to ves čas delaš, imam občutek. Verjameš, da se drugi zapirajo, v resnici pa si ti tista, ki to počne.
To, da si zbolela sploh ni nič drugega, kot le še en dokaz, da se upiraš svobodi. Tvoje telo se je uprlo, ker ne prisluhneš svojim občutkov. Zakaj misliš, da od stresa nastajajo hude bolezni, kot je recimo rak? Prav zaradi tega, ker se ne upremo trpljenju, si lažemo, da je vse v redu in iščemo izgovore, da prelagamo svojo odločitev. Predstavljaj si, da jutri na smrt zboliš in ti ostane še samo nekaj dni za odživet? Ali bi kaj obžalovala, bi obžalovala, da nisi prej storila česa, kar bi lahko?

Zebra, vidim, da se ni kaj dosti spremenilo. Kaj drugega, kot da pustim, da svojo krvoločnost izživiš na meni z raznoraznimi obtožbami, ti ne morem ponudit. Upam pa, da se nekoč stvari bodo spremenile zate.

Fedex, lepo, ampak razumi, da sem bila tudi jaz čudovito sprejeta itd dokler ni prišel test časa in bolezni. A ni več kot očitno, da si sama ne znam pomagat. Padla sem, ja, iz rane mi šprica kri sama ne dosežem, okolica pa razen "no, daj si že sama pomagaj" ne zna/noče drugega. Pomagam vsem sorodnikom, znancem, revnim, bolnim, ljudem v stiski... vsakemu, ki me prosi. Ko jaz potrebujem pomoč - "pa kaj težiš". Ja, sama sem, mi je jasno. Ja, to stanje je slabo za zdravje blabla. Povejte mi kaj, česar ne vem. V bistvu imam za nekaj časa dovolj nasvetov. Prosim samo, da se oglasi kaka ženska z otroci, ki se (brez laži) počuti ljubljeno in si še vedno želi spolnosti.

Ali je neka mera iluzije nujno potrebna za preživetje.

Jaz mislim, da je itak vse iluzija... in vse stvar naše osebne interpretacije.
Trenutno sem v fazi, da bi pri partnerki videl še več njenih dobrih lastnosti in mi je slabo od zaslepljenosti, kako da sem vsa leta z njo, ne da bi to še posebej cenil ali opazil. Da mi je blo kar samoumevno, ali pa, da sem jih celo spregledal.
Če že sprašuješ, ne ne mislim, da bi morala ona biti boljša od mene (saj sem navadno napuhlo motoridealo, kje bi to prenesel ), niti nimam občutka manjvrednosti.

zebra napisal/-a: Pomagam vsem sorodnikom, znancem, revnim, bolnim, ljudem v stiski... vsakemu, ki me prosi. Ko jaz potrebujem pomoč - "pa kaj težiš".

Kakšno pomoč pa potrebuješ, kaj točno? In kdo je tisti, kateremu tako "težiš"? Ker meni se zdi, da si ti tista, ki pomoči ne sprejmeš, kljub temu, da ti jo vsi nudijo. Le takole kot je, ti paše, zato je ne vzameš. Lahko pa se seveda motim. Pojasni.

Ah kaj bi s stroko. (To so itak vse samo javni delavci. )
Mi tukaj pa smo palčki znalčki. Vemo vse o vsem in tudi svetovati znamo najbolje. Gorje, če se nas ne upošteva oziroma se nas ne uboga. Takrat začnemo uporabljati prvo osebo množine: Zebra (mi) vsi ti govorimo ti pa nam ne verjameš in si trmasta etc etc.

Berem vas še, pišem pa ne - zdaj pa pišem - ker se mi zdi noro uniformirati življenje po glasu večine. Po moje bi bilo vredno in spoštljivo do življenja upoštevati, da imajo nekateri človeški osebki močnejši libido, drugi šibkejšega. Vsaj to, zaradi teme o samozadovoljevanju. Če ne že vsaj dvigniti zavesti o tem, da je vsak trenutek vsakega človeškega življenja posebej skup vsega, kar je ta človek in tudi družba ki ji pripada, doživel do prav tega trenutka prav zdaj.
Kako to, da samooklicani svetovalci in svetovalke, četudi misleči in pišoči, ne uspejo, ne uspemo, stopiti na ta piedestal in vsaj domnevati, da marsičesa če ne celo vsega sploh ne vemo??

Kako to, da Zebra reče, da ni srečnih žena? Po moje zato, ker ne uspe niti za trenutek verjeti, da ni njeno lastno življenje merilo za tuja življenja. Ne zdi se ji niti v opombah pod črto mogoče, da obstajajo srečne gospodinje. Jaz sicer ne sodim mednje, tudi ji ne morem reči, da sem vedno in vsak dan posebej zadovoljna. Včasih sem, včasih nisem. Moja sreča je morda edino v tem, da niti ne pričakujem, da bom venomer srečna. Če pa tudi včasih ne bi bila v stanju, ki bi ga lahko opisala z besedama sreča in zadovoljstvo, bi me verjetno skrbelo in svojega življenja ne bi ravno marala.

Kako to, da svetovalci pravijo Zebri, da je sama kriva, povedo ji celo, česa da je kriva itd?? Po moje zato, ker ne uspejo niti za trenutek pomisliti, da je osnovna stvar verjeti sočlovekovim občutkom in čustvom. Verjetno sem posebej občutljiva na tovrstno neobčutljivost. Moja mama me je "bogato obdarjala" s tovrstno nejevero v smislu saj te ne more tako zelo boleti, saj ni tako hudo. Ubožica je menila, da mi je v tolažbo, v resnici me je kot otroka spraavljala v paniko, v blaznost, ko je tako relativizirala moje zaznave. Valjda se nisem počutila sprejete!? Valjda me je potem še bolj bolelo in me bilo strah zase, nisem imela občutka varnosti. Kadar smo odrasli v stiski, smo otroci, enako je...

Še to bi povedala, ko sem ravno pri voliji in tipkah, da smo vsi nagnjeni k "plastičnim predstavam". Jaz si naprimer vsakogar od vas nekako virtualno vizualno predstavljamin ko berem, slišim celo višino in barvo glasu vsakogar med vami, tempo ter celo dialekt govorice. Kar pa močno zavaja, ker bistveno prispeva k vsebini, ki smo jo iz določenega prispevka razbrali, razumeli. Če npr. Zebro berem kot tiho in počasi govorečo, zastrtega pogleda, rjavolaso itd., jo razumem čisto drugače, kot če jo berem kot bi bila hitro in glasno govoreča zadirčna "nabijačica krivde".

Ne rečem, da ni srečnih žena. Sprašujem se samo, koliko te sreče je zlagane. Kaj rabim? Človeka, ki mu je mar - brez preračunavanja koristi. Moja draga mati (in sestra) znata biti recimo blazno razumevajoči (attention span je max 10 minut), če bosta v tem videli korist zase. V resnici ju moji problemi ne zanimajo niti najmanj, niti nikoli nisem od njiju začutila česarkoli podobnega empatiji, za mojim hrbtom sta se sposobni iz mojih težav ljubko norčevati, ampak ker "sta me poslušali", sta zdaj v njunem vrednostnem sistemu upravičeni do vsega mogočega izsiljevanja. Zaradi tega se najbrž bojim komurkoli "težiti" - ker je vedno zadaj neka privoščljivost, zanimivo fovšija in preračunavanje koristi. Rabim nekoga, ki bi me znal objeti in ne izsiljevati moje slepe pokorščine v zameno.

Pa še nekaj je - jaz svoje življenje naravnost obožujem. Najbrž sem tudi bolj srečna kot povprečje, ampak je po drugi strani res, da sem težka in hm neobičajna. Zahtevam in hočem in če tega ne dobim, težim še bolj. Hočem in rada uživam, sovražim trpet. Verjamem, da je kdaj treba, če ravno ni druge možnosti, tudi v tem treba najti smisel - ampak samo za potrebe preživetja. V bistvu ni stvari, ki bi jo bolj cenila kot to, da živim in da (sebi in drugim) omogočim srečo in zadovoljstvo. Besnim pa zato, ker se mi zdi, da me nekateri polno sposobni, vendar k parazitstvu nagnjeni odrasli pri tem načrtno ovirajo in se -ja - hranijo iz moje bolečine. Ta dotok bi jim rada na vsak način zaprla. Pa ne vem, kako. Bom že našla način, upam.

zebra napisal/-a:Najbrž sem tudi bolj srečna kot povprečje, ampak je po drugi strani res, da sem težka in hm neobičajna.

Če je pa tako, potem pa ne vidim težave sploh. Ne počutiš se sprejeto, nihče te ne objame, ampak v isti sapi verjameš, da si bolj srečna kot povprečje. Kaj to sploh pomeni? A ni pomembno samo to, kako se počutiš ti sama v svoji koži? In ne to, koliko drugače se počutiš v primerjavi z drugimi. Še najmanj pomembno je, kako se počutiš v primerjavi z drugimi. Ko delaš te primerjave, vem da si lažeš. Samo, zato, da ti je lažje in si daješ samo-tolažbo, da ti ni potrebno ničesar spremenit. Ne moreš pričakovat, da te bo nekdo objel, dokler se smiliš sama sebi. Človek, ki se smili sam sebi, se tega ne zaveda, tako kot se tudi ti ne. Drugi pa to prav dobro začutijo in verjemi, takemu človek se ne pomagat, ker odriva vso pomoč od sebe. Nima jajc, poguma, posebej pa želje, da bi karkoli spremenil. Prepričuje se, da je vse v redu, ko mu je pomoč ponujena, pravi, da je ne rabi. V sebi pa kar ihti po ljubezni in sprejemanju. Prepričuje se, da drugi živijo podobno in da mu nič ne manjka, ampak to je ogromna laž. Obstaja veliko več od tega. Samo, jebat ga če ne verjameš, pač ne verjameš. Zanimivo mi je predvsem to, da govoriš o zlagani sreči pri drugih. Jaz sem tako videl ljudi, ko sem sam sebi lagal, da sem srečen. Zdaj ne vidim več takšnih ljudi. Sicer vidim ljudi, ki lažejo sami sebi, ki se prepričujejo v stvari, ki ne obstajajo, ampak lažejo samo sami sebi in takim, ki so njim podobni. Na koncu pa jim to ne prinese nobenega zadovoljstva. Laž utesnjuje, resnica osvobaja.

V resnici ju moji problemi ne zanimajo niti najmanj, niti nikoli nisem od njiju začutila česarkoli podobnega empatiji, za mojim hrbtom sta se sposobni iz mojih težav ljubko norčevati, ampak ker "sta me poslušali", sta zdaj v njunem vrednostnem sistemu upravičeni do vsega mogočega izsiljevanja. Zaradi tega se najbrž bojim komurkoli "težiti" - ker je vedno zadaj neka privoščljivost, zanimivo fovšija in preračunavanje koristi. Rabim nekoga, ki bi me znal objeti in ne izsiljevati moje slepe pokorščine v zameno.

Lej, če je to res, vozziiiii, pa se srečuj s svojo familijo enkrat na leto al pa še to ne. Moja sestra je podobna, če ne še mal hujša, pa ne govorim z njo tri leta in precej boljše mi je zaradi tega, v resnici je čisto nič ne pogrešam. Če pa rabim rešitev za kakšen problem, jo pa že najdem drugje. Zakaj je treba ustvarjat blokade in si razbijat glavo na ljudeh, za katere veš, da se ne bodo spremenili?
Najdi ljudi, ki bodo cenili tvojo integriteto (če si jo sposobna demonstrirat) in stali ti bodo ob strani.

rawgod napisal/-a: Zakaj je treba ustvarjat blokade in si razbijat glavo na ljudeh, za katere veš, da se ne bodo spremenili?
Najdi ljudi, ki bodo cenili tvojo integriteto (če si jo sposobna demonstrirat) in stali ti bodo ob strani.

Odgovor je dost enostaven. Zato, ker je to še vedno okolje z odnosi, kakršnih smo vajeni iz otroštva in vse, kar se razlikuje od tega, sploh ne poznamo. Verjamemo, da ne obstaja, zato pač ostajamo v tem, saj je logično.
Kdor pa verjame, da obstaja nekaj več, pa bo nekaj naredil za to, da te odnose spremeni. to je v prvi vrsti odnos do sebe, šele potem do drugih. Kako? To si naj pa vsak sam izbere svoj način. Gotovo pa je najboljši začetek od takšnih ljudi se ločit in se začet na novo učit pravih odnosov, v katerih vlada ljubezen, spoštovanje in razumevanje. Potem se lahko tudi odnosi v domačem okolju, če se kdaj tja vrnemo, spremenijo na bolje, saj jih s svojo spremembo v obnašanju, razumevanju in dejanjih vodiš po svoji poti. Ni nujno, da bodo vsi sledili, ni nujno da takoj, obstaja pa verjetnost, da bodo, saj začutijo, da je tako boljše tudi za njih.

Eh, lepo te prosim, človek pri svojih tridesetih plus (al pa še precej prej) se ne zaveda, da obstaja še kaj izven njegove izkušnje?
Jaz pa mislim da gre za nekaj drugega: nekateri moramo(jo) imeti nekoga, ki jim teži in na katerega prelagajo odgovornost. Jaz sem pri sebi to opazil. Če sem npr. iz življenja izločil nekoga, ki mi je šel na živce, sem kmalu poiskal nekoga podobnega. In zavestno sem se začel bremzat, da ne opravljam, da se ne ubadam z drugimi, če to nikomur ne koristi. In da si pazljivo izbiram družbo.
Ni pa večjega strupa, kot bratje in sestre, ki ti zavidajo dosežke in kakšne karakterne lastnosti. Ali pa starši, ki vlivajo dvom in strah.
Jaz sem dobesedno zacvetel po smrti matere, pa je bilo to takrat precej težko zame. Ampak takrat je družina praktično razpadla, nimamo sicer alkoholikov ali odvisnokov, vsi smo v resnici precej uspešni in izobraženi, samo zame je definitivno bolje, da me je odnesel veter.

No, eni se zavedajo, eni pa se ne. Ali pa se zavedajo, vendar si tega ne priznajo, zato, da lahko še naprej vztrajajo v tem varnem odnosu, ki pa je hkrati zelo prazen. Posebej ženske so vajene živeti na varnem.

Zebra me bo verjetno obtožila vzvišenosti, samo v jezi govorim, ker sem bil v prvi vrsti jezen nase. Potem pa, ker sem srečaval ljudi, ki imajo blaaazne probleme, ugotovi se pa na koncu, da si vse naredijo sami. Ne sprejmejo tveganja in odnosno rešitve. Raje ne probajo ali pa sploh ne pomislijo na nekaj boljšega, da jih slučajno ne bi zgrabila želja, ker bi potem morali nekaj spreminjat. Bežijo pred sabo, samo nemočno govorijo o drugih. Če že ne morejo ustvarit koristi, ustvarijo bolečino, mečejo drek v druge in najbolj so jezni, če se ta dreka na druge ne prime.

Naj še en palček znalček doda svoje mnenje....

Zahtevam in hočem in če tega ne dobim, težim še bolj. Hočem in rada uživam, sovražim trpet. Verjamem, da je kdaj treba, če ravno ni druge možnosti, tudi v tem treba najti smisel - ampak samo za potrebe preživetja.

Te besede v povezavi z opisom mame in sestre mi dajo slutit tisto kar dr.VVG razlaga. Način vzgoje in posledice pridobljenih miselnih vzorcev, ki se jih ne moreš otrest kljub vsem letom, če se zavestno ne odločiš. Pa še vedno je težko.
Da človek ljub vsemu rabi da se počuti srečnega, da se primerja z drugimi in s tem pogojuje svojo srečo.... In vsak trud enači s trpljenjem....
Ma nima smisla pisat.


Drugače pa hvala Zebra, nisem vedel, da se sprašuješ kako bi bilo, če bi bila moja žena. Nekako mi kar godi, kot moškemu, da si ženske slikajo predstave o tem kako bi bilo, če bi bila moja žena...
Če bi že bila moja žena bi se jaz kot tvoj mož potrudil, da ti pomivanje posode ne bi tako težko sedlo, da bi si želela bit z mano ali, da bi vsaj imela nekaj volje do ročnih spretnosti.... Vsekakor bi pa poskrbel, da ne bi tako zagrenjena hodila po svetu, če bi že bila moja žena.
Samo tebi itak niso všeč... kakšni moški že?:
Po drugi strani je res, da sem se moških z veliko moči vedno bala.
A to zato ker ne sedejo v tvoj kalup po katerem se je potrebno primerjat z drugimi, da imaš neko veljavo?
Ja tega samozavestne osebe res ne počnejo in verjamem, da se ti ne dopadejo, glede na to kako funkcioniraš. S takimi res nimaš kaj počet, če si v stanju kakršnem si. Res bolje zate, da nisi moja žena oz. zame, da nisem tvoj mož.

Aaaaa mogoče si rabila le primerjavo z mojo ženo? In sedaj ti je lažje, ker se imaš za boljšo, imaš nekaj več, si pomembnejša, si prva med vsemi palčki znalčki?
Snegulčica med palčki.... Ja tudi o takih govori dr.VVG, samo kaj bo ona k nima deca in je zoprna profesorica, maltretira svojega otroka.....
Zrcalce zrcalce na steni povej katera najboljša v deželi je tej....