Na sami pripravi na zakon bi bilo tej temi treba posvetiti pozornost. Da se ve, zakaj lahko nastopa in pod kakimi pogoji ničnost zakona.

No, to mi je pa zanimiva tema. Že 5 let vodim priprave na zakon. Že večkrat so prišle podobne pobude za reševanje tega problema. Osebno sem mnenja, da je to iskanje enake rešitve, kot jo je našla država za civilne poroke, kjer si ob poroki (slovensi trenutek obljube skupnega življenja, o trajnosti ne moremo govoriti, ker ta kategorija ni izpostavljna) podučen o možnostih in zakonih, ki določajo ločitve. NORO, kakor da bi se poročil, zato da se lahko ločiš????

Sam te pozive slišim v drugi smeri:
Potrebno bi bilo v pripravah na zakon (predvsem instant verzijam) nameniti kaj več časa prepoznavanju taga, ali sta za skupaj, ali ne in odpreti prostor, kjer bi se o zadržkih lahko v paru pogovorila. Ob tem trčimo na oviro s trani parov predvsem takrta, kadar predejo na pripravo tik pred poroko, ko jim vse zunanje okoliščine krnijo svobodo pogovarjanja o teh temah, veliko pa jih je tudi tako zaljubljenih, da je med njima vse idealno.

Prepričan sem, da je edina možna pot da se izognemo ločitvi zares temeljita, včasih tudi več letna priprava na zakon. Še vedno jemljemo zakon kot slovenost, ki jo želimo "opraviti" z čimmanj zapleti.
Zakon pa je po moje način življenja in če se z šolo vsaj 12 let pripravljamo na poklic potem je čudno, če bi uspeli se na zakon pripraviti v 7 urah in pol.

Zato zelo podpiram več mesecev trajajoče priprave, ki omogočijo proces. Zdi se mi, da bi danes v okolju, ki je zelo nasprotno družini morala biti to edina možnost, ki bi jo Cerkev dovoljevala za pripravo na zakon, ker sicer je zahtevnost priprave nesorazmerna z zahtevami, ki jih zakonca sprejmeta ob zakramentu poroke.

tomazofm napisal/-a:Prepričan sem, da je edina možna pot da se izognemo ločitvi zares temeljita, včasih tudi več letna priprava na zakon.

Mogoče, ampak jaz sem v dvomih, da je zvestobo lahko priučiti.
Po moje je vse odvisno od posameznika ker ugled družine v družbi ni več cenjen, če spremljamo popularnost sodobnih vrednot. Največ velja osebni uspeh, kariera...temu je namenjenega največ truda in potem zabava, sprostitev po delu. Klasično družino se skuša nadomestiti z družinami za "prosti čas"...za užitek, važno, da je meni lepo, to je moja edina pravica. Da bi moral zaradi drugega trpeti, prenašati bremena drugega...nikoli. Dokler bo pri ljudeh taka miselnost, bodo ločitve nekaj normalnega. Po moje gre za zgrešene vrednote v družbi, ki na žalost usmerjajo večino.

maldrgačn napisal/-a:

tomazofm napisal/-a:Prepričan sem, da je edina možna pot da se izognemo ločitvi zares temeljita, včasih tudi več letna priprava na zakon.

Mogoče, ampak jaz sem v dvomih, da je zvestobo lahko priučiti.

Tudi jaz sem podobnega mnenja in verjetno bi pred dvajsetimi leti krepko pomislil, ali bi se poročil v domači župniji oziroma sploh v RKC, če bi mi župnik takrat ko sem prišel k njemu z idejo da bi se poročil, predpisal večletno obiskovanje tečaja. In to kajpak po kratkem sedemletnem čakanju da sma z ljubljeno končala faks pa pripravništvo (no slednje vsaj jaz).

sej ne gre za to, da bi po 7 letnem čakanju župnik naložil pripravo....
Gre za to, da že v teh 7 letih razmišljaš o tem kako bo ko se boš poročil in se pripravljaš na poroko.
Verjetno pa želimo biti na tem področju prevečkrat samouki.
Poznam ljudi, ki so dali čez dva ali tri celoletne priprave na zakon in resno gradili svoj odnos.
Res pa je da se nam pogosto zdi, da cerkev preveč moralizira. Osebno pa se mi zdi, da je cerkev prav v pripravah na zakon naredila velik napredek od moralistične drže k vsebinam, ki gradijo medseboni odnos teh, ki se pripravljajo na zakon.
Tako da nič bat. Če si prirpavljen delati na sebi se vse da.
Sicer pa ni odgovrnost župnika da te pošlje na pripravo, to je popolnoma zgrešeno. To je potreba para, ki ne želi biti samouk v tako pomeninh rečeh, kot je družinsko življnje.
Mir in dobro!

Dokler bo pri ljudeh taka miselnost, bodo ločitve nekaj normalnega.

In zakaj ločitve ne bi bile nekaj normalnega? Ali ni nerealno pričakovati od ljudi, da se nekaj let ne bodo niti dotaknili, nato se poročijo (dobijo dovoljenje za 'naskakovanje') in ugotovijo, da se v bistvu sploh niso poznali, saj je navsezadnje težko poznati človeka, če si z njim niti postelje ne smeš deliti?

Navsezadnje, sreča v razmerju je odvisna največ od sreče, ki jo je imel človek pri izbiri partnerja - jaz sem s svojim dekletom skupaj že od osnovne šole in srečna nisva zato, ker bi bila super človeka in boljša od ostalih, ampak zato, ker sva imela srečo, da sva pristala v istem razredu - nobene usode ni bilo zraven, zgolj tajnica, ki naju je dala na isti seznam. In zdi se mi, da je želela Cerkev skozi stoletja na področje ljubezni uvesti nek red (zaradi takšnih in drugačnih razlogov, največ pa zaradi nadzora), ki tam nima kaj iskati - posledica pa so zakoni, kjer zakonci ostajajo skupaj samo zato, ker je ločitev 'prepovedana'.

In sama priprava na zakon je ena največjih neumnosti, kar sem jih kdaj slišal - Cerkev ni spremenila neživljenskih pravil, ampak raje gasi požar s schnell kurzom, ki bolj kot na resnično življenje, spominja na jezikovno šolo Berlitz in 60 urni tečaj potapljanja.

Se sicer povsem strinjam, da so 10 urne priprave na zakon premalo, a je o tem potrebno razmišljat že po prvih zmenkih. Oziroma se na to pripravljat že od malega.
Kolikor vem, je v cerkvi obisk verouka obvezen, že od 1. razreda dalje. Zakaj pa na primeren način ne uvede tudi teh priprav v sklopu verouka? Da mladi še predno izberejo partnerja začnejo razmišljat o pomembosti tega? Oz s to zavestjo tudi partnerja izberejo?

Zakaj pa na primeren način ne uvede tudi teh priprav v sklopu verouka?

Jaz ne razumem nečesa drugega - zakaj sploh imeti pripravo na zakon, če je življenje z nekom drugim čista loterija, še toliko bolj v katoliški družbi, ki ima stroga pravila glede tega, kaj se sme in česa ne? Res je, ločitev med katoliki je manj kot med ostalimi - ampak kaj to pomeni? Da so priprave na zakon uspešne (v kar močno dvomim)? Ali bolj verjetno, da se okoli zakona ustvari psihozo, kjer zakon za nobeno ceno ne sme propasti, četudi sta zakonca (največkrat ženska) nesrečna?

Še vedno zagovarjam tezo, da je razmerje stvar ljudi, ki so v njem, nihče se ne sme v to mešati z raznimi pravili ipd.

No v življenju je vse odvisno od sreče, v drobnem tisku pa piše, da bo zato, da bomo imeli srečo, potrebno tudi kaj narediti, kajne? Se spomnemo starega vica, ko je nekdo jamral, a nikoli nič ne zadane na lotu, pa mu je bog rekel, da bo prvo moral srečko kupit, potem pa bo?
Veliko mladih izbere prvega partnerja, ki je pripravljen it z njim. Ali pa se jim ne da še s tem ukvarjat. Če je dečva/dečko lušten, gremo, akcija. Ali pa sploh ne razmišljajo kaj vse zakon s sabo prinese. Vidijo le romantične očke in mamice z vozički v Tivoliju, večurnega joka zvečer pa recino ne.
GLede seksa pa takole. Z bivšima partnerjema sem obakrat hitro preverila kako in kaj. A nobena veza ni bila srečna. Z zdajšnim, pa sva oba čez 30, sva s tem počakala kar nekaj časa. Si zavestno vzela čas, da se spoznava. Ne boš verjel,prvič v življenju je seks presegel pričakovanja. Očitno bo nekaj na tem...

Ne boš verjel,prvič v življenju je seks presegel pričakovanja. Očitno bo nekaj na tem...

Kakor za koga, 100 ljudi 100 čudi. Vsekakor pa si ne upam trditi niti da seks pri 16. vodi v boljše razmerje niti abstinenca od seksa do poroke. Si pa tudi sama seksala pred poroko, zaradi česar si šla v razmerje z zdajšnjim partnerjem veliko bolj izkušena, kot bi šla sicer.

ojej ojej... englishman ti pa res tako slabo poznaš stvari o katerih govoriš. da je priprava na zakon nekja najbolj zgrešenega... si kdaj bil tam? veš o čem teče beseda? vsekakor ne o tem da se ne sme seksat in o drugih prepovedih. Predvsem o globokem spoznavanju drug drugega (imamo še kakšno intimnejšo stvar od intimnih predelov), o tem zakaj misliva da sva za skupaj, o najinih razlikah, o najinih željah in pričakovnajih... o veliko stvareh o katerih se drugače niti ne pogovarjaš so pa v zakonu zelo pomembne.

tudi jaz sem s prejšnjim fantom kar hitro preiskusila spolnost ker sva bila "itak" za skupej in sva se "dobro spoznala in ujela"... žal nama ni pomagalo da bi se najin odnos zato poglobil ali postal bolj trden.. in po koncu zveze je ostal samo grenek priokus...

s sedanjim možem sva počakala s spolnostjo do poroke, eno leto sva hodila na Gostečnikovo pripravo na zakon in tako kot sem se na poročno noč lahko predala temu človeku se ne bi mogla niikomur drugemu. In spolnost v zakonu sedaj je čudovita in osrečujoča.

Nikakor ne trdim da so vsi cerkveni zakoni taki in ni nesrečnih in zakoncev na papirju. Seveda so, ampak ne zaradi Cerkve in zaradi priprav na zakon ampak zaradi ljudi ki te zakone sklepajo! CErkev ponuja veliko dobrih orodij s katerimi zgradiš trdne temelje za osrečujoč zakon in osrečujočo spolnost (npr. Teologija telesa).. Vendar večina ljudi ponujenega ne vzame, vse kritizirajo čeprav sploh ne poznajo tega o čemer govorijo, delajo kot jim trenutno paše ker je tako najboljše.. in tako kot marsikaj drugega vzamejo tudi poroko z levo roko.

Glede na tvoje trditve bi se pari ki so seksali pred poroko in se dodobra spoznali v postelji sploh ne smeli ločiti...

Glede na tvoje trditve bi se pari ki so seksali pred poroko in se dodobra spoznali v postelji sploh ne smeli ločiti...

Ločitev ni nič slabega, gre za povsem naravno reč, ko dva ugotovita, da nista za skupaj. Problem katolikov je namreč, da poizkušajo ostati skupaj zaradi pritiska družbe, ki ne odobrava ločitve. In to je veliko huje.

CErkev ponuja veliko dobrih orodij s katerimi zgradiš trdne temelje za osrečujoč zakon in osrečujočo spolnost (npr. Teologija telesa)..

S tem imam problem - ta 'orodja' zgolj zavajajo, saj ti noben tečaj ne bo pomagal pri sreči v zakonu. Enostavno ne bo. Lahko ti nek 40-letni moški predava o tem, da moraš ljubiti svojega partnerja (ne ga srat, a res???), pa da je pomembno spoštovanje ipd. Vendar, če tega nisi ugotovil sam, potem ti pač ni pomoči.

in tako kot marsikaj drugega vzamejo tudi poroko z levo roko.

Še tole mi razloži: zakaj se katoliki sploh poročate? Jaz poroke ne rabim, s svojo punco sva srečna (verjamem, da bolj kot večina parov), zakaj bi moral komurkoli karkoli dokazovati?

Zakon je socialni konstrukt preteklosti, s katerim so lahko družinski patriarhi med seboj izmenjavali lastnino, živino in hčere, na pravno urejen način. Z ljubeznijo pa zakon nima absolutno nič, kar se kaže tudi v sodobnih porokah (tako katoliških, kot civilnih), kjer je bolj kot ljubezen v ospredju dekor miz, ansambel, število gostov in kateri župnik te poroči ('uuu, Micko iz sosednje vasi je pa poročil Friškovec, bravo Micka'). Z ljubeznijo, kot sta jo opisovala Prešeren in Dante, pa nima nič.

Englishman, niso vse poroke ala 100 svatov in 15000eur minusa na računu. Vedno več se jih poroči v ožjem krogu družine, še eno družinsko kosilo in to je to. Se mi pa zdi, da ste bolj moški za te stvari,ker se želite pisati enako kot mamica in otroci.

Se mi pa zdi, da ste bolj moški za te stvari,ker se želite pisati enako kot mamica in otroci.

Napačnega moškega si našla - to, da ženska prevzame priimek svojega moža, je po mojem mnenju ena večjih degradacij žensk v današnji družbi. Žensko zreducira na nivo avtomobila, na katerega ob registarciji prenesemo stare registrske tablice.

Vedno več se jih poroči v ožjem krogu družine, še eno družinsko kosilo in to je to.

No, za večino je še vedno nujno, da povabi širše sorodstvo, priredi gostijo itd.

Eh sej je brezveze sploh karkoli pisat ker je tako kot bi se zabijal z glavo v zid.
Pa se dejmo še malo

Moja želja je da ostanem skupaj z nekom do konca življenja ker si želim imeti trdno zvezo, polno ljubezni, občutek varnosti in nekoga s katerim se lahko vsak večer pogovarjam, se stisnem k njemu in skupaj zaspiva. Ja to si želim, in ne bom vztrajala v zakonu ker cerkev ne odobrava ločitve ampak ker midva verjameva da sva za skupaj in to se ne bo spremenilo. ČE bova vedno negovala najin odnos. Če pa seveda ne neguješ odnosa potem zadeva ne funkcionira.

In kako veš da ta "orodja" zavajajo če jih sploh ne poznaš? Imaš neke predstave kaj naj bi nekdo govoril. In če je 40 letni moški strokovnjak na področju odnosov zakaj ne bi smel govorit. In ne govori tako na splošno in površno kot si ti skušal predstaviti - torej v stilu imejte se radi in se spoštujte pa bo vse ok.

Imaš pač srečo da imaš pri sebi vse tako dobro razčiščeno in s svojo punco imata tako super odnos da vama ne more neka težavica ki se pojavi pred vama zamajati tal pod nogami. Nekateri smo vložili nekaj več truda in se skušali otrest nepotrebnih kovčkov iz svojih družin (kar se tudi počne na pripravi na zakon) in se naučili učinkovitih načinov za reševanje konfliktov, se naučili pogovarjat... večina ljudi se sploh ne pogovarja in verjemi da je pogovor na koncu veliko bolj pomemben dejavnik ali boš srečen ali ne kot pa spolnost.

Jaz ti ne pravim da je priprava na zakon edini način, je pa zelo koristen. Moti me pa to da nekdo pljuva po nečem o čemer odkrito nima niti najmanjšega pojma.

Za konec pa samo še to - poroka je zame osebno zelo intimna stvar, ki se je zgodila med nama. Najin odnos sva želela okronati, se drug drugemu zaobljubiti... besede ki sva si jih izrekla so zame nekaj najlepšega. Ker sem verna verjamem da sva si podelila zakrament, ki nama pomaga na najini poti.
Poročila sva se izključno zaradi naju, najine ljubezni.

To da sva povabila bljižnje sorodnike in prijatelje na ohcet pa je bilo zato, ker se ob veselih trenutkih vedno zberemo in poveselimo. Tudi ko sta se otroka rodila smo imeli manjšo zabavo, pa za vsak rojstni dan. Družina nama obema veliko pomeni in z ljudmi ki jih imava rada želiva deliti tako veselje kot žalost. Je bilo pa to seveda drugotnega pomena.

Civilno pa zato da sva pred državo izrazila da sva skupnost, da se vsi skupaj enako pišemo. In zaradi tega se ne počutim kot avtomobil kar je spet zelo žaljivo iz tvoje strani. Jaz sme ponosna da sem prevzela svoj priimek in tako še na tak način zapustila staro družino in začela novo.

Način kako pišeš je pa zelooo moteč. Zakon z ljubeznijo nima nič. Lahko govoriš zase. Zame in za mnoge ki jih poznam je zakon poln ljubezni in obstaja samo zaradi ljubezni. Tudi preteklost se da prerasti.

Se pa veliko moških ki jih poznam ne želi poročit in je to da pravijo da je to itak nepomembno samo izgovor ker jih je strah zavezati se. In ravno tega ZAVEZATi se nečemu je v današnjem času premalo. Zato pa je tako kot je, ker vsi samo bljižnice iščejo..