Pozdravljeni!
Že pred meseci sem opazil tole spletno stran, vendar nisem zbral dovolj "poguma", da bi kaj napisal. Mogoče sem bom komu zdel malo za "bregom" mogoče sem? Kaj pa vem?
Vem edino to, da me je sedaj čez praznike popolnoma "sesulo". Kaj mislim s tem? Dolga zgodba... mogoče predolga, da bi jo napisal v celoti, bom orisal samo najpomembnejše dele!
Izhajam iz katoliške družine in sem veren, živim v majhnem kraju nekje na Štajerskem. Skozi dijaška leta sem bil ubogljiv fant... vedno pripravljen pomagat v župniji in kraju... in to se je preneslo tudi v študijska leta... vedno sem dajal prednost potrebam drugih oziroma imel sem cilje... najprej srednja šola... študij... služba. Imam starejše starše, ki redno potrebujejo mojo pomoč. Nekako sem se ves čas tolažil, da imam še čas, da si dobim punco... nisem tip človeka, ki bi hodil na zabave, popival po gostilnah ali hodil v diskoteke... in zdaj je za praznike "počilo"... ko sem ugotovil, da sem star 31 let, brez družine, brez punce. V razočaranju sem ugotovil... kaj mi pomaga izobrazba, služba... Kaj mi pomaga, če sem marsikomu pomagal.... če sem sebi zavozil življenje... Kako naj pridem iz tega ven?... sem res "zavozil" svoje življenje?
Vsakega nasveta bom zelo vesel...

lp,Boris

Mladi moz glavo pokonci. Svet je lep, ne obupat!
Si mlad, priden in prizadeven! Zivljenje je pred teboj.
Pridruzi se kaksni skupini. Sej jih je polno po sloveniji, (poglej Druzino), malo lahko poglej po tem forumu.

Za vsakogar se najde en človek - partner, s katerim lahko preživi življenje. Pojdi med ljudi, ni važno kje, svoje potrebe pa v večji meri postavi na prvo mesto. Vsak človek je odgovoren za svoje zadeve, odrasli ljudje moramo znati ali vsaj poskusiti reševati sami, ne pa se zanašati na pomoč drugih ali jih izkoriščati, kot so tebe, čeprav si jim (navidez) prostovoljno pritrjeval. Včasih pa vsakdo potrebuje pomoč svojih dragih.
Predlagala bi ti, da premisliš v čem si doselj pomagal drugim in katere od teh reči so takšne, da res potrebujejo pomoč, kdaj pa te prosijo za pomoč samo zato, ker so sami leni in se jim ne ljubi dovolj potruditi, čeprav so zmožni sami rešiti problem. Realno poglej na te situacije, čist subjektivno se oddalji od situacije, kot da je to problem nekoga drugega. Zapiši si, pogovori se s kom, če misliš, da ti bo pomagalo. Predvsem pa loči zrnje od plevela - kdaj, v kakšnih situacijah je res upravičeno, da pomagaš in kdaj namesti drugega človeka opravljaš njegovo delo.
Prijetnih punc je pa dovolj, le okrog sebe poglej, pogovarjaj se z ljudmi, vpiši v društva, kakšen šport, pojdi ven na sprehod, s prijatelji na pijačo, naj še oni s seboj pripeljejo svoje prijatelje in prijateljice, da se širi mreža poznanstev... Tudi tebe čaka tvoja bodoča partnerka!

Živjo, Boris.
Saj po pravici povedano ne vem, kaj naj ti napišem...čeprav si napisal, da boš vsakega nasveta zelo vesel, se mi zdi, da ga ne rabiš. Najbrž v sebi prav dobro veš, kaj boš moral storiti, če boš hotel spremeniti svojo trenutno situacijo - razumem pa tudi, da ti je težko.
Sploh prazniki, se mi zdi, so za nas samske precej naporen čas leta. Človek hočeš nočeš dela bilanco leta (ali kar svojega življenja) in še bolj ugotovi, da resnično štejejo predvsem medčloveški odnosi. In teh, po opisu sodeč, si v življenju ustvaril kar precej.
Ja, saj je včasih neprijetno prenašati tisto hrepenenje v globini, ko si želiš imeti nekoga ob sebi, ki bi te objel in ti povedal/pokazal, da te ima rad - ne le kot prijatelja ali družinskega člana, hihi. Ampak kdo pravi, da ne bo slej ko prej uresničeno?

Moj nasvet? Glavo pokonci! Naj ti bo tokratno "sesutje" priložnost, da razmisliš, kaj si želiš v svojem življenju spremeniti, kaj si za to pripravljen narediti...in pa predvsem za to, da z optimizmom začneš novo leto!
Morda pokukaj malo še pod druge teme na tem forumu, pa najdeš kakšen uporaben nasvet ali vsaj snov za razmišljanje...v zadnjem času je bilo kar živahno pod temo "Spoznavanje-jaz in sodobne amazonke".
In pa seveda, pozorno spremljaj forum še naprej, predvsem to, kdaj se bo pojavil kakšen nov zapis pod temo "DRUŽENJE", pa se nam lahko pridružiš, ne?

Vse dobro!

Pozdravljen!
Veliko so napisali že moji predhodniki jaz bi samo še nekaj dodala. Praviš , da pomagaš staršem, ki potrebujejo tvojo pomoč. Ali si edinec? To je sicer zelo pohvalno, vendar se bojim, da bo vse skupaj preraslo v posesivnost staršev. Iz lastnih izkušenj ti povem, da starši v strahu, da ne bo več "potrebne pomoči" lahko delujejo tako, da želijo svojega otroka "zadržati" le zase. Potreboval boš veliko modrosti, da boš najprej svoj odnos s starši tako uredil, da le ti nebi že v zametkih skušali preprečiti prijateljevanja oziroma morebitne resne zveze s potencialno kandidatko za tvojo življensko popotnico. Primernih zate je gotovo dovolj, le potruditi se boš moral, da boš našel pravo. Želim ti veliko sreče poguma in in zadovoljstva v letu ki prihaja, pri tvojih iskanjih pa te naj spremlja božji blagoslov!

Jaz bom, kot ponavadi, napisal drugačno mnenje od ostalih.
Ni res, da čaka vsakega nekje partner in le premalo delamo v tej smeri, da bi ga spoznali. Nekateri delajo še preveč in zamenjajo že v mladosti veliko partnerjev, pa jim to ne pomaga pri iskanju tistega pravega. Če boš sedaj v tem strahu in paniki, da boš ostal sam, na hitro hotel nekaj spremeniti, ...verjetno ne bo šlo. Sprijazni se z možnostjo, da boš mogoče res ostal sam, ker je v tem trenutku bolj realna in poskušaj najti smisel tudi v samskosti, ker navsezadnje jih je vedno več, ki živijo brez partnerjev. Partner je na nek način odsev tvoje notranjosti, zato moraš najprej pri sebi pripraviti vse, kar je potrebno, da boš tak, kot moraš biti...in strah je pri tem ovira.
To tvoje trenutno novo zavedanje je dobrodošlo, ker le na podlagi njega boš lahko kaj spremenil, toda izbrati boš moral prave korake in verjetno najprej pri sebi nekaj spremeniti, oz., povedano drugače...z veseljem sprejmi to novo zavedanje in ga ne zavračaj, ker te bo "preoblikovalo" od znotraj navzven in bo vse lažje, ker je to pot, na kateri boš obdarovan z vsem, kar rabiš.

Jaz verjetno nisem najboljsi naslov za nasvete, glede na to da se (šele) soocam s podobnim. Po drugi strani pa si prav zaradi tega domišljam, da te mogoce malo bolj razumem. Ce imam prav, pomaga vedet, da nisi edini.
Tudi jaz sem bila vedno "perfect girl". Vedno sem izpolnila vsa pricakovanja - po možnosti - vseh okoli mene, še celo upornica sem bila ravno toliko kot se je to od mene pricakovalo.In sploh nisem slutila, da je karkoli narobe, ker sem bila prevec zaposlena s prostovoljstvom, pomocjo staršem, birokracijo, ki sem jo veselo prevzela nase, ker je nihce drug ni hotel delati. Potem je tudi mene "sesulo"...na sreco. u, je bolelo in bila sem sama v tem. Sesule so se vse idealne podobe o moji zreli osebnosti, o tem da vem kaj delam, o odnosih, tudi o moji veri,...na trenutnke nisem vedela, ce bom zdrzala, res ful mi je blo tezko in se vedno je vcasih. Zacela sem prebirati psihološko literaturo in mi je zelo pomagalo, da sem nekako razumela kaj se dogaja z mano, potem sem na to "fazo" zacela gledati kot na priloznost, da res prav zazivim. Oddaljila sem se od vseh navad in tradicij (zelo redki obiski pri starših, distanciranje od Cerkve), ki sem jih prej prakticirala, ker sem morala ugotoviti kaj je zares v meni in - naj se slisi se tako sanjaško - kdo sploh sem? Kaj imam rada? Kaj si JAZ želim? Potem, ko sem mislila, da sem s podobnimi vprasanji opravila že v srednji šoli
Tole je res osnova. Brez tega se mi zdi ne morem it v kako resno vezo. Zacela sem se zelo posvecati sebi (na zacetku sem mela skoz slabo vest), delati stvari, ki me veselijo, zožila sem krog ljudi s katerimi se družim, ob vsem sem pozorna na svoje reakcije in obcutja in jih poskusam primerno izrazati. Trenutno se mi zdi najvaznejse iti preko tega, da sem ok, samo ce nekaj delam, ce sem koristna.

Hotla se v bistvu povedat, da nisi edini, da poskušaj na to gledati kot na priložnost in si tiedini, ki ve kaj moras narediti.

Vau, Sida, dobro napisano.
Jaz sem pa v fazi, da se kmalu sesujem. Oz, na zelo dobri poti. In ne vem, ali naj jo čimprej dočakam, ali naj se še par let borim proti temu, da se sesujem? Očitno v teh letih vsem, ki so prej bili vzorni in pridkani, pride na um, da so zavozili življenje, pa čeprav imajo morda službo, avto, hišo in še psa.

...ne pa nekoga, da bi z njim delili življenje in vse lepe in malo manj lepe trenutke, pa otroke...

Še marsikdo rabi pomoč.

M'na napisal/-a:
Še marsikdo rabi pomoč.

Pa napisi kaj tisci.

Dober večer!

Rad bi se vam najprej zahvalil, za vaša razmišljanja. Nisem pričakoval, da bo kr lepo število prebralo moj prispevek ali celo na njega odgovorilo. Moram priznat, da mi je kr malo nerodno pred vami zato kar sem napisal... ampak v tistem trenutku mi je pomagalo da sem se izpovedal. Nikoli prej nisem z nikomur govoril o mojih občutkih, mojih težavah. Vsi so od mene vedno pričakovali, da sem brez problemov, brez dvomov, brez vprašanj. Zdaj vsakemu od vas ne bom uspel odgovorit saj ste nekateri od vas postavljali tudi podvprašanja.
Hja mogoče sem se nekje globoko v sebi že sprijaznil z idejo, da bom ostal sam. Na trenutke pa potem prevlada želja po družini, otrocih. Skoraj deset let sem bil delilec obhajila... v majhnem kraju kot je moj, so od mene pričakovali življenjski slog duhovnika. Kar me je še dodatno osamilo od prijateljev... ampak glede tega nimam obžalovanj... služil sem Bogu.
Zdaj kako naprej? Trenutno poskušam z majhnimi koraki preživeti iz dneva v dan. Kot ste nekateri napisali... naj v osprednje postavim svoje potrebe... se trudim... ampak je zelo težko.

lp, Boris

padallec napisal/-a:Hja mogoče sem se nekje globoko v sebi že sprijaznil z idejo, da bom ostal sam. Na trenutke pa potem prevlada želja po družini, otrocih...
Zdaj kako naprej? Trenutno poskušam z majhnimi koraki preživeti iz dneva v dan. Kot ste nekateri napisali... naj v osprednje postavim svoje potrebe... se trudim... ampak je zelo težko.

lp, Boris

Poglej, če do tridesetega leta nisi občutil še do nobenega dekleta nič posebnega, se meni zdi malo čudno. Če si kaj čutil, pa nisi bil pripravljen za kaj več, razumem...to pomeni, da moraš še sam nekaj razčistiti. Saj ja čutiš, kam te vleče srce...te privlačijo ženske ali ne? In če te, izbereš tisto, ki te najbolj...easy, čeprav vem, da ni

Pozdravljen maldrgačen!

Kaj naj rečem? Bila so dekleta, vendar sem vedno preveč razmišljal za svojo starost. Imam "staro" dušo. Moja duša že od nekdaj išče svojo drugo polovico. Bile so otroške simpatije, bila je srednješolska ljubezen in bila je študentska zaljubljenost. Nikoli se nisem igral s čustvi drugih. Mogoče sem preveč "verjel" v ljubezen na prvi pogled. Med tem časom, pa so leta tekla in se iztekla. Rad bi ti oziroma vam več napisal, vendar sem že zdaj preveč in mi je že preveč nerodno...

lp, Boris

padallec napisal/-a: ... ker me občasno obhajajo tudi temne misli, "razpadla" je moja vera... sem res "zavozil" svoje življenje?

No, kakšne vere pa si?
Če si kristjan, ne vem čemu bi razpadla tvoja vera, saj ne temelji na videnjih šamanov, pač pa na izkustvih preprostih ljudi, ribičev, ki so včasih prav preklinjali. Celo Sp je namreč polno osebnih in preprostih ljudi, še posebej so poudarjene njihove napake, ne pa njihova popolnost in nezmotljivost.
Če si padalc, super, upam da si jadralni. To je že nekaj. Da pa nebi slučajno imel temnih misli, Bog te ljubi, ima zate plan in te želi še videti kot zmagovalca na tvoji poti.

Moram priznat, da mi je kr malo nerodno pred vami zato kar sem napisal...

Rad bi ti oziroma vam več napisal, vendar sem že zdaj preveč in mi je že preveč nerodno...

Meni je bilo tudi vedno nerodno govoriti o sebi. Celo na jok mi je šlo pogosto, če je kdo preveč vrtal, pa bile včasih čisto banalane stvari. Ne vem, verjetno se se bala, da me noben ne bi imel rad, če bi ugotovili kakšna sem v resnici. Kako pa nej bi me imel kdo, če me sploh nihče ni v resnici poznal? Nerodno mi je bilo tudi pred seboj. Ideal, ki sem ga hotela doseči vendar ni razlagal o svojih problemih in jokal drugim kako je hudo. Od sebe sem zahtevala, da probleme predelam na in rešim na samem, če ne, pa jih vsaj skrbno skrivam pred drugimi.
Zakaj točno je tebi nerodno? in pred kom?

Jaz sem pa v fazi, da se kmalu sesujem. Oz, na zelo dobri poti. In ne vem, ali naj jo čimprej dočakam, ali naj se še par let borim proti temu, da se sesujem? Očitno v teh letih vsem, ki so prej bili vzorni in pridkani, pride na um, da so zavozili življenje, pa čeprav imajo morda službo, avto, hišo in še psa.

Ja, tudi jaz opažam, da marsikoga sesuva v teh letih:) Se mi zdi, da ravno nas, ki smo bili vedno skrbno zaviti in varovani v sistemu. To soočanje z realnostjo je boleče in bolečina s starostjo verjetno premo sorazmerno narašča? Svetovala bi ti (iz svoje napake), da če lahko tempiraš svoje "sesutje" poskrbi, da bo kdo vedel. Po možnsti kdo iz realnega življenja.

Pozdravljeni!

Najprej en lep pozdrav vsem skupaj s Pohorja. Trenutno se počutim odlično in mislim, da je moja "kriza" za mano. Vsem skupaj še enkrat hvala za razmišljanja. Upam da je čisto človeško, če kdaj pa kdaj doživimo napad panike.
Malo pa tudi prazniki naredijo svoje in tisti "medijski" ideal srečne družine in srečni že skoraj pravljični konci TV filmov.
Kaj hočem vsi smo "krvavi" pod kožo, pa tudi jaz. Če se spomnim pregovora: "Kar te ne ubije te okrepi". Ja bi rekel, da kr drži. Zakaj bi morali vsi živeti po "kalupih" življenja. Včasih je dobro malo pogledati čez rob in živeti malo drugače kot drugi.


lp, Boris