Rad bi podebatiral o različnih navadah glede spoznavanja preko neta. Vemo, da se da povezati na različne načine, socialna omrežja, forumi ipd. Navadno se izmenjajo fotke, če že niso razvidne iz kakšnih profilov, nekaj besed in potem sledi srečanje. Moje izkušnje so takšne, da me ženska mora vizualno privlačit, najprej na sliki, potem tudi v živo. Vse ostalo pa pride ob pogovoru, druženju. Opažam pa, da nastaja ravno poblem pri fizični privlačnosti, če ne z moje, pa z druge strani. In potem se začnem spraševat ali se ne odločamo prehitro glede te privlačnosti. Ker vem, da ko sem bil mlajši, me neka ženska ni od vsega začetka totalno privlačila, ko pa sem jo spoznal bolje, pa so tiste "hibe", ki sem jih na začetku opažal, izgnile in postale nepomembne. Danes pa si enostavno ne vzamem(o) dovolj časa in odhitim(o) naprej, saj se velikokrat zgodi, da druga stran dokaj zgodaj pričakuje nek fizičen stik, intimnost, ko druga stran morda še ni pripravljena. Ali pa je to samo moj občutek. In potem se nekdo raje umakne. Kakšna je vaša praksa, izkušnje in pričakovanja na takih spoznavanjih? Imam občutek, da bo treba spremenit način spoznavanja in najprej poskušat ustvari prijateljsko vez in to poudarit že na začetku.

Danes živimo instantno in to je slabo. Vsaka globlja zveza potrebuje čas, prilagajanje. Mi pa to ne bi. Mi bi gotov izdelek, ki nam naj čimbolj ustreza. Ko to najdemo, smo kako minuto kar zadovoljni, potem pa čas in okoliščine spremenijo situacijo in - iščemo staro za novo, s posebnim popustom.

Vse, kar je vredno v življenju, zahteva čas in napor. Hm. Popravite me, če se motim.

Ja se strinjam s tabo Zebra.

Glede spoznavanja prek spleta pa tole - nimam nič proti. Poznam nekaj ljudi, ki so imeli srečo in so spoznali super človeka s katerim so potem zgradili trdno zvezo (z veliko truda in vložene energije seveda )
Problem, ki ga vidim je v tem, da so npr. moje kolegice gor pisale kaj si želijo pri bodočem fantu - lastnosti, za katere so mislile da so nujno potrebne. Ustvarile so si neko sličico in če se tisti na drugi strani ni skladal so ga odpisale.
V živo se spoznavamo malo drugače - npr. nekoga zagledaš, preskoči iskrica, neka kemija začne delovat... niti ne veš zakaj, kar potegne te tja noter... potem postopoma spoznavaš človeka in ugotoviš da ima drugačne lastnosti, kot bi si jih pred zvezo morda želel ampak je ravno to tisto kar je najboljše pri vsej stvari. (pa ne govorim o temeljnjih vrednotah ki pač morajo biti skupne)
Mogoče se na netu res prehitro omejiš na neke predalčke kamor pospravljaš ljudi, osredotočaš se na tisto kar misliš da hočeš in želiš, pa v bistvu itak ne veš kaj to je. Tudi fizična privlačnost - na sliki preko neta je nekdo popolnoma drugačen kot pa ko ga vidiš (vonjaš, slišiš, čutiš) ob sebi.

Jaz sem mela "internetnega" fanta precej časa, je imel vse lastnosti ki sem si jih lahko zamislila in želela. Pa še simpatičen je bil. Ampak v živo pač ni in ni šlo.
Zdaj imam moža, ki nima tistih lastnosti, ki sem jih včasih imela na spisku ima pa kup drugih, ki me veliko bolj osrečujejo. Težko je opredelit kakšnega človeka bi radi imeli ob sebi... in zato je najverjetneje težko izbrat s kom bi se srečal v živo in s kom ne...
V vsakem primeru pa brez truda in prilagajanja nobena zveza ne bo uspela.

Fedex napisal/-a:Danes pa si enostavno ne vzamem(o) dovolj časa in odhitim(o) naprej...
Kakšna je vaša praksa, izkušnje in pričakovanja na takih spoznavanjih? Imam občutek, da bo treba spremenit način spoznavanja in najprej poskušat ustvari prijateljsko vez in to poudarit že na začetku.

Pri sebi ugotavljam, da me včasih v meni kar nekaj priganja - biološka ura že tiktaka in rada bi kar en,dva,tri spoznala g. 'Tapravega'. Že tako smo z leti vedno bolj zahtevni in leta pustijo svoj odtis tudi na zunanji lepoti, zato bi bilo fajn, ko bi mi uspelo prepričati moj razum, da je iluzija, če mislim, da bom g. 'Tapravega' v hipu prepoznala, ko bom zagledala enega g. 'Popolnega'. g. 'Popolnega' namreč ni! Je pa tam nekje g. 'Tapravi', ki ga je Bog ustvaril prav zame in mene zanj, vendar se mi najverjetneje na prvi hip ne bo zazdel g. 'Tapravi'. Zato se strinjam s tem, da ne smemo podleči naglici.
Moja izkušnja je, da so fantje bolj nepotrpežljivi v smislu dajanja priložnosti dekletu, da je morda ona tista ta prava - hitreje 'odhitijo naprej'.
Drugače pa sama 'padam' na vsebino in stil pisanja. Če mi fant že po pisani besedi ni zanimiv, potem me, četudi bi v živo izgledal kot npr. Ryan Reynolds, ne bi pritegnil, ko bi se srečala v živo. V živo sem se srečala z dvema fantoma, s katerima sem se prej dopisovala in nihče me ni razočaral v smislu zunanje lepote. (Da se vseeno ni 'srečno' razpletlo so bili drugi razlogi.)

Meni se zdi, kot da imam(o) v glavi neko predstavo o partnerki, ki jo želim ob sebi, seveda je govora tudi o fizičnem izgledu. Če bi sedaj moral to osebo opisat seveda ne bi zmogel, ker se mi vseeno zdi, da je to na nekem podzavestnem nivoju, poleg tega pa gre tu za različne podobe, ki lahko ustrezajo. Ne nosim s seboj nekih pravil (recimo, da mora imer črne lase, ali pa plave oči), ampak vseeno se mi zdi, da ti nekdo lahko karakterno zelo ustreza, na fizičnem nivoju pa se ne ujame s temi predstavami. In tu se zdaj sprašujem, ali si ne bi bilo treba dati več časa, da se te nove podobe navadimo in jo sprejemo kot zadovoljujočo ali pa se mora ta podoba ujet že od samega začetka. Hočem rečt, če te nekdo na začetku spolno, telesno ne privlači dovolj, ali lahko ta privlačnost s časom naraste?

Fedex napisal/-a:In tu se zdaj sprašujem, ali si ne bi bilo treba dati več časa, da se te nove podobe navadimo in jo sprejemo kot zadovoljujočo ali pa se mora ta podoba ujet že od samega začetka. Hočem rečt, če te nekdo na začetku spolno, telesno ne privlači dovolj, ali lahko ta privlačnost s časom naraste?

Je možno da privlačnost naraste - saj se med dvema dolgoletnima prijateljema zgodi, da kar naenkrat začutita "nekaj več" oziroma preskoči iskrica...Je pa mogoč malo težje.
Čeprav sem brala da so na podlagi prijateljstva nekateri zgradili veliko bolj trden zakon - ker je temeljil na prilagajanju, pogovoru, veliko sta vlagala,... to pa na koncu tudi ostane, ko telesno postaja manj aktualno...

Vsaj neka energija po moje skor mora bit prisotna. Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da žal nikoli nisem zmogla premostit tistega pomanjkanja privlačnosti, kljub super osebnosti in vsemu. Enako pa tudi le privlačnost ni dovolj... vedno moraš iskat ravnotežje med vsem, sploh se pa čisto razumsko težko odločiš za nekoga? Popolnoma neodvisno od čustev in tega kar govori telo. (Gostečnik velikokrat poudarja, da telo ne laže)

Ne vem če je sploh dobro da o tem vnaprej veliko premišljuješ. Pričakovanja so lahko zelo nevarna...

Fedex napisal/-a:Ker vem, da ko sem bil mlajši, me neka ženska ni od vsega začetka totalno privlačila, ko pa sem jo spoznal bolje, pa so tiste "hibe", ki sem jih na začetku opažal, izgnile in postale nepomembne.

Pri meni je bilo pred leti tako, da če me punca ni fizično privlačila že takoj, ko sem jo prvič videl, ji nisem dal možnosti. Pozneje sem pa dognal, da ni vse v zunanjem videzu.

Tamala napisal/-a:Problem, ki ga vidim je v tem, da so npr. moje kolegice gor pisale kaj si želijo pri bodočem fantu - lastnosti, za katere so mislile da so nujno potrebne. Ustvarile so si neko sličico in če se tisti na drugi strani ni skladal so ga odpisale.

Tudi jaz sem si vedno govoril, kakšna ne bo smela biti moja punca. Potem se je pa zgodil tisti znani rek, da se zarečenega kruha največ poje. Punca je bila skoraj nasprotje moji idealni predstavi, pa je kljub temu bila zame najlepša punca na svetu.

S punco sva svojo zvezo začela z dolgimi maili (seveda sva prej začela s pogovorom na nekih duhovnih vajah). Meni je bila ona takoj všeč, ona pa je rekla, da se je najprej zaljubila v moje maile in da je po kakšnem tednu dopisovanja vsak dan komaj čakala, da bo lahko prišla do računalnika, ker je vedela, da jo bo čakal moj mail. Najina zveza se je potem tudi zelo hitro razvijala in po pol leta sva zaročena, čez pol leta pa bo poroka.

Zastavil vam bom eno bolj konkretno vprašanje - za premislek. Rad bi slišal vaše mnenje o tej stvari. Ne zato, da bi se vam posmehoval, ali da bi se skupaj pohujševali nad zmotnimi načini ravnanja, ampak da bi skupaj prišli do novih spoznanj.

Številna orodja e-spoznavanja oz. spoznavanja preko spleta omogočajo, da iskalci napiše(j/m)o ali označimo številne lastnosti iskanega partnerja. Navadno se nam kot sprejemljivo zdi navajanje zlasti bistvenih osebnosntih, značajskih in nazorskih lastnosti, morda tudi geografske bližine, izobrazbe, predvidenih načrtov - glede (zakonskega) življenja, dela, načrtov za prihodnost. Določenih vidikov zunanjega videza, ki nas privlačijo, pa navadno ne preciziramo. Vsaj nekateri ljudje imajo izdelano predstavo, koga iščejo tako v smislu ne-vidnih, notranjih, kot zunanjih lastnosti. Ali menite, da je smiselno v oglasu iskreno povedati tudi svoje lepotne preference? V globini svojega dojemanja koledktivne zavesti nekako čutim, da je med nami razširjen predsodek: zunanjost ni pomembna oz je postavljanje zahtev glede videza krivicno do iskane osebe, oz. da je to odraz poplitvenosti, nezrelosti, macizma, narcisoidnosti, nemara infantilnosti ...

Za ponazoritev naj si izmislim primer oglasa.

... (prej je opis osebnostnih, nazorskih lastnosti, kot je obicajno). Potem pa npr. moski napise: "se posebej me privlacijo zenske, katerih videz spominja na datljevo palmo (staroveski orientalski kanon lepote): vitke, sloke, elegantne, neznih obraznih potez, s cim bujnejsimi skodranimi lasmi, ..."

Kaj menite? Je smiselno tovrstne preference izraziti ze v razpisnih pogojih?

Ne, to je povsem nesmiselno! Prvič, ker imaš portale, kjer lahko zraven dodaš svojo sliko in v trenutku je vse jasno. Drugič pa zato, ker si nekdo opis lepotne predstave lahko povsem drugače predstavlja, kot nekdo drug. In menim, da je to prej slabost, kot pa prednost. In tretjič, če se z nekom ujameš, ga tako ali tako želiš kmalu spoznat v živo, tam je pa še prej jasno, kaj in kako naprej.

Se strinjam s Fedex-om.
Lahko ti je nekdo še tako lep na zunaj, če ti drugače ne ustreza bo tudi tista zunanja lepote postala grda, da ne rečen nagravžna
En lep pregovor pravi:
Ne ljubiš ženske zato ker je lepa, ampak je lepa zato ker jo ljubiš.

Če to razumeš se ne rabiš več kaj dost spraševat

zebra napisal/-a:Danes živimo instantno in to je slabo. Vsaka globlja zveza potrebuje čas, prilagajanje. Mi pa to ne bi. Mi bi gotov izdelek, ki nam naj čimbolj ustreza. Ko to najdemo, smo kako minuto kar zadovoljni, potem pa čas in okoliščine spremenijo situacijo in - iščemo staro za novo, s posebnim popustom.

Vse, kar je vredno v življenju, zahteva čas in napor. Hm. Popravite me, če se motim.

Vsak način spoznavanja ima prednosti in slabosti. Spoznavanje prek neta se mi zdi primerno za tiste, ki v vsakdanjem življenju ne navezujejo kaj veliko stikov, ali pa so kako drugače zadržani.

Fedex napisal/-a:imaš portale, kjer lahko zraven dodaš svojo sliko in v trenutku je vse jasno.

Zato pa je pomembno da se slikaš takrat, ko si dobre volje. Sem že nabasal na punco, ki se je na fotki tako držala, da me je vse minilo.

Stih napisal/-a:Lahko ti je nekdo še tako lep na zunaj, če ti drugače ne ustreza bo tudi tista zunanja lepote postala grda, da ne rečen nagravžna

Podpis.

Adamov sin napisal/-a:Ali menite, da je smiselno v oglasu iskreno povedati tudi svoje lepotne preference?

Mislim da to ni smiselno. Težko je to opisati. Imaš možnost, da si izmenjaš sliko. Sicer pa tudi s sliko nisi dosti na boljšem. V kolikor je interes na obeh straneh je dobro, da pride hmalu do srečanja v živo, saj le tako vidiš ali se vsaj približno ujameš. Osebno mi veliko več pomeni skupno preživeta ena ura, kot pa 100 izmenjanih sporočil.

Po mojih izkušnjah gredo stvari z roko v roki. Srečni ljudje (ki so srečni, ker so srečni), izgledajo mlajši, imajo lepši zadah, so vitki, pa če imajo denar, partnerja, itd. (nekje sicer so korenine te sreče, ampak z leti se izvir preseli v njih in ne črpajo več iz npr. družine). Sicer bi pred leti to postavil v knjigo kakšnega self-help guruja, ampak je res.
Lepota je za moj okus vezana na cel komplet. Imel sem izkušnje z žensko, ki je na voljo imela lastnike letalskih firm, pa jaht in podobnih stvari (vsi so bili vsaj enih 10 let starejši), blondna, visoka, pa se je meni čisto enostavno gabila zaradi vzvišenosti, vulgarnosti in pa enega globokega prepričanja (kar me je najbolj odbijalo), da je ona dece že tako ali tako naštudirala in da zna vsakega okrog prsta ovit (na tem mestu- Zebra, en kanček tega imaš tudi ti v sebi, nočem prepira začet, ampak zato te kaj preveč ne maram).
Meni se ne zdi, da živimo instant življenje, oz. ga živimo, kolikor ga hočemo (se mi zdi, da je to bolj izgovor za naš lasten neuspeh in nesposobnost privlačit pravega partnerja). Z leti, vsaj pri sebi sem opazil, pa še kdo mi je dal prav, se nam ne da več "reševat" človeka, ne verjamemo, zaradi izkušenj, da bomo človeka nekako prevzgojili (in to vsi delamo, tisto o sprejemanju človeka takega, kakršen pač je, so bolj leposlovne povesti). Seveda, "normalno" in pravilno je, da imamo neke filtre, pa ne sprejemamo kadilcev ali pa alkoholikov ali pa ljudi, ki nam niso privlačni (fizično/intelektualno), pa ne vem zakaj bi bilo to nekaj sramotnega, saj vsi to delamo, bolj ali manj, tak, ki pravi da ne, verjetno še najbolj.
Najbolj je pa privlačna, tako ali tako, ena zdrava samozavest. Nekdo, ki ne poklekne pred nekom, ki ga ima za več od sebe (ker ga ne more imeti za več od sebe) in ne zahteva klečanja nekoga, ki ga ima za manj od sebe (ker ga ne more imeti za manj od sebe).
Po mojih izkušnjah je "dejtanje" pot v poraz, mogoče ne za nekoga, ki je čisti aberveznik in ki mora še premagat strah pred osnovnim človeškim kontaktom (pogovor, pogled v oči). Stvar je v tem, da je lov na partnerja že v osnovi zgrešen, ker izhaja iz pomanjkanja, obupa. Za moje pojme gre za seganje po višjem jazu (ne najdem boljšega izraza), za seganje po zunanji sili, ki je resnična, spoznavanje, da je "še nekaj zunaj mene", kar je resnično in kar me lahko preoblikuje.
Le redke metode danes napeljujejo človeka navznoter, večina jih govori o tem, da je treba nasprotni spol nekako prevarat (obleka, lepotna operacija, avto, športni dosežek,...) in mi se čudimo, zakaj odnosi ne uspevajo.
Samo, Zebra, da so največ vredne stvari, ki zahtevajo največ napora,... a ni to malo nevarno razmišljanje. Življenje je lahko tudi radostno izkušanje, brez kakih posebnih naporov, ni nujno, da je samo trpljenje dokaz naše zvestobe, vrednosti.

Raw, jaz sem to mislila v smislu partnerskega odnosa, ki neizogibno terja nek trud, ker v principu nekoga spustimo v območje, kjer so pričakovanja. Seveda se lahko gremo tudi partnerstvo, kjer ni pričakovanj in je partner samo nek brezvezen okrasek, ki ga lahko v trenutku brez nekih čustev zamenjamo z drugim, ki nam je v tistem trenutku bolj ugoden. Seveda je enako slabo trpeti brez konca in kraja v zvezi, ki to v bistvu ni, ker hoče eden ven. Evola, jaz mislim, da je point partnerstva v tem, da se zavežeš, da ne boš pokleknil pred problemom.

Zdaj si že drugič uporabil besedo, da se ti neka ženska gabi. Na splošno imam občutek, da se ti ženska hitro "zagabi". Zakaj? Po moje vzvišenost ni edini vzrok, saj znaš tudi sam biti precej vzvišen. Ali pa je to ta fora, da te pri drugih najbolj moti tisto, kar ne maraš pri sebi (kar si zadnjič očital meni). Oba imava dost podoben problem - hočeva bit nekaj, kar nisva, ker hočeva bit sprejeta, ljubljena.