živjo.
Sem nova na forumu tako da se oproščam za morebitne napake.
Kakorkoli. stara sem 19 let in imam fanta s katerim sva skupaj eno leto in skoraj pol. Zadnje čase sva se začela menit o porokah pa o zarokah in ugotovila sva da bi se oba rada mlada poročila in imela tud otroke. Vendar tu je dilema. Občutek imam da sva malo časa skupaj. Sicer sedaj čutim kot da je to TO in vem da ga nebi zamenjala za vse na svetu in res ga imam rada, vendar a se prehitro odločamo? Se da na podlagi enega leta ugotovit ali je to pravo ? Zanima me če je kdo ki se je tako mlad poročil in kakšne so njegove izkušnje? Pa tudi naprej šola... Kako ste uredili če je slučajmo prišel otrok ko ste se še šolali. Vaše mnenje bi mi veliko pomagalo kajti sedaj sem v dilemi.
Še najbol me pa res zanima če delamo prau in če ni vse skupaj mogoče malo prezgodaj...
Hvala

Pozdravljena in dobrodošla na foromu

Vsak odnos se različno odvija, tukaj niso pomembni samo časovni okviri. Lahko je par skupaj 3 leta pa ima tak intenziven in globok odnos kot ga je nekdo dosegel po enem letu. O tem ali sta premlada za poroko, ne vem - niso toliko leta pomembna, kot pa neka zrelost, odgovornost ter sposobnost samostojnega življenja. Ali sta oba tega sposobna? Sta že kaj takega izkusla?
Predvsem pa je pomembno kdaj bo vajin odnos zrel za poroko.
Midva s fantom sma skupaj dobre pol leta , pogovarjama se že o poroki (stara sma 23 let), vendar se oba zavedama, da je pomembno da se odnos razvije. Da kot par dama skozi neke preizkušnje. Predvsem pa, da boma oba dovolj zreli osebi, da boma lahko mož in žena, kasneje pa tudi oče in mati.

No verjetno pa ti bodo lahko več povedali tisti, ki so že poročeni..

Ufff, odgovore vesta samo vidva. Jaz načeloma podpiram, da se ljudje poročajo in imajo otroke mladi, čeprav sem se sama poročila pri 31 in imela 1. otroka enako stara. Prej se pač ni izšlo, ni bilo pravega, pa tuid šola, služba je še terjala svoje. Kljub temu menim, da je bolje imeti otroke mlad, ne sicer ravno pri 19tih, sploh če še nimaš službe in stanovanja, vseeno pa prej kot pri 30tih.

Nič nisi povedala, od česa mislita živet, kako je s službo, šolo, stanovanjskimi razmerami. Veš, na odnos zelo vpliva, sli imaš od 1. do 1. za položnice in za vse stroške - tukaj se hitro začenjo prepiri. Jaz bi omeba svetovala (oz. svetujem vsakemu paru) - dajta najprej 1 leto živet vsak sam zase, samostojno, da se sploh naučita, kaj pomeni živeti. Ob tem gojita in gradita svoj odnos. Mislim, da je pri 19tih en tak poskus lahko samo koristen.

Tudi jaz sem pristaš zgodnje poroke, če sta seveda oba, ki se podajata v zakonsko življenje, dovolj zrela in odgovorna. Midva z ženo sva se poročila po slabem letu (torej poznala sva se slabo leto, par sva bila okrog 10 mesecev), je pa res, da sva bila (oz. sva, ker sva poročena šele nekaj mesecev) stara 25 in 27. Oba tudi imava reden vir prihodkov, tako da tudi glede financ ni bilo problema. Sicer pa človek hitro začuti ali je to to, vsekakor pa mora biti pripravljen na to, da pride do kakšnih težav in kofliktov, ki jih je treba reševat in se tudi odgovorno obnašat ter se zavedat odločitve in obljube, ki jo izrečeš pri poroki. Želim vama, da bi se prav odločila.

Tudi jaz sem mnenja, da je bolje prej kot kasneje. Če oba čutita, da je to to je škoda to čustvo zavreči in se le razumsko odločati. Kasneje bo več plusov kot minusov če se poročita mlada, tudi čustva kasneje niso več tako izostrena, ko že nekdo gre skozi več preizkušanj se od partnerja vedno več zahteva in sčasoma nihče več ali le redko kdo še zadostuje našim potrebam.

Zelo podpiram poroko mladih, vendar pod pogojem, da je to res to. Enkrat mi je prijateljica (takrat frišno poročena) rekla: "Ko bosta pripravljena, bosta to čutila. In poročita se takrat. Ne prej in ne kasneje." S fantom sva bila takrat že kar nekaj časa skupaj, tudi o poroki sva se pogovarjala, pa vseeno mi ni bilo popolnoma jasno o kakšnem občutku je govorila. Zdaj vem. Ta občutek je tako močan, nezgrešljiv in nezamenljiv!
Moje mnenje: pogovarjajta se o poroki, o zakonu, kako bosta potem, s čim se bosta preživljala, kje bosta, iščita rešitve, o otrocih ... O vsem kar vama pade na pamet. Mislim, da je lahko samo plus, če sanjata in si predstavljata, ko bo čas za poroko, bosta pa to čutila. Se pa tudi zelo strinjam z Utopistko, da bodita najprej vsak zase samostojna.

Glede na to, da o tem premišljuješ, ni nič narobe še malo počakat. Mogoče premislit, kako si predstavljaš svoje življenje in kaj si želiš doseči. Za punco je prav tako pomembno, da zna stat na lastnih nogah. Veliko se pogovarjata in sanjajta. Če je rožca ta prava, bo že vzcvetela.