Lep pozdrav! Na ta forum pišem prvič, sem pa videla da veliko ljudi napiše svojo zgodbo in dobijo kar dobre nasvete od soforumašev. Delila bom svojo zgodbo in bi bila zelo hvaležna za kakšen nasvet od kakšnih starejših, izkušenih, ki so že bili v podobni situaciji. Hvala za vnaprej!

S fantom sva bila skupaj 3 leta, drug drugemu sva si bila prva, začela sva v osnovni šoli, konec 9 razreda.. Praktično odraščala sva skupaj. Takrat sva bila še otroka, nisva vedela kako se obnašati v odnosu, kako komunicirati in izražati želje, še v prijateljskem odnosu ne, kaj šele v partnerskem.. Zato sva po mojem mnenju v začetku naredila veliko napak, napačnih odločitev, na napačen način sva obravnavala to, da sva si različna.. Sva se pa skozi zvezo veliko naučila in rasla, iz vsakega nesporazuma, prepira sva nekaj potegnila in se naslednjič obnašala drugače, zato je bilo vsakič bolje in zadnje pol leta sva se imela res fajn. Mislim, da sva bila zelo iskrena drug do drugega, vedela sva da sva si zelo različna ampak da si kljub temu želiva ostati skupaj in se čim bolj potruditi da bi nama uspelo. Veliko preveč uporabljam besedico 'sva', jaz sem že čutila in mislila tako, glede na to kako se je on obnašal in govoril, sem sklepala da misli isto.
Potem pa je šel on na potovanje z gimnazijo, jaz pa sem ostala doma. Dva tedna prej sva se skregala in sva imela malce hladen odnos drug do drugega in dan pred odhodom se nisva niti poslovila, bila sem jezna nanj, ker je raje izbral pol ure treninga kot pa cel dan z mano.. (treningi so mu bili vedno prioriteta in to sem vedela, pa čeprav me je to ves čas zveze malo motilo) Zvečer pred odhodom sem mu poslala jezen sms.. Zjutraj mi je bilo žal, da sem mu tako zaželela 'lepo pot' in sem obžalovala da sem mu postavila tak ultimat.. V naslednjih dneh sem mu poslala veliko smsov, mailov.. On mi ni odpisoval, ko pa mi je je rekel da ne ve več kaj čuti do mene, da mi nima kaj napisati.. Bila sem šokirana, nikoli mi tega ni omenil, vse je bilo normalno.. Tisti teden in teden ko je prišel nazaj je bil grozen.. Nisem razumela in ko je prišel nazaj sva se dobila, bil je hladen do mene, rekel je da me nima več rad, ko sem ga vprašala če je koga spoznal tam je rekel da ja, ampak da ona ni nič kriva za to.. Mene je to zares bolelo.. Po tem je šel, jaz nisem vedela kaj naj naredim.. Vedela sem, da sem po tem začela drugače gledat na stvari, zame je bila to sam še ena stvar iz katere sem se nekaj naučila in bom prihodnjič ravnala drugače.. Zmer sm ga mela zelo rada, bil je moj najboljši prijatu.. od zmeri je bil z mano.. Enostavno nisem mogla vrjet kako lahko gre za en teden sam, v tujino (pred tem ni nikoli potoval, to je blo njegovo prvo potovanje ven iz evrope) in pride nazaj in me totalno skensla.. Pred tem, kakor sem ga jaz poznala, ne bi nikol pršu do mene reku adijo in se nikol več ne pogovarju z mano.. Po tem mu nisem pisala, klicala kakšen teden.. Pol sm mu pa pač pisala, zmedena sem bla in želela sem vedet kaj je to.. Še zmer ne razumem.. On pa ne odpisuje na moje smsje, na hodniku v šoli me sploh ne pogleda.. Obenem pa slišim od frendic, kako pijan jamra svojemu prijatelju o nama.. Vem, da če lahko tako stvar naredi enkrat jo lahko zmeraj, ampak to mu ni nič podobno in jaz ga imam tok rada, da če bi prišel nazaj, bi mu sigurno odpustila. Zlo se trudm pozabit na to, gledat na pozitivne stvari, itd.. Minil je kakšen mesec, jaz pa mislim da niti malo še nisem prebolela.. Čez dan že grem normalno, ampak ko se uležem v posteljo, ko sem sama me preplavjo vse te misli, zakaj zakaj? kako je to možno? kakšen človek je? itd, in bolečina.. Rada bi ga nazaj, naju nazaj.. (poleg vsega sva čakala 2 leti preden sva spala skupaj, ko sem res čutila da mu zaupam, da bova lahko skupaj še nekaj časa itd)
Poslala sem mu že veliko smsov, mailov.. Trudim se da ne bi, ker vsakič ko NIČ ne odpiše zelo boli.. Rabim nasvet kako naj se obnašam, ali naj sploh še upam in mu puščam odprte možnosti.. Hvala!

bila sem jezna nanj, ker je raje izbral pol ure treninga kot pa cel dan z mano.. (treningi so mu bili vedno prioriteta in to sem vedela, pa čeprav me je to ves čas zveze malo motilo) Zvečer pred odhodom sem mu poslala jezen sms.. Zjutraj mi je bilo žal, da sem mu tako zaželela 'lepo pot' in sem obžalovala da sem mu postavila tak ultimat..

Ja ko sta pa šla potem v jezi narazen, a si se potem tud opravičla skozi tiste SMS?
A veš, fantje se hitr užaljo. Mislm, res jim ni pomoči. Ali pač? No punce zmorete velik.
Jah, tak je lajf, hudo je, brez veze, da ti rožce sadim. Mogoče si najdeš kakšnega bolj zrelega, sam pazi, k bo tanovi šou na trening, počas, počas se daleč pride. Vmes boš tut ti kej pogruntala. A veš tista, Sam na fucbal me pust, pa bo...
Zdej se je obrnil vstran, se mi zdi, ni več milosti, huh.

A se ti zdi sprejemljivo, da se ti trudiš okrog njega, on pa ne nardi popolnoma nič? Si želiš takega človeka ob sebi, ko se nanj ne moreš zanest, ko malo zagusti? Imaš res rada tega človeka? Mogoče imaš rada tisto predstavo o njem, ki si si jo naslikala na začetku v svoji domišljiji. Ampak zdaj imaš tukaj realnost, resnico, ki ti ni všeč, zato trpiš. Čimprej jo sprejmi in ti bo lažje. Ne plazi za nekom, ki mu ni mar zate. Zaslužiš si boljšega in če ga boš želela, bo tudi prišel. Odmakni se stran in mu daj dihat. Naj začuti tvojo odsotnost in če bo spoznal, da mu manjkaš, se lahko vrne, lahko pa tudi ne. Ni vse v tvojih rokah, ko se gre za odnose.

Skoraj ni kaj za dodat predhodnim odgovorom, pa vendar bi ti rad povedal, da razmisli pri sebi zakaj te je tako jezilo, da je šel na trening, ki mu je bil toliko ljub. Zakaj te tako grize da je odšel za cel teden? Nisi mogoče s čim tudi sama sprovocirala prepir?

Boš krpala staro in si prenucala kolena, ali začela na novo?