Fedex napisal/-a:Ampak a te lahko nekdo, ki te že na začetku fizično ne privlači, pritegne kasneje? Se sploh lahko dovolj resno zanimaš za nekoga, ki te ne privlači, brez da se pretvarjaš?

Ravno v tem tiči problem; večina jih stavi na zunanji videz. Tudi jaz sem bil takšen v srednješolskih letih ter v začetku študija. Potem sem se pa nekega dne zamislil, zakaj so skoraj vsi okoli mene poparčkani, le jaz in še nekaj drugih samski. Pobrskal sem po sebi in ugotovil, da punce sodim le na podlagi zunanjega videza.

Da ne bo sporazuma, seveda mora biti neka mera fizične privlačnosti, vsaj tista minimalna, toda zgrešeno je pa vse stavit na nek zunanji videz, ki nemalokrat obstaja le v glavi.

Fedex napisal/-a:Ampak se mi zdi, da smo nekako vsi v istem položaju, vsaj tam po 30. letu. Nekak se pričakuje od nas, da se ustalimo in po tem se ravnamo, vedemo.

No, jaz imam še kar nekaj let "fore", da najdem boljšo polovico.

Lucka_F napisal/-a:Jaz se bom čez pet mesecev poročila z enim takim prvič je bil čist kr nekaj. Dolge, suhe noge, suhljata postava, presvetli lasje, sploh ne moj tip. Ampak čist res. Sploh ni moj tip fanta, za kterim bi padala. Sam ko sem spoznala, kak človek je, sem se pa tako zaljubila v njega, da dihat nisem mogla...

Zarečenega kruha se največ poje. Tudi jaz sem govoril, da moja punca niti pod razno ne bo smela biti visoka toliko kot jaz ali celo višja, morala bo biti to pa ono in še bi lahko našteval. Na koncu sem dobil punco, ki je nasprotje temu. Bila je malenkost višja od mene, temnejše polti, temnih las in rjave oči, suha, pa lahko bi še našteval, toda ne bom šel v podrobnosti, pa je kljub temu bila zame najlepša punca na svetu.

Lejla napisal/-a:Tudi jaz verjamem, na podlagi lastnih izkušenj. Meni se je zgodilo edino takrat, ko nisem bila obremenjena s tem, da moram nekoga najti.

Podpis. Tudi jaz sem našel punco, ko tega sploh nisem pričakoval, zveza je nastala s punco, za katero si nikoli ne bi mislil, da bova kdaj postala par. Seveda je ključni faktor to, da je med dvema "kemija". Kaj pravzaprav pri osvajanju ta izraz sploh pomeni, sem spoznal šele pri tej punci.

Lejla napisal/-a:Zelo dobro pa vem, da se pri takih bistvenih stvareh ni lahko sprostiti ...

Bodi bolj konkretna; katere so te bistvene stvari?

Lejla napisal/-a:Zelo dobro pa vem, da se pri takih bistvenih stvareh ni lahko sprostiti ...

Bodi bolj konkretna; katere so te bistvene stvari?[/quote]

Mislila sem na iskanje partnerja, spočetje otroka in podobno. Če si partnerja ali otroka želiš, pa ga ni in ni, težko odmisliš in se težko sprostiš. To so bolečine, želje, ki so globoko zasidrane v človeku, zato je tako težko odmisliti.

Nodo napisal/-a:

Fedex napisal/-a:Ampak a te lahko nekdo, ki te že na začetku fizično ne privlači, pritegne kasneje? Se sploh lahko dovolj resno zanimaš za nekoga, ki te ne privlači, brez da se pretvarjaš?

Ravno v tem tiči problem; večina jih stavi na zunanji videz. Tudi jaz sem bil takšen v srednješolskih letih ter v začetku študija. Potem sem se pa nekega dne zamislil, zakaj so skoraj vsi okoli mene poparčkani, le jaz in še nekaj drugih samski. Pobrskal sem po sebi in ugotovil, da punce sodim le na podlagi zunanjega videza.

Da ne bo sporazuma, seveda mora biti neka mera fizične privlačnosti, vsaj tista minimalna, toda zgrešeno je pa vse stavit na nek zunanji videz, ki nemalokrat obstaja le v glavi.

Sama nisem nikoli ocenjevala drugih glede na zunanji videz. Verjetno me je sicer moški podzavestno privlačil tudi fizično, da je vzbudil moje zanimanje, zavestno pa nikoli nisem gledala na videz, niti nisem imela nobenih predstav, kako naj bi moj mož izgledal navzven. Pomembno je bilo nekaj drugega, kar je težko opisati z besedami. Celotna osebnost, duhovna energija, življenjska modrost, samostojnost ... Sem bila pa sama nemalokrat presenečena, da je bilo med puncami veliko takih, ki so pri fantih opazile in komentirale samo zunanji videz. To se mi zdi razumljivo v srednji šoli, odrasel človek pa po mojem mnenju zelo dobro ve, da fasada prav nič ne pomeni.

Hm, mi je pa vseeno težko odgovoriti na Fedexovo vprašanje. Zase lahko rečem, da me mora privlačiti človek kot tak, ne samo fizično, ne samo zaradi kakšne druge kvalitete. Zdi se mi pa nemogoče, da bi se za človeka odločila po določenih kriterijih in bi fizična privlačnost prišla pozneje. To bi bila preveč razumska odločitev. Je pa možno, da te nekaj drugega, ne zunanji videz, tako zelo privlači, da zakrije zunanji videz in ti ta postane nepomemben. Ne vem, kako je pri drugih, mene moj mož vedno bolj fizično privlači, vedno lepši mi je, vedno bolj diši. Lahko bi rekla, da se z večjo povezanostjo med nama veča tudi fizična privlačnost.

Lejla napisal/-a:Mislila sem na iskanje partnerja, spočetje otroka in podobno. Če si partnerja ali otroka želiš, pa ga ni in ni, težko odmisliš in se težko sprostiš. To so bolečine, želje, ki so globoko zasidrane v človeku, zato je tako težko odmisliti.

Se strinjam. Sicer pri meni ni želje po potomstvu (za to imam še dovolj časa), je pa želja po partnerici.
In težko je odmislit nekaj tako naravnega. Saj se lahko zamotiš s čim, da ne razmišljaš toliko o tem, ni pa tega možno potlačit.

Lejla napisal/-a:Sem bila pa sama nemalokrat presenečena, da je bilo med puncami veliko takih, ki so pri fantih opazile in komentirale samo zunanji videz. To se mi zdi razumljivo v srednji šoli, odrasel človek pa po mojem mnenju zelo dobro ve, da fasada prav nič ne pomeni.

Koliko pomladi pa štejejo te punce?

Lejla napisal/-a:Zdi se mi pa nemogoče, da bi se za človeka odločila po določenih kriterijih in bi fizična privlačnost prišla pozneje. To bi bila preveč razumska odločitev.

To je poglavitna težava pri spoznavnih portalih ala ona-on in podobno. Ponekod sem zasledil tudi mnenja žensk, da je fail na celi črti, če moški na tak način išče partnerico.

Lejla napisal/-a:Mislila sem na iskanje partnerja, spočetje otroka in podobno. Če si partnerja ali otroka želiš, pa ga ni in ni, težko odmisliš in se težko sprostiš. To so bolečine, želje, ki so globoko zasidrane v človeku, zato je tako težko odmisliti.

Išči najprej prijatelja v "kandidatih", če potem preskoči iskrica..., če pa ne preskoči, imaš še vedno prijatelja.
Ta "nujnost" najti partnerja čim prej jih bo kvečjemu oddaljila/odbila.
V premislek

Nodo napisal/-a:Koliko pomladi pa štejejo te punce?

Take pripombe sem tudi od punc, ki bi po mojem mnenju morale imeti že razčiščene pojme, kaj je pri partnerju pomembno. Kaj pa vem, 25 let in več.

anuška napisal/-a: Ta "nujnost" najti partnerja čim prej jih bo kvečjemu oddaljila/odbila.
V premislek

Točno tako. Tudi sama sem bila dolgo med samskimi, čeprav si tega nisem želela. Pa ni bil problem, da se ne bi noben fant zanimal zame. Imela sem kar nekaj oboževalcev, za katere sem vedela, da si želijo več kot samo poznanstvo, pa me nekako niso prepričali. Agresivnost me je odbijala, bolj kot so bili direktni in nadležni, bolj so izgubljali točke. Čeprav so bili vsi po vrsti fantje na mestu, z marsikatero odliko. Moj sedanji mož me je prepričal ravno z nevsiljivo potrpežljivostjo. Še zdaj mi je lepo, če se spomnim, koliko let me je čakal. Tudi potem, ko so bili najini stiki že pogostejši, je vedno pazil, da ne bo vsiljiv in je trajalo nekaj časa, preden sva začela hoditi, čeprav me je že prepričal. In ja, ukvarjala sem se z veliko stvarmi, bila marsikje po svetu, potem pa sem se poročila s fantom iz sosednje vasi, ki sem ga poznala že od nekdaj

Koliko ene bolečine,obremenjevanja zaradi ljubezni.. Pa kaj a res ni nobene boljše in večje stvari s katero bi se tako obremenjevali?? Mislim, da če bi ljudje pol toliko energije vložili v šole in izobrazbo bi bili sami magistri in doktorji.. Na svetu je veliko lepših stvari kot ljubezen in veliko večjih.. To debilnost, da se moramo poročiti in imeti otroke nam je današnja družba vbila v glavo.. Zakon in otrok je samo ovira in nepotrebno breme, tako psihično kot fizično.. In nobena kriza ni, če si pri 30ih samski, nobena kriza ni če si večno samski.. O mojem življenju mi nobena družba,vera ne bo govorila kako naj ga živim.. Potem se pa rine v neke zakone v katerih sploh nisi srečen ampak ostaneš poročen že zgolj zaradi otrok in ker sta toliko vložila skupaj.. Ampak raje mi skačeta žena in pankrt po glavi kot pa da bi me družba postrani gledala, ker sem pač samski.. Veliko več uspehov prinaša samskost kot pa družina.. In prav hvaležen sem sam sebi, da nimam niti ene izkušnje z ženskami, nikoli nisem nič počel, nisem bil v nobeni zvezi in tako bo ostalo dokler me enkrat več ne bo.. Zato pa lahko skoraj rečem HVALA BOGU!!! Blagor večno samskim..

Lejla napisal/-a: Agresivnost me je odbijala, bolj kot so bili direktni in nadležni, bolj so izgubljali točke. Čeprav so bili vsi po vrsti fantje na mestu, z marsikatero odliko. Moj sedanji mož me je prepričal ravno z nevsiljivo potrpežljivostjo. Še zdaj mi je lepo, če se spomnim, koliko let me je čakal. Tudi potem, ko so bili najini stiki že pogostejši, je vedno pazil, da ne bo vsiljiv in je trajalo nekaj časa, preden sva začela hoditi, čeprav me je že prepričal.

Ta način razmišljanja mi je zelo blizu. V tem vidim prednost ženske intuicije, ki ve, da nadležnost ne izvira iz pravih motivov. Tudi mene odbija vsiljiv način pristopa in znam še kako ceniti moškega, ki spoštuje moje meje in moje občutke.

Pa kaj a res ni nobene boljše in večje stvari s katero bi se tako obremenjevali??

Ne.

To debilnost, da se moramo poročiti in imeti otroke nam je današnja družba vbila v glavo..

Ne boš verjel, pa ti bom kljub temu povedala. Še vedno se najdejo ljudje, ki se poročajo iz ljubezni. Čist zares! In potem se veselijo svojih otrok (Jap, marsikdo si želi več kot enega), skupaj premagajo slabo, se podpirajo, si stojijo ob strani... In čisto resno mislijo ostat skupaj do konca življenja. In še srečni so! Čist zares, Pesimist, ne hecam se!

Pesimist napisal/-a:Koliko ene bolečine,obremenjevanja zaradi ljubezni.. Pa kaj a res ni nobene boljše in večje stvari s katero bi se tako obremenjevali?? Mislim, da če bi ljudje pol toliko energije vložili v šole in izobrazbo bi bili sami magistri in doktorji.. Na svetu je veliko lepših stvari kot ljubezen in veliko večjih.. To debilnost, da se moramo poročiti in imeti otroke nam je današnja družba vbila v glavo.. Zakon in otrok je samo ovira in nepotrebno breme, tako psihično kot fizično.. In nobena kriza ni, če si pri 30ih samski, nobena kriza ni če si večno samski.. O mojem življenju mi nobena družba,vera ne bo govorila kako naj ga živim.. Potem se pa rine v neke zakone v katerih sploh nisi srečen ampak ostaneš poročen že zgolj zaradi otrok in ker sta toliko vložila skupaj.. Ampak raje mi skačeta žena in pankrt po glavi kot pa da bi me družba postrani gledala, ker sem pač samski.. Veliko več uspehov prinaša samskost kot pa družina.. In prav hvaležen sem sam sebi, da nimam niti ene izkušnje z ženskami, nikoli nisem nič počel, nisem bil v nobeni zvezi in tako bo ostalo dokler me enkrat več ne bo.. Zato pa lahko skoraj rečem HVALA BOGU!!! Blagor večno samskim..

Jep, pesimist, iz vsake tvoje besede proseva tvoje neizmerno zadovoljstvo s svojim življenjem, res. Kar žari, vsak tvoj prispevek je tak topel, prijeten, tak, da si človek res v živo predstavlja, kako zadovoljen, uspešen in izpolnjen si v svojem življenju. Ne moreš skrit res

Smejka napisal/-a:

Pa kaj a res ni nobene boljše in večje stvari s katero bi se tako obremenjevali??

Ne.

To debilnost, da se moramo poročiti in imeti otroke nam je današnja družba vbila v glavo..

Ne boš verjel, pa ti bom kljub temu povedala. Še vedno se najdejo ljudje, ki se poročajo iz ljubezni. Čist zares! In potem se veselijo svojih otrok (Jap, marsikdo si želi več kot enega), skupaj premagajo slabo, se podpirajo, si stojijo ob strani... In čisto resno mislijo ostat skupaj do konca življenja. In še srečni so! Čist zares, Pesimist, ne hecam se!

Zate očitno ne, jaz jih vidim veliko

Sem mogoče rekel, da taki ne obstajajo.. Nobenemu nisem rekel, da se ne sme poročiti, imeti otrok.. Meni se to zdi kr neki in tega ne bom naredil, bom raje samski in iz sebe nekaj naredil in si ustvaril kariero brez žene in otrok..

Jep, pesimist, iz vsake tvoje besede proseva tvoje neizmerno zadovoljstvo s svojim življenjem, res. Kar žari, vsak tvoj prispevek je tak topel, prijeten, tak, da si človek res v živo predstavlja, kako zadovoljen, uspešen in izpolnjen si v svojem življenju. Ne moreš skrit res

Aneda?? Najsrečnejši človek na svetu.. Najbolj me pa osrečuje žena.. Kako je ljubezen lepa.. Bom pustil šolo se raje poročil, imel 8 otrok in stradal celo življenje samo saj veš važno da me ljubezen greje.. Give me a bloody break..

Kaj boš imel pa od kariere, ko boš star in izmozgan in ob sebi ne boš meu nobenega bližnjega? Boš pogledu nazaj na svoje življenje in se veselil ob spominih, ki jih boš delil ... čaki, s kom že, samim sabo?
A dejansko se ti zdi, da je vredno celo življenje se samo s kariero ukvarjat?

Meni se zdi, da je Pesimista v preteklosti kakšna punca močno razočarala, ali mu še nobene ni uspelo osvojit, morda nima dovolj samozavesti da bi pristopil h kakšni. Ker očitno je, da on še kako hrepeni po ženski družbi, vendar raje zanika samega sebe.

Lihuel Nahuel napisal/-a:Kaj boš imel pa od kariere, ko boš star in izmozgan in ob sebi ne boš meu nobenega bližnjega? Boš pogledu nazaj na svoje življenje in se veselil ob spominih, ki jih boš delil ... čaki, s kom že, samim sabo?
A dejansko se ti zdi, da je vredno celo življenje se samo s kariero ukvarjat?

Potem pride na vrsto penzija in pač čakanje na to, da mi odbije zadnja ura.. Ne rabim bližnje, ne rabim prijatelje.. Torej bo sam in tako mi bo najbolj odgovarjalo.. Raje se ukvarjam s tem, da neka naredim kot pa da se poročim pa da z žensko tam ukvarjam in pa s pankrti.. Veliko več denarja in vsega bom imel samski..

Meni se zdi, da je Pesimista v preteklosti kakšna punca močno razočarala, ali mu še nobene ni uspelo osvojit, morda nima dovolj samozavesti da bi pristopil h kakšni. Ker očitno je, da on še kako hrepeni po ženski družbi, vendar raje zanika samega sebe.

Nobena me ni razočarala, ker nisem nobene nikoli imel niti imel namena imet.. Samozavesti res sicer nimam oz je v minusu in že meji na samozaničevanje ampak vseeno ženske nikoli nisem hotel imeti in nikoli je ne bom hotel imeti pod nobenim pogojem.. Nobena me ne more obrnit, ker pač mi ni do tega.. Ne do zvez še manj pa do bedarije imenovane ljubezen.. Edino kar hrepenim je to da se nebi nikoli rodil.. To je moja edina velika želja.. Z žensko se pa kar ti ukvarjaj, meni se ne da niti nočem..

Razmišljanje z nekega drugega foruma

Če bi rad imel ob sebi osebo za vse življenje in ne samo za nekaj trenutkov, mesecev, let... Potem boš tako težko spoznal preko interneta, družabnih srečanj z namenom iskanja partnerja in podobno. Spoznal jo boš le tako, da se posvečaš stvarem, ki te veselijo in izgrajuješ svojo osebnost in to, kar si želiš postati. Tako te bo nekoč nekje opazila taka ženska, ki ji boš všeč točno tak, kakršen si. In nedvomno bo tudi ona imela podobna zanimanja, kot jih imaš ti in tako se bosta imela o čem pogovarjati in deliti skupna zadovoljstva. Šele ko boš zadovoljen sam s sabo, boš izžareval toliko pozitivne energije, da boš pritegnil točno tako osebo, kot ti odgovarja.

Zdi se mi pa nemogoče, da bi se za človeka odločila po določenih kriterijih in bi fizična privlačnost prišla pozneje. To bi bila preveč razumska odločitev. Je pa možno, da te nekaj drugega, ne zunanji videz, tako zelo privlači, da zakrije zunanji videz in ti ta postane nepomemben.

V mojem primeru je dejansko fizična privlačnost prišla kasneje. Ker sva se spoznala na duhovnih vajah kjer smo bili en teden. Od takrat naprej sva se vsak dan slišala po telefonu in ugotovila, da sva si neverjetno podobna. Sčasoma sva ugotovila, da se "privlačiva", čeprav se nisva videla pol leta. In ko sva se po tolikem času ponovno videla je bila to pika na i. Fenomenalna osebnost in potem še božansko lep fant - ni lepšega. Sedaj se čez 3 mesece poročiva.

Tako da načeloma je možno, da fizična privlačnost pride kasneje in da najprej vzljubiš človeka kot osebo.