rawgod napisal/-a:To da vesta, da bo nekaj treba naredit, še ne pomeni, da točno vesta, kaj morata naredit.

To ti že cel čas dopovedujem. Vesta da bosta morala nekaj ukrenit, če se bosta hotela premaknit z mrtve točke, toda ne vesta, kako naj se tega lotita. Situacijo dodatno otežuje njuno pomanjkanje samozavesti ter pri enem pomanjkanje družabnih stikov.

Potem me je pa zmeda tvoja komunikacija:

On sam zelo dobro ve, kaj mu je narediti.

No ampak to ni pomembno.
Jaz pa vidim probelm ravno v tem, pa tudi pri tebi sem to opazil, da vsak nasvet že vnaprej daš v nič. V tonu "Če je pa to najboljše, kar mi lahko svetuješ, potem pa res ne vem.". Npr. glede spremembe razmišljanja si tudi rekel, da ni nujno, da bi v primeru tvojega kolega to delovalo. Ampak tega ne veš. Ne veš, dokler ne poskusiš. Vsaj za rok enega, dveh ali treh mesecev.

Ne dajem nasvetov v nič, toda pri njih (poudarek na pri njih) takega efekta, kot si ga ti predstavljaš ne bodo imeli. Zato ker pri puncah zablokirajo, ne obvladajo veščin komunikacije, ne vejo o čem naj se pogovarjajo z njimi, se ne znajdejo v družbi. Dokler bo tako, ne bodo dosegli napredka. Zato je pri njih potrebno drugačno prijemališče in jim nuditi take nasvete, ki bodo imeli vsaj malo efekta. Potem se pa na tem gradi naprej.

No, ampak kakšni nasveti naj bi imeli efekt?

Pa smo prišli do klimaksa. Pomoje ne obstaja nasvet, ki bi takim primerkom pomagal. Nekoč sem bil na istem kot onadva. Za nasvete sem spraševal na netu ter znanko, ki je takrat bila v srednjih letih, 42 let (saj je še vedno v srednjih letih, ampak to ni važno). Ona se je sama od sebe javila ter mi ponudila svoj gmail in msn, da bi preko chata, klepeta našla neko rešitev. Velikokrat sva po ure in ure preždela na klepetu, toda po 6 mesecih klepetanja nisva našla rešitve. Vsi poskusi so se pokazali za jalove. Sem ji nehal težit, ker ji nisem več hotel krasti čas. Še 6 mesecev zatem me je pa iznenada doletelo. Stvari so se odvijale v želeno smer kar samo od sebe. In sem prišel do želenega cilja.
Morda pa je vsa skrivnost v tem, da mora njiju preprosto doleteti. Doleteti punci, ki si ju bosta želeli. Če pa še takrat ko si neka punca njiju želi, pa vseeno zamočita, potem pa res ne vem kako naj jima še pomagam.

Človeku lažje kot z nasveti pomagaš tako, da mu postavljaš različna vprašanja, ki se vrtijo okrog "problema". Sam naj pa si na njih odgovarja. Tako bo najhitreje prišel do pravih rešitev.

Tako sva tudi poskusila s tisto znanko. Me je ona spraševala, sva izmenjevala mnenja in ona mi je ponujala razne nasvete. Pa ni bilo učinka.

Kako ni bilo učinka, če praviš, da te je doletelo?! Kako pa veš, da niso bila ravno vprašanja "kriva" za to?

Da vprašanja niso bila "kriva" vem zato, ker me je iznenada doletelo, ne glede če bi iskal pomoč in nasvete ali ne. Očitno drži, da se najboljše stvari zgodijo, ko jih ne pričakujemo.

Da vprašanja niso bila "kriva" vem zato, ker me je iznenada doletelo, ne glede če bi iskal pomoč in nasvete ali ne.

Saj ravno tega ne veš... ČE ne bi iskal nasvetov, bi bil drug človek, ki bi na preteklost gledal z drugimi očmi in postavljal drugačna vprašanja.
Lej, sam da računaš na to, da bo taledva fanta nekaj doletelo, je za moje pojme slaba strategija. Lahko se zgodi ali pa ne. Saj konec koncev te vedno nekaj doleti in to je odvisno tudi od tebe in to ti skušam povedat, pa tudi Fedex, se mi zdi.

Jaz pa tebi in še komu dopovedujem nekaj drugega; sem si postavljal mnoga vprašanja, vendar nanje nisem našel odgovora. Nanjo sem naletel čisto po naključju, ne zato ker bi iskal punco. S čim sem jo očaral, pojma nimam, kljub temu da sem bil takrat še vedno obupan. Ko sem videl da je ona navdušena nad mano, mi je bilo jasno da imam priložnost, ki jo ne gre zamuditi. In v tem je razlika med mano in kolegom, (kot ti praviš, da vsakega doleti) njega je teoretično doletelo, toda je zamočil ko je prišla na vrsto praksa. Če ne bi bil cagav, bi on danes bil v zvezi rekoč: "Pa je končno tudi mene doletelo." Pri drugem kolegu bo pa še težje, saj niti nima "pokritosti z omrežjem", zaradi katerega bi imel bistveno večje možnosti, da ga doleti. Pa oba še kako iščeta nasvete in si zastavljata vprašanja. To mi ne gre skupaj s tem, kar trdi Fedex. Da ne bomo na koncu ugotovili, da eden zamuja priložnosti zaradi cagavosti, drug pa zaradi pomanjkanja družabnih stikov in malce cagavosti.

Nekam ju bo zastavljanje (pravih) vprašanj pripeljalo, vedno je tako. In še vedno mislim, da ne gre za dovolj veliko željo, to je prvi izziv.

Glej Nodo, odgovori na vprašanja pač ne pridejo vedno takoj, ko si jih zastavimo. Včasih je celo tako, da pridejo, ampak ne tisti ta pravi. S pridobivanje izkušenj, znanja in razumevanja, pa so tudi naši odgovori bolj resnični, bolj oprijemljivi in spoznanja vredni. Takrat jih začutiš. Saj to si sam pri sebi spoznal. Nič ni naključno, vse je z razlogom.

Pa oba še kako iščeta nasvete in si zastavljata vprašanja. To mi ne gre skupaj s tem, kar trdi Fedex. Da ne bomo na koncu ugotovili, da eden zamuja priložnosti zaradi cagavosti, drug pa zaradi pomanjkanja družabnih stikov in malce cagavosti.

samo a bi nasvete upoštevala? A bi bil odgovor "ah bom jaz še malo počakal". Reč je v tem, da če ima človek resno željo, resen namen, mu prej ko slej uspe.
Kot sam praviš; cagavost je problem, To je pa posledica, za moje pojme, pomanjkanja cilja, posledično želje in posledično dejanj.
pa še eno napako vidim; da ju sodiš po sebi. Prehitro sklepaš, da nekaj ne bi delovalo za drugega, če zate ni delovalo.
Če hočeš nasvete, kakšen avto kupit, ne greš vprašat zdravnika. Če ti je všeč en tip ženske, poiščeš tako žensko. Če ima fanta, ga vprašaš "kako sta se srečala? Kaj ti je bilo všeč na njej?", njo vprašaš "kaj ti je bilo všeč na njem? Kako sta se srečala?". Saj stvari so zelo preproste, če jih le hočemo tako videti.

Pri enem je problem pomanjkanje samozavesti, pri drugem pa pomanjkanje samozavesti in pomanjkanje družabnih stikov. To je prva ovira. Druga ovira je pa ta, da tudi če bi že naletela na kakšno punco, bi zablokirala, torej sta cagava. Tadrugi mi je govoril, kako se je na busu spogledoval z eno punco, vendar ni imel poguma pristopit in jo ogovorit.
Po sebi ju pa sodim zato, ker sem tudi jaz bil takšen pred nekaj leti. Sta točno takšna, kot sem jaz bil nekoč. Zato ne more biti drugače kot da ju sodim po sebi. Ni možnosti ju primerjati z nekom, ki spozna neko punco, čez 3 minute se pa že poljublja z njo. Ker onadva tega do nadaljnjega nista sposobna.

@Fedex, morda je res vse z razlogom, toda v trenutku ko sem spoznal tisto punco, sem še vedno sem bil tisti sramežljivi fant, ki si pri puncah nič ne upa. Pa sem ji vseeno zmešal glavo. Pojma nimam, kaj je videla na meni. Nekaj je pa bilo zanesljivo: punci sem bil všeč in le še vprašanje časa je bilo, kdaj se bo med nama zgodilo nekaj več. Če pa že vzamem tvojo predpostavko v poštev, torej da se je zgodilo z razlogom; očitno mi je ona bila dana s tem razlogom, da bi se končno premaknil z mrtve točke.