Nekaj samskih ljudi je tukaj.

Zanima me kako dozivljet svoj samski stan?
Ste s tem srecni in zadovojeni?
Kako praznujete praznike, predvsem tiste velike in lepe przanike (bozic, veliko noc)?

ko sem bil nekoč večkrat samski, sem ga doživljal zelo težko. Veliko sem trpel, bil žalosten, depresiven, jezen, prestrašen, malodušen. a ravno v teh trenutkih sem največ v življenju zrastel, ker sem večino svojih prepričanj, navad, mišljenj in vrednot spremenil, prevrednotil, oplemenitil. V stanjih zaljubljenosti nisem nič naredil, zgolj užival. V stanjih osamljenosti pa sem garal. Na duhovnem področju, na psihološkem področju in na fizičnem področju.

Če je bil to na prvi moment eden mojih najbolj žalostnih obdobij ( takrat gledano), je bilo iz današnje zorne točke to najbolj plodno obdobje. Plodno za številne zablode ( ki sem jih sčasoma odvrgel) in za številne kvalitetne rešitve in cilje. Še danes sem vesel, da sem takrat znal dobro razbirati in da sem bil deležen toliko milosti.

Če v samoti človek uživa - potem ni problema.
Če mu je pa v njej težko, pa jo mora osmisliti - pa ne z izgovori in z iluzijami.
Najbolje je, da te trpljenje zaradi osamljenosti in bolečine prisili v aktivnost: da spremeinjaš in preizkušaš svoja obnašanja z enim ciljem: da dobiš kvalitetno ženo. To pa pomeni, da moraš postati bolj komunikativen, socialno sprejemljiv , imeti veliko mrežo znancev in vsaj tri dobre prijatelje in prijateljice.

Ravno zadnjič sem bil v stiku s svojimi nekdanjimi prijatelji iz duhovne laične skupnosti. Kakorkoli so v večini področij življenja uspešni so v 80% še vedno kronično samski. Nobeden ( isto ženski osebki) ni prav zunanje lušten ( embalaža) ali simpatičen ( psiha) ali šarmanten ( duhoven) - a so tako izbirčni pri potencialnih izbirah kot bi bili sami vsi najbolj zaželjene filmske zvezde.

Kakor kdaj. Včasih, ko opazujem pare, kako si skačejo v lase zaradi grotesknih malenkosti, si uničujejo življenja z raznimi ljubosumnimi scenami in se gredo grde igrice ob ločitvenih postopkih, si rečem: hvalabogu, da sem samska, tega pa res ne rabim! Je nekaj prednosti samskega stanu. Recimo, sama upravljam s svojim časom; počnem kar in kadar hočem; po mili volji lahko pecam, ne da bi me nekdo poleg mene zato grdo gledal ; več časa imam zase, za svojo duhovno in osebnostno rast,... Seveda pa so tudi slabe strani. In teh je še celo več, kot pozitivnih. Včasih me samota pritisne čisto do tal. Ni vedno lahko ohraniti optimističnega in vedrega obraza med ljudmi, še posebno, če samskost traja dlje časa. Počasi izgubljaš samozavest pri nasprotnem spolu, se sprašuješ, če boš sploh kdaj našel svojo boljšo polovico. In podobno. Treba je res tudi to osmisliti, kot je rekel pavel. Osebno zelo občudujem držo Svetlane Makarovič in njen aksiom samosti. Za kaj takega moraš biti skoraj človek in pol.

Velike in lepe praznike praznujem vedno s svojo hčerko ; moj ata pa tudi živi v isti hiši,v spodnjem nadstropju,sestra s svojim možem pa tud nenehno "čepi" doma pri nas ...tak da...Mislim,da dokler imam njih in VSE TO,ne bom delala neke večje sile po Moškem.

Res je,kadar se zaljubim,mam rada podobno kot uragan ...ampak kaj,ko je s tem povezano tooooolko "nevšečnosti" : Vsak Moški pričakuje,da bom zanj tud nekaj "žrtvovala" .Nekateri grejo tako daleč,da pričakujejo,da se bom odselila iz MAMINE HIŠE!! Jao...

Kakorkoli gledam...in si dopovedujem,da zdaj pa že SEM zrela za Ljubezen,ki jo tud dejavno živiš,ne samo,da si z nekom duhovno povezan...kljub temu na trenutke spet podvomim v to.
Nazadnje,ko je bil problem spet v preseljevanju,sem nesojenemu Kandidatu kar direktno rekla,da samo,če se on preseli v MOJO hišo. pa sem dobila tuš nazaj : "Ja...da bi bil potem najemnik v TVOJI hiši..."



Sicer pa...Ko je bla punčka manjša,niti pomislila nisem na možnost,da bi bil kdaj v mojem življenju nov moški...in sem bla prepričana,da je bil in bo ostal njen ati zadnji.Dokler sva bli kot Eno,mi je bilo lahko. Ko je dopolnila 6 let,pa se je začelo. Ko sem občutla,da me ne potrebuje več tako zelo,da se od mene trga ( ja,trgat se je morala ; SAMA je morala naredit rez,tako sem visela na njej ),pa sem VEDELA,da bom mela še rada tudi koga drugega,ne samo njo.

Torej,ZELO si želim,da bi mogla nekako rešit v sebi določene stvari...npr. osvobodit se navezanosti na primarno družino in celo na to hišo in ta kraj...in da bi zmogla s polnim srcem tistemu,ki ga mam rada,ljubezen tud dejansko pokazat in izrazit V PRAKSI.

Po drugi strani pa me spet malo skrbi,kaj bi to pomenilo za hčerko in za domače in kaj bi se spremenilo zanje - čeprav je ravno moja pubertetnica najbolj ZA
(Mogoče misli,da bom potem manj neznosna ...)

Paul,dokler so sami sebi TAKO všeč,drugega človeka še NE potrebujejo.
Samo,kaj ko je potem,ko pa ugotovijo,da nekoga POTREBUJEJO,največkrat prepozno...

Beleladje,

eno bolj privat vprašanje pod temo osamljenosti in doživljanja samskega stanu.

Kako to, da obe takoooo stari sestri še vedno živita pri očetu, v očetovi hiši?
Na koga sta tako prekleto navezani? Na mamo ali na očeta?

Res dam prav tvojim pravim moškim ( ki jih ti očitno skenclaš, ker nočejo priti k tebi živeti) - odseli se že stran, odesli se na svoje.

Ne vem,če bi zmogla.
Tu mam take korenine,da so mi pognale taj do nebes

Sicer pa imam čisto svoje stanovanje,s popolnoma svojim vhodom.

Ne,resno.Ta hiša mi pomeni NESKONČNO več kot samo zidovi na eni parceli.
To je Dom.V vsaki steni je mamcina energija,ob potoku so pokopane vse žvadi,ki sem jih mela od malega...a veš...Peseki,mačke,vse živo...

Tud ateja ne bi pustla samega,kaj si nor!...Mislim,da skor ni variante

Sestra živi pri možu v drugem mestu - ampak sta tud neprestano tu,doma

vsi smo tak navezani na to bajto

In kar je največji hec : Tudi hčerka že pravi,da od tod NIKDAR ne bo šla.
Zgleda,da je to dedno

Še sreča,da so take vlke hauzole

Tak da...v bodoče bom iskala enga,ki rabi stanovanje

Enga klošara,al pa kaj takega

Jaz pa nisem v tem popolnoma nič zadovoljna. Pogrešam svojo družino. Ne rečem, da niso prednosti, če živiš sam (torej brez partnerje, še vedno so tu otroci), vendar pogrešam vse tiste drobne trenutke sreče skupaj.
Seveda imam zdaj proste vikende, pa dneve, toda kaj če si jih sploh ne želim. Pogrešam občutek da je nekdo z menoj, da vem, da me ima rad.
Seveda so to otroci, toda pogrešam soproga. Vem da ima sedaj svoj način življenja, da moram pač sprejeti situacijo v kateri sem se znašla, pa vendar. Nekoga ne moreš na povelje nehati imeti rad. In če še vedno vidiš smisel v družini. Če ti v tvojem svetu pomeni maksimum. Logično, da so alternativne oblike družine, toda kaj če je ne želiš. Prislijen si v nekaj česar nočeš.
Ja seveda sedaj imam čas zase, za svojo družbo, za hobije, za vse živo. Toda kaj ko mi vse to ne pomeni nič. Pač počnem , da mine dan. to pa je tudi vse. In potem naslednji dan.
Skratka ne vidim smisla.

Verjetno prav nobeden ni srečen in zadovolen v samskem stanu. Tudi potreba po osmislitvi takega stanu je prej ko ne le obliž na staro rano, ki vsake toliko malo bolj zazeva.

To so recimo prazniki, ko je malo več časa. Nekateri si še tedaj umislijo vse mogoče obveznosti, pa tudi hobije, da vsaj malo utišajo in pozabijo na željo po odnosu.

Franci napisal/-a:Verjetno prav nobeden ni srečen in zadovolen v samskem stanu. Tudi potreba po osmislitvi takega stanu je prej ko ne le obliž na staro rano, ki vsake toliko malo bolj zazeva.

To so recimo prazniki, ko je malo več časa. Nekateri si še tedaj umislijo vse mogoče obveznosti, pa tudi hobije, da vsaj malo utišajo in pozabijo na željo po odnosu.

Se mi zdi, da je pomembno sprejeti svoj stan kakršenkoli že je, saj vsak prinese dobro in slabo - in da ne iščem utehe in potešitve v hobijih, hrani, prekomernemu delu,.. ipd.

Sama sem imela kar krizo glede svoje samskosti, trenutno pa sem v neki fazi odkrivanja lepote samskega stanu. Pa to ne pomeni, da zanikam željo po partnerstvu(!), ker hrepenenje je še vedno prisotno, ampak jemljem to obdobje kot dar.

Krizo sem imela, ker sem dejstvo, da nimam fanta in da bi ga pač rada imela, postavljala na prvo mesto, da ne rečem da sem morda celo malikovala partnerstvo. To pa zadržuje človekovo rast. V bistvu je šlo za osamljenost, in potem še neke vmesne zaljubljenosti (ki so verjetno posledica osamljenosti) naredijo dodatno zmedo, in jih je potrebno čimprej razločiti in osmisliti.

Mislim pa da Bog želi, da sem v prvi vrsti srečna in zadovoljna sama s sabo in s tem kar imam (prijatelji, družina..), ker edino tako bom sposobna zares sprejeti v svoje življenje drugega (seveda za daljše obdobje, ker za par mesecev, let.. nima smisla). In da je to obdobje "aktivnega čakanja" priložnost, da naredim nekaj na sebi, da pripravim svojo ženskost. In da, kot sem že rekla, ne iščem utehe drugje.
Skratka, optimistično zrem .

gabix napisal/-a:Pogrešam občutek da je nekdo z menoj, da vem, da me ima rad.

Nekoga ne moreš na povelje nehati imeti rad.

gabix napisal/-a:Jaz pa nisem v tem popolnoma nič zadovoljna.

Ja seveda sedaj imam čas zase, za svojo družbo, za hobije, za vse živo. Toda kaj ko mi vse to ne pomeni nič. Pač počnem , da mine dan. to pa je tudi vse. In potem naslednji dan.
Skratka ne vidim smisla.

Ja, je potreben določen čas, da greš preko, da izžaluješ.. Gabix, Bog je s tabo in te ima rad. Prosi ga, da ti pomaga osmisliti trenutno stanje. Se te bom kaj spomnila v +++.

Lp vsem, sem nov tukaj. Kar se mene tiče, živim zelo srečno in polno samsko življenje že od vekomaj in sem pri svojih zgodnjih tridesetih trdno odločen, da se nikoli ne bom vezal. Življenje zajemam z veliko žlico, veliko delam na svoji osebnosti rasti, ukvarjam se z dejavnostmi, ki me osrečujejo in izpolnjujejo. Nikoli ne začutim potrebe, da bi ob sebi moral imeti še nekoga. Zelo mi odgovarja, da sem sam svoj gospodar in nikomur ne rabim prilagajati svojega časa, denarja in energije. Praznike preživim tako kot vse ostale dneve, vedno pazim, da sem polno zaposlen, pri tem pa se izogibam prekomernemu ždenju pred televizorjem in računalnikom. Ponosen sem na to, da se sam znam spoprijeti z vsakim problemom ali težavo, ki se pojavi na moji življenjski poti, in da nisem od nikogar odvisen. Lp

Bom še jaz napisala nekaj o moji samskosti.

Šla sem preko vseh mogočih faz. Od te, da sem panično hrepenela po partnerstvu, do te, da sem ugotovila, da se mi ne da ukvarjati še z nekom v partnerstvu, kaj šele da bi imela otroke!

So vzponi in so padci tudi v samskem stanu, ampak kot so že povedali moji predhodniki, vsak stan s seboj prinese preizkušnje in tudi lepe trenutke. Preizkušnje so pa itak zato, da sprejmemo svoj križ, da osebnostno zorimo in da se učimo živeti v ponižnosti dalje.

Glede na to, da živim sama in da imam zelo malo intenzivnih stikov s sorodniki, mi je najtežje to, da sem praktično za vse stvari sama. Sama sem prenovila stanovanje, sama se soočam s problemi v vsakdanjem življenju... hočem povedati, da me zelo utruja to, da sem zelo izpostavljena. Samska ženska v današnji družbi zelo težko funkcionira. To je dejstvo. Preveč je čisto osnovnih bojev. Tako jaz to doživljam.

Če nekako zaključim, zelo vesela bom, če mi bo Bog enkrat namenil skupnost, v kateri se bom lahko razvijala. Ali bo to sestrska skupnost ali bo to zakon in bodoča družina ve trenutno samo Bog. Če pa mi skupnost ne bo dana, pa upam, da mi bo naklonjeno toliko milosti, da bi svoj samski stan kvalitetno živela. To si želim.

Pozdravljeni,
nisem samska, pa vseeno.

"Ni dobro človeku samemu biti..."

Mislim, da vsi nosimo v sebi eno hrepenenje po nekom, ki bi nas razumel in bi ga imeli radi in on nas. Mislim, da kdor pravi, da je zadovoljen sam s seboj, v svoji notranjosti tepta zelje po blizini ali pa je samovšečen. Mogoče se motim, možje in žene spadamo skupaj v dobre pare iz katerih naj bi nastala druzina, tak je prvotni smisel narave.

Imam dokaj stresno službo (upam, da mi jo uspe zamenjati) in ko pridem domov mi najbolj paše mir, tako, da med tednom ne pogrešam družbe Med vikendi se tudi najde marsikaj za preganjanje osamljenosti, od izletov, nakupovanja, pospravljanja, čiščenja, šport….imam kar nekaj znancev s katerimi se večkrat družim, …samski, poročeni in taki, ki živijo na koruzi.

Najtežje je pa med poletnim dopustom. Takrat pa večinoma ne vem kaj početi. Rad bi šel na morje ali kam drugam za več dni, toda sam ali s kakšnim prijateljem je to prej muka, kot kaj lepega. Tako, da se tega dopusta prej bojim, kot veselim.

Menim, da ima vsak stan svoje pluse in minuse. Naravna je pa težnja po družini, kot neki višji celici družbe in tudi v očeh družbe smo samski nekako manjvredni.

Lizika......kaj pa če obstajajo ljudje, ki so samemu sebi dovolj in tako tudi najbolj srečni Se sprašujem koliko ljudi je v dvoje samo zato, ker ve da je tako prav, ker je to kao v naši naravi. Samo razmišljam .....ali obstajajo ljudje, ki niso zmožni deliti svojega življenaj z nekom, pač tako so bili vzgojeni in tako funkcionirajo?
Tako se sprašujem pri ljudeh, ki se ločijo (ne posplošujem na vse)....bi bilo morda bolje, da bi racionalno pogledali, ali so morda ustvarjeni za samsko življenje in bi bili pač tako bolj srečni, kot pa da to ugotovijo po nekaj letih zakona, ko ugotovijo da jim takšno življenje ne ugaja ter da je čisto preveč prilagajanja. Če bi to spoznali še preden bi se poročili....

Lizika, bi rekla tudi za tiste, ki so se ločili, da so ustvarjeni za življenje v dvoje....kaj potem ne štima? (spet, ne posplošujem na vse ločene)
Imajo res zunanji dejavniki tako velik vpliv?

Zanimiva tema,
so ljudje, ki ne čutijo da bi z nekom živeli zakon. Taki imajo veliko priložnosti in možnosti, da v zivljenju naredijo marsikaj pozitivnega...
Nekateri so se za to zavestno in svobodno (upam) odločili (ljudje v redovnih skupnostih, duhovniki)

Vsaka stran ima svoj plus in minus, kot pise "maldrgačn"
So pa tudi nekateri samski, ki so sami s seboj srečni, samo ne vem, če je to to. Jaz jih nikakor ne jemljem za majn vredne, ker sem malo občutila to stanje. Poznam pa samsko, ki so ji intersne dejavnosti : "napenjanje" ušes, ter prenasanje informacij iz enega v dru kraj, to se mi zdi nespametno. Samski lahko zelo veliko naredi za bliznje, nočem metati vse v en koš.

Ljudje smo danes zelo navajeni na lagodje. Vsak ima svoj prav in mislim, da je danes veliko tega, na dolznosti se pa pozablja. Saj nihče ne ve koliko in kako bo s kom srečen. Veliko pa je takih, ki se očitno ne zavedajo za kaj so se zaobljubili napr. pri poroki. Vse izhaja iz vzgoje v druzini, iz vrednot ki naj bi jih starša posredovala naprej. -to je moje mnenje.
Kljub vsemu kar nas v tem svetu obdaja pozitivnega in negativnega, osnovne vrednote za sobivanje bi morali spostovati. Včasih se mi zdi da malo izginjajo.