Že splošno znano dejstvo je, da je poleg pitja vode zelo pomembno, kako "hitro" se prehranjujemo. Pred leti mi je strokovnjak iz področja prehrane na enem kosilu razlagal, da naj poskusim recimo solato žvečiti toliko časa dokler jo ne povsem prežvečim, enako z ostalimi sestavinami... sam sem hitro prišel do tega, da je to zelo utrudiljivo in, da avtomatično te prej mine jesti Težava hitrega prehranjevanja (da meji že na metanje hrane vase) se mi zdi prav dejstvo, da v takih trenutkih prehitimo možgane, ki nam sporočijo, da je bilo dovolj.

Jaz sem od tiste "demonstracije" malce bolj pozoren, saj nas preživetveni nagon večkrat "zapopade" Pred kratkim pa sem nekje zasledil mnenje, da niti ni pomembno KAJ jemo ampak KAKO? Jaz se s tem delno strinjam. Po drugi strani pa sem vseeno mnenja, da se da združiti kvaliteto in to, da jemo tako, da občutimo vse okuse - torej počasi.

Kakšno je vaše mnenje?

Nek komentar sem našel na: http://www.dnevnik.si/novice/zdravje/1042216805

Jaz bi se pod ta stavek, da ni pomembno kaj jemo ampak KAKO, kar podpisala. Zakaj? Četudi je zelo pomembno kaj jemo je to pomembno šele za tem, ko vzspostavimo s hrano pravi odnos. In od tu ni več težav, kajti hitro se začnemo tudi spraševati o "zdravi" hrani.

Telo je del nas in mnogi radi govorijo o tem, da nimamo pravega odnosa do ljudi, do sebe itd... opažam, da večkrat nimamo pravega odnosa do svojega telesa, ki je del nas.

Ni pomembna samo hitrost, ampak predvsem kultura prehranjevanja. To še zlasti okušam zdaj, ko je žena na porodniški in imamo to možnost, da resnično občutimo, kaj je družinsko kosilo ali družinska večerja. Dejansko je to priviligiran čas, ko se lahko posvetimo drug drugemu in velja ga skrbno negovati.
Vem, da je ob sodobnem načinu življenja to zelo težko, ampak če je odločenost, da je vsaj nekajkrat na teden obed skupen, da je pripravljen lep pogrinjek in da ni vse nametano na mizo, da se v adventu med kosilom prižge tudi svečka ... so to lahko zelo lepi trenutki.

Facko

Midva skušava skrbeti, da je vsak obed hkrati tudi obred. Svečka ne manjka, če je le mogoče. Sicer pa mislim, da je potrebna kombinacija obojega: kaj in kako jem.
Sem kar vesel, da jem precej počasi, v primerjavi s sodelavci in kolegi sem pravi polž... V hrani poskušam uživati in moram reči, da mi to precej uspeva.

Zadnje čase opažam, da je poleg prehranjevanja izjemnega pomena dovolj gibanja - če je potrebno pa prav telovadbe. Sploh sedaj, ko je pred nami december in se ti zdi, da zunaj nimaš kaj iskati, pa je povsem blagodejen sprehod z otroki v gozdu.

jaz zelo pogrešam čas, ko sem se lahko usedla za mizo in v miru jedla. res je, da se ful ne znam osredotočiti samo na hranjenje. v puberteti, ko mi ni bilo do druženja s starši, sem zelo rada šla s krožnikom pred TV, sedaj pa še vedno rada berem časopise, ker rada združujem dva užitka. poleg tega ne vem kaj naj počnem sama s sabo, če "samo" jem. verjetno vam je jasno, da imam tudi v WC kak Žurnal, pa tudi sv. pismo, saj se tam lahko malce dlje zadržim v miru in kaj preberem.

zadnje dve leti pa me moti to, da tudi pri družinskih kosilih (pri mojih/moževih starših) ne morem v miru pojesti, ker je potrebno nadzorovati otroka, ki ne samo, da kaj polije, skače sem ter tja, ravno sredi kosila mora iti kakat skupnih kosil doma imamo pa zelo zelo malo, ker moža ni veliko doma in še ko sem sredi kuhanja, ponavadi joka in dojenček in starejša hči zahteva svoje. nasploh se mi zdi življenje vse bolj stresno, ker nimam 10 rok, da bi lahko počela veliko stvari naenkrat, kakor hočejo otroci.

tako, da se zdaj tudi jaz, kot moja mama, veseli kosila v gostilni, kjer te postrežejo

Jaz rada jem dobro hrano in zelo rada si za to tudi vzamem čas. Imamo pa zdaj trenutno en (zame kar velik) problem: tamala se je kar naenkrat (no, ni se zgodilo kar naenkrat, se je počasi dogajalo, ampak se zdaj res pozna) odločila, da tričetrt stvari, ki jih jaz skuham, "ona ne je". Tudi tisto, kar je kdaj jedla, zdaj "ne je". OK, je bilo čisto v redu, ko se je odločila, da ne je pizze, pa da ne je salame in paštete...

Tako da so zdaj pri nas kar boji: če sama odloča, kaj bi jedla, je uspeh kar v redu; če pa midva odločava, kaj bomo jedli, je pa sigurno kaj, kar ni v redu. Potem sicer včasih popustim jaz in skuham stvari, ki jih ona želi (itak bo kdaj recimo jedli kuskus), ampak ne bom se pa zdaj vsej dobri hrani odpovedala zaradi tega...

Ne želim se vsak dan prepirati zaradi tega, kar je na mizi. Po drugi strani pa tudi nisem pripravljena popustiti in kuhati samo "njene" stvari. Ima še kdo tak problem? Ima kdo kakšno rešitev?

pomembno je KAJ jemo in KAKO jemo.

Pomembno je, da jemo kvalitetno čimmanj umetno hrano, pomembno je, da smo pri hrani zavestno prisotni, da smo zanjo hvaležni, da uživamo v vsakem grižljaju posebej in da nismo z mislimi drugje (pri televiziji...).
pomembno se mi še zdi, da pri jedi nimamo kakšnih živčnih razprav, ker mislim, da se to potem pozna na prebavi.
fajn je, če kuhamo z ljubeznijo in pojemo z ljubeznijo. mislim, da se vse to na hrani pozna

kultura prehranjevanja je zelo lep izraz, bravo Facko.

Umirjena, kvalitetna in redna prehrana je neskončno pomembna priložnost za vsakega. Priložnost za umiritev, srečanje z družino ali prijatelji in nabiranje moči. Sploh zato, ker nam dandanes vsa okolica sporoča, da je treba jesti hitro in učinkovito, da bomo lahko čimprej spet učinkoviti in hitri. Kot da prehrana počasi ni več pravica, ampak prej kaprica.