Zakaj mu moram petkrat reči, da uboga?

Vir: Shutterstock

Predstavljajte si, da svoji šestletni hčerki že petič naročite, naj se gre umit, ko se še vedno umazana igra na kavču. Potem vam postane dovolj, jo primete in odnesete v kopalnico. Čez par minut jo znova vidite pri igri v drugi sobi, seveda neumito.

Morda pri vas ni tako ekstremno, gotovo pa se soočate s primeri, ko otrok ne uboga. In se verjetno sprašujete, zakaj vendar ne uboga na prvo besedo. Pa vendar za to obstaja dober razlog – in to ne samo eden. Seveda s perspektive otroka.

1. Otroci nimajo enakih prioritet.

Otroci ne razumejo, zakaj so nam določene stvari tako pomembne. Ko se igra ali nekaj počne, je to zanj veliko pomembnejše kot vse ostalo. Za otroka igra predstavlja delo; je način, kako se uči, in hkrati zelo dobrodošla za otrokovo samozaposlitev.

Kaj lahko storimo:

Najprej pridobimo njegovo pozornost in se povežimo z njim na način, da opazimo, kaj počne, in to tudi ubesedimo. Šele nato mu povejmo, kaj od njega želimo.

2. Naučili smo jih, da mislimo resno šele, če vpijemo ali grozimo.

Morda se sliši smešno, ampak otroci niso neumni. Zelo hitro se naučijo, kdaj mislimo resno in kdaj nas lahko ignorirajo.

Kaj lahko storimo:

Ne dajajmo navodil z drugega konca sobe. Stopimo do otroka in mu recimo, da mu moramo nekaj povedati. Nato počakajmo, da nas pogleda. Če tega ne stori, ga opozorimo, da se moramo pogovoriti in naj prekine z dejavnostjo, ki jo počne, sicer jo bomo morali prekiniti mi. Opozorimo ga samo enkrat, sicer naredimo, kar smo rekli. Če ga bomo čakali, bomo le še utrjevali prepričanje, da nas ni potrebno jemati resno.

3. Njihovi možgani se še razvijajo.

Otrokova sposobnost preklapljanja med njegovimi željami in našimi zahtevami se šele razvija. Vedno ko od otroka zahtevamo, da prekine tisto, kar on želi, in naredi to, kar mi želimo, mora sprejeti odločitev. Če se odloči, da je odnos z nami pomembnejši od tega, kar takrat počne, nas bo ubogal in s tem uril svoje možgane ter razvijal samodisciplino.

Meje postavljajmo na sočuten način, da bo otrok želel sodelovati in bo tako lahko razvijal in krepil svoje možgane.

Kaj lahko storimo:

Meje postavljajmo na sočuten način, da bo otrok želel sodelovati in bo tako lahko razvijal in krepil svoje možgane.

4. Ne čutijo se slišane.

Otrok ne moremo prisiliti, da nas ubogajo, razen če to storimo na način, da ranimo njihovo telo ali duha. Morajo sodelovati. Ne srečo otroci radi sodelujejo, če se le počutijo slišane.

Kaj lahko storimo:

Ovrednotimo njegov položaj. In če je mogoče, mu dajmo izbiro. Včasih bomo celo spremenili mnenje in umaknili svojo zahtevo. To je čisto v redu, če otroku razložimo, zakaj smo se premislili. Tako tudi ne bo občutka, da nas je premagal, ampak kvečjemu da sva zmagala oba.

5. Ne čutijo povezanosti z nami.

Razlogov, zakaj se otrok ne počuti povezanega, je lahko veliko. Lahko smo bili cel dan odsotni, lahko smo bili zjutraj tečni, lahko je jezen na vas, ker se vedno posvečamo njegovemu bratcu ali pa ker nam je pomembnejše discipliniranje kot pa da bi ga začutili.

Kaj lahko storimo:

Čim pogosteje poskusimo začutiti otroka. Bodimo pripravljeni na izbruhe jeze in razburjenja in ostanimo sočutni tudi, ko se otrok zlomi. Šele ko mu bomo dali priložnost, da izrazi občutke, ki so ga težili, se bo lahko povezal z nami in bo pripravljen sodelovati.

6. Obupali so nad nami. 

Otroci instinktivno sledijo staršem, če so prepričani, da so ti na njihovi strani. Če se otrok zelo upira, je to znak, da moramo okrepiti najin odnos.

Kaj lahko storimo:

Vzemimo si čas samo za naju. Še posebej če imamo več otrok, je to izjemnega pomena, da sva sama in da se otrok res počuti nekaj posebnega, ko se posvetimo samo njemu.

7. So ljudje.

Vsi se upiramo nadzoru in otroci pri tem niso nič drugačni. Bolj ko čutijo pritisk, bolj se bodo upirali.

Kaj lahko storimo:

Poskrbimo, da bo otrok vedel, da smo na njegovi strani in da ima izbiro. Raje ga usmerjajmo kot pa nadzorujmo. S tem mu pomagamo razvijati notranji čut za to, kar je dobro, in samodisciplino.

Povzeto po: Aha parenting.