Zakaj »kvaliteten čas« z otrokom ni dovolj, ampak je potreben preprosto – čas?

Vir: Shutterstock

Sodobne mantre, da ni važno, koliko časa preživimo z otrokom, samo da je čas »kvaliteten«, imam počasi čez glavo. Čas JE pomemben. Ker se globoki odnosi ne spletajo takrat, ko si označimo na urniku, ampak takrat, ko jim namenimo dovolj časa.

Raziskav na temo, koliko časa naj bi starši preživeli s svojimi otroki, je na tisoče, njihove ugotovitve pa precej nasprotujoče. Ena izmed njih, ki so jo izvedli pri ameriškem Journal of Marriage and Family, na primer ugotavlja, da naj otroci, ki preživijo več časa s svojimi starši, ne bi dosegali boljših rezultatov na čustvenem in intelektualnem področju.

Poročilo navaja, da je pretirana prisotnost staršev (običajno mater) za otroka lahko celo škodljiva, saj so matere nenehno pod stresom, kako uskladiti naporno službo in obveznosti ter hkrati zagotoviti dovolj časa za otroke. Takšne sodobne matere so nagnjene k temu, da otroke ves čas animirajo in se pretirano angažirajo, kar otroci občutijo kot breme.

Poročilo hkrati navaja nenavadno ugotovitev, da čas, ki ga preživimo skupaj, nenadoma postane pomemben, ko otroci postanejo najstniki. Pri tistih, ki redno preživljajo čas v domačem krogu in so vpeti v družinske aktivnosti, je namreč bistveno manjša verjetnost, da bodo postali prestopniki ali začeli uživati droge. Logično.

Povezovanje se začne v najzgodnejšem otroštvu

Takšne raziskave mi dajo misliti, hkrati pa me tudi malo razjezijo. Seveda ni dovolj, če si kot mama rečem: »Ok, vsak dan bom z otroki preživela dve, tri ali štiri ure, potem bodo gotovo srečni in izpolnjeni.« Otrokom res ne koristim, če z njimi preživljam ogromno časa, hkrati pa sem pod stresom, razdražljiva in utrujena, ker si nisem vzela dovolj časa zase.

A hkrati so izsledki raziskave tudi popolnoma paradoksalni. Če želim, da bodo moji otroci v najstniških letih preživljali čas z menoj in bili povezani z družino, moram vendar začeti zdaj, ko so majhni!

Odnose tkemo tudi med družinskimi obroki.

Šteje tudi čas, ko ne delamo nič posebnega

In tu pridemo do večnega vprašanja o preživljanju »kvalitetnega časa« z otroki. Sama sem prepričana, da »kvaliteta« enostavno ni dovolj. Če hočemo odnose v resnici živeti, jih graditi in razvijati, potrebujemo čas. Ne v smislu še ene časovne norme, ki jo moramo starši izpolniti, ampak v smislu družinskega vzdušja, ki ga tkemo vsak dan: pri skupnih obrokih, med gospodinjskimi opravili in delom na vrtu, na sprehodu, med poležavanjem in branjem.

Takšno skupno sobivanje dopolnijo intenzivni »kvalitetni« trenutki, ki jih posvetimo izključno enemu otroku ali kakšni posebni dejavnosti, ki je vsem v veselje. A takšni trenutki so sad vezi, ki jih nevidno tkemo vsak dan, v tistem času, ki se zdi nepomemben. Takrat, ko ne počnemo nič posebnega in ki nam morda sploh ne ostane v spominu. Ko preprosto smo. Skupaj, kot družina.

Otroci niso prostočasna dejavnost

Seveda to ne pomeni, da moramo z otroki preživeti vsako uro svojega časa. Še manj pomeni, da moramo biti zaradi zahtev po količini časa, ki naj bi ga preživeli z otroki, pod stresom in slabo razpoloženi. Pomeni pa, da otroci niso hobi. Otroci niso prostočasna dejavnost, ki ji posvečamo delček časa, ki nam ostane, ko opravimo vse službene, gospodinjske in osebne aktivnosti.

Družina zahteva čas. In napor. In marsikdaj tudi odrekanje. Postavljanje prioritet. Krmarjenje med potrebami vseh družinskih članov.

A družinski čas je hkrati neverjetno izpolnjujoč. Časa z otroki ne preživljam zato, ker ga moram, da bodo po mnenju strokovnjakov odrasli v čustveno stabilne in inteligentne posameznike. Čas z njimi preživljam, ker je to največ, kar lahko podarim njim – in sebi. Pa čeprav vse popoldne ne počnemo nič omembe vrednega. Ali se celo skregamo. Naš odnos raste tudi takrat.

Čeprav vse popoldne ne počnemo nič omembe vrednega, naš odnos raste tudi takrat.

Otroci potrebujejo tako »čas« kot »kvaliteto«

Po izsledkih raziskave, ki jo je izvedla Ellen Galinsky in jih objavila v knjigi Ask the children, količina časa, preživeta z otroki, znatno vpliva na njihov občutek varnosti in ljubljenosti. Pri tem pa je poleg same količine časa pomembno tudi, ali so starši ob otrocih sproščeni in se jim zares posvetijo ali pa so utrujeni in razdraženi od službe.

Galinskyjeva predlaga, da namesto izrazov »kvaliteta« in »kvantiteta« začnemo uporabljati drugačne izraze. Otrok namreč potrebuje oboje: tako vsakdanje preživljanje časa (skupni obroki, čas, ko se nam nikamor ne mudi …) kot tudi posebne priložnosti za posebne aktivnosti, ko otrok uživa v nedeljeni pozornosti – »osredotočeni čas«. Za otrokov razvoj sta ključna oba.

Naj bo osredotočen ali »v leru«, je čas, ki ga preživim s svojimi otroki, nekaj najbolj dragocenega, kar mi je bilo v življenju dano. Želim si, da je takšnih trenutkov čim več – ne le zaradi njih, ampak tudi zaradi sebe.