Vloga očeta v filmih

Foto: Shutterstock

Hollywood ima že nekaj let odgovor na to, čemur sociologi pravijo “generacija brez očeta”. Vse več je otrok, ki živijo v neurejenih družinskih razmerah in se v najstniški dobi soočajo s krizo identitete, ker preprosto ne vedo “čigavi” so.

“Slovenski pisci pa stavijo na vprašljive junake. Na falirane študente, pijančke, depresivneže, sanjače, na ljudi z eksistencialno tesnobo,” pravi p. Branko Cestnik s katerim smo se pogovarjali o vlogi očeta in družine v filmih.

Pravite, da se je Hollywood začel ukvarjati z družino, ker je tržno usmerjen in je raziskoval trg. Kaj ste mislili s tem?

Hollywood je tržno usmerjen in sploh kaže nagnjenje h konzervativnim vrednotam, če se izrazim s tem idejno-političnim pojmom. Družina pa naj bi bila konzervativna vrednota. Raziskovanje trga je – kot vemo – raziskovanje potreb in deloma tudi ustvarjanje potreb. Delovna teza je, da je v zadnjih letih Hollywood naredil nekakšen premik v smeri družine. Če je prej glavni junak nekega akcijskega ali policijskega trilerja v boju proti zlu naletel na sanjsko žensko, jo osvojil in končno pridobil, medtem ko je uničil kriminalca, je zdaj vse več zgodb, kjer je glavni junak vpleten v realne družinske odnose. Te odnose na koncu običajno sanira, kar je v skladu z ideologijo happy-enda. Zakaj ta premik? Mislim, da gre za hollywoodski odgovor na to, čemur sociologi pravijo “generacija brez očeta”. Vse več je otrok, ki živijo v neurejenih družinskih razmerah in se v najstniški dobi soočajo s krizo identitete, ker preprosto ne vedo “čigavi” so – torej ne vedo, čemu živijo. To so sinovi brez poslanstva. Ni bilo očetove roke, ki bi jih prijela za ramo in poslala v svet.

Ali bi lahko predstavili kakšne konkretne naslove ter teze kako se tematike očetovstva lotijo?

Mnogo jih je. Razdelil bi jih v tiste, v katerih je tema iskanja očeta (oz. družine) v ospredju in tiste, ki jo imajo nekako v ozadju.

• Znanstveno fantastični triler Pozabljeni pravi o materi, ki ne more pozabiti, da je rodila, četudi jo vesoljci popolnoma zmanipulirajo. Ker mati ne pozabi otroka, vesoljci spoznajo, da je človeštvo težko premagljivo.
• Sama Vojna svetov je nastavljena tako, da se ločenec in neodgovorni oče skozi boj za preživetje ob vesoljski invaziji rehabilitira v odgovornega očeta.
• Harry Potter je travmatiziran zaradi zgodnje izgube očeta in zdaj nadaljuje očetovo poslanstvo in išče stik z njim.
• Enako v filmu Nebeško kraljestvo, mlad kovač končno sreča očeta, ki ga ni nikoli poznal, nato po očetu postane vitez in na novo osmisli svoje življenje.
• Aleksander se skozi pohod na konec sveta dokazuje mrtvemu očetu – podoben je Bushu ml., ki dokazuje Bushu st., da je sposoben zavzeti Bagdad.
• Hulk se s svojim očetom po freudovsko bori.
• Vojna zvezd je v temelju epopeja o očetu, ki preide na stran zla, ker je posesiven, nato pa se njegovi otroci bojujejo proti njemu.
• Jaz, robot je film o Ostržkovem kompleksu: ko imaš očeta in mater, živiš – drugače si mrtva snov.
• V Oceanovih 12 policijska inšpektorica išče očeta in ga najde med tatovi, zato prestopi na stran tatov.
• Dan pojutrišnjem je katastrofični spektakel, ki pa dobi zasuk, ko oče reši sina; njun objem pomeni konec vremenske katastrofe.
• Terminal je zgodba o v letališče ujetem potniku, ki pa trmasto vztraja, ker hoče pokojnemu očetu izpolnit neko obljubo. Bolj natančno sem o teh filmih pisal v Mladem valu v Družini.

Pri vseh teh tematikah pa kar ni slovenske produkcije – čemu?

Eden izmed razlogov, zakaj so slovenski filmi slabi, je ta, da junak ni junak. Naši pisci stavijo na vprašljive junake. Na falirane študente, pijančke, depresivneže, sanjače, na ljudi z eksistencialno tesnobo. Kot da se naši pisci sramujejo klasičnega pozitivnega junaka. Seveda so tudi zgoraj našteti liki lahko junaki, vendar morajo biti bolj določeni v razmerju do dobrega, v iskanju smisla in resnice. Ker ni pozitivnega oz. jasneje opredeljenega junaka, ni pravega antagonizma in zgodba ne stoji. Zgodba je krhka, kar gledalci zaznamo kot zateženost, nezanimivost. Tak film je, recimo, Pod njenim oknom. Dober v sliki, igri, tudi v ideji, ko mladenič zalezuje lepo zrelo žensko. Ampak na koncu zvodeni. Ne veš, zakaj je glavna junakinja sploh junakinja. Preveč psihologije, premalo sporočila. Ni katarzičnih momentov. Ni prave napetosti med plusom in minusom. Pod njenim oknom propagira stil življenja, ki mu pravimo bluzenje. Dober film pa je Kajmak in marmelada, kjer ni toliko filozofske špekulacije pač pa konkretni lik s konkretno zgodbo. Lik brezposelnega Bosanca je dvoumen in film ima dvoumen zaključek, toda boj med raznimi instancami je srdit, nazoren in film je napet, gledljiv. Dober film je Outsider, kjer se mladenič na koncu ustreli vpričo lastnega očeta. Zanimivo: v Outsiderju smo še priča boju med sinom in očetom, to je, med posameznikom in sistemom, v filmu Pod njenim oknom pa je oče že brezpomebna odsotna figura, ki se ukvarja z jogo tam nekje v Indiji. Posameznik ostane brez sistema, film pa brez zgodbe.

Kakšnega očeta pa se vam zdi, da potrebujemo v Sloveniji, v našem filmu?

Slovenci imamo enake probleme kot večina zahodnega sveta. S tem da je pri nas, če mi je dovoljeno reči, nekoliko bolj na oblasti kulturni režim, ki je brezočetovstvo in brezdomovinskost vzel za svojo. Češ, očeta ni, nima ga smisla iskati, smo ljudje brez izvora in brez smeri. O nas ni nobene resnice … Gre za obliko obupa. Mnogi slovenski kulturniki so ta obup vzeli kot svoj slog. To je njihova identiteta. Ko se potem spravijo delat kulturo, se pravi, pisat muziko in snemat filme, ne zmorejo koraka proti luči. Logično je, da taki kulturniki ne zmorejo, ne znajo in nočejo obdelovati nekaterih klasičnih tem kot je npr. očetovstvo. Večina slovenskih ljudi pa ni takih. Ljudje še upajo in si želijo resnice o sebi. Zato jim – logično – domači filmi niso všeč. Ne gre za to, da bi ustvarjali propagandne filme: češ, v krizi si, a glej, nekdo te ljubi! Slovenski in evropski film ne potrebujeta happy-enda, da sta dobra. Morda pa bi tudi naši filmarji morali več raziskovati tržišče, se pravi, bolj poznati ljudi, katerim naj bi bili filmi namenjeni. Drugače bodo naši filmarji vse bolj ždeli v nekem samo njim razumljivem art-getu.

p. Branko, hvala za vaš čas.

© Copyright iskreni.net