Svetovno čudo – mama, ki najde čas za branje!

Vir: Freepik

Vsakič, ko se mamice začnemo pogovarjati o knjigah, se najde najmanj ena, ki vzklikne: »Pa kje sploh najdete čas za branje!??!«

Kar je v bistvu hecno. Še najbolj, ker nihče recimo nikdar ne reče: »Kdaj pa uspeš gledati televizijo?« ali: »Pa kako najdeš čas za brskanje po facebooku?«

Problem torej ni v tem, da v vsem dnevu človek ne bi mogel nikamor vtakniti vsaj pol ure za branje knjig. Problem je, da tega preprosto ne storimo.

Ob branju si ne moreš lakirati nohtov, niti ne moreš likati, kuhati ali zlagati oblek kot med gledanjem TV. Ne, knjiga potrebuje tvojo popolno pozornost.

Izgovori, izgovori, izgovori

Gotovo je eden od razlogov, da mame redkeje posegamo po knjigah, ta, da si ob branju ne moreš lakirati nohtov, kot to lahko počneš med tipkanjem in brskanjem po računalniku, niti ne moreš likati, kuhati ali zlagati oblek kot med gledanjem TV. Ne, knjiga potrebuje tvojo popolno pozornost. Ki je me, ki bi rade toliko stvari opravile hkrati in naenkrat, skoraj ne zmoremo več.

Drugi razlog je, da nas, utrujene od vsega, mnogo hitreje premamijo zasloni telefona, televizije ali računalnika, ki svetijo v nas in kličejo po pozornosti, medtem ko knjige tiho ždijo na polici in čakajo. In čakajo. In čakajo … A če jih ne vzamemo s police, je to bolj naš problem kot njihov.

Morda se kdo tolaži, da bo več bral, ko bo starejši. A še v tako knjigam predani penziji težko nadoknadiš vse, kar bi lahko prebral, če bi to skozi življenje počel sproti. In če samo pomislim, da mi bo na starost verjetno začel pešati vid, vse težje bom sedela, morda mi bo začel nagajati še spomin … Kaj pa vem, morda mi branje takrat sploh ne bo več tak užitek?

Čas za branje – moj sveti čas

Kdaj torej berem? Redko zvečer, ker prehitro postanem zaspana in kinkam med vrsticami. Ne, berem popoldne. Na lep dan na klopi pred hišo, od koder imam dober razgled, kaj počnejo otroci. Na deževnega pa na kavču, kjer prav tako dobro vidim, kaj počnejo otroci. 😉

Branje me ohranja pri zdravi pameti, kljub vsem obveznostim, ki jih imam. To je moj sveti čas. Takrat svoje skrbi odložim in se potopim v svet drugih.

Mož mi je v preteklem letu že večkrat predlagal, da bi ob vseh obveznostih, ki jih imam – z otroki, gospodinjstvom, službo in faksom – za nekaj časa prenehala z branjem knjig. Če je imel srečo, je bil deležen samo grdega pogleda izpod obrvi. Pa je ni imel vedno.

Ker v resnici me prav branje rešuje, me ohranja pri zdravi pameti, kljub vsem obveznostim, ki jih imam – z otroki, gospodinjstvom, službo in faksom. To je moj sveti čas. Takrat svoje skrbi odložim in se potopim v svet drugih – izmišljenih ali resničnih ljudi. Njihovi zapleti, bolečine, življenjski preobrati, pa tudi veselja in uspehi, se mi odvijejo pred očmi, brez mojega truda. Naenkrat nisem tista, ki ima niti in vajeti v rokah, ki mora, ki zna, ki je potrebovana, pač pa le spremljam, opazujem, se prepuščam zgodbi. Velika večina le-teh ima tudi srečen konec, ki me navda z upanjem, da se bom tudi jaz izmotala iz še tako zagonetnih klobčičev, ki jim kar ni videti konca.

In prav nobene slabe vesti nimam, ko po kosilu sedem na kavč, potegnem kolena k bradi in nanje položim knjigo, medtem ko trije otroci po hiši počnejo Bog-ve-kaj. Me vmes potrebujejo? Morda. Če ne gre ravno za pokakano plenico ali krvaveč prst, lahko počakajo. Sploh pa imajo tudi očeta. Najstarejša včasih močno hlepi po moji pozornosti in me pride vprašat, kako dolgo bom še brala, pa skupaj prelistava do konca poglavja in oceniva, ali bo lahko potrpela, ali naj končam z branjem malo prej. Ali pa ji predlagam zabavno dejavnost, ki jo lahko ta čas počne brez mene. Ampak večinoma so se na »beročo« mamo že čisto navadili.

“Najstarejša včasih močno hlepi po moji pozornosti in me pride vprašat, kako dolgo bom še brala, pa skupaj prelistava do konca poglavja in oceniva, ali bo lahko potrpela, ali naj končam z branjem malo prej.”

Seveda me včasih kakšna knjiga tako potegne vase, da jo komaj odložim, in branje začne posegati v moje druge obveznosti – berem, ko bi morala pospravljati, berem, ko bi morala delati, berem vse popoldne, namesto da bi bila z otroki. Se zgodi, priznam. A s tem, ko več berem, se krepi tudi moja samokontrola, koliko bom vsak dan brala. In krepi se tudi moj okus – nikakor ne požrem več kar vsega, kar mi pride pod prste. In če mi knjiga po določenem številu strani ne ustreza, jo neprebrano vrnem v knjižnico. Brez slabega občutka.

Kako naj svoje otroke učim, da je pomembno brati tudi v odraslosti, če tega ne vidijo pri meni?

Naložba v prihodnost. Ne le mojo.

Konec koncev se z branjem tudi izobražujem. Z vsako zgodbo več vem, z vsako prebrano stranjo krepim svoj besedni zaklad. Še posebej, kadar berem v angleščini! V izobraževalnih knjigah pogosto najdem kaj zelo uporabnega za vsakdanje življenje (hm, metodo Konmarie, recimo). In če čisto nič drugega, se mi zdi, da sem dober zgled svojim otrokom. Že zdaj se nemalokrat zgodi, da gre kateri med mojim branjem tudi sam listat knjige (ker so vsi predšolski in pač še ne berejo). In srčno upam, da jim bo podoba mame, ki rada bere, pomagala, da bodo brali tudi kot odrasli.

Res, da vsak dan presedim z njimi vsaj pol ure v prebiranju slikanic in vsak teden jih peljem v knjižnico. Ampak kako naj jih učim, da je pomembno brati tudi v odraslosti in kako naj pričakujem, da bodo ohranili prijateljstvo s knjigami tudi po končanih obveznih domačih branjih (ali kljub njim!), če tega ne vidijo pri meni?

Skratka, vprašanje: »Kje najdeš čas za branje knjig,« ima v mojem slovarju samo en pravilen odgovor: »V prostem času. Kaj pa takrat počneš ti?«