Time-out ne vzgaja

Že generacije starši iščejo zanesljiv način, kako se spopadati z otrokovim nepravilnim vedenjem. Zadnje čase je vse bolj priljubljena metoda time-out. Čeprav je time-out še vedno boljša metoda od fizičnega kaznovanja, pa vseeno ni najbolj primeren način vzgoje.

child111

S takšnim pristopom se lahko vedenjske težave še povečajo, poleg tega pa vplivajo tudi na dobro počutje otroka in na odnos med staršem in otrokom.

Otrokovo vedenje

Otrokovo vedenje ima utemeljene razloge. Je odraz tega, kako se otrok počuti glede na njegove trenutne telesne in psihosocialne potrebe. Vsak otrok potrebe zelo močno čuti, saj so otroci že po naravi zelo občutljivi za lastne potrebe. Če te niso izpolnjene, se bo otrok kmalu počutil neprijetno.

Otrok joka, ko se počuti nelagodno. Jok sporoča občutke frustracije. Je mehanizem preživetja, ki pritegne pozornost staršev. Namen joka je priklicati starševsko ljubezen in skrb, ki bo zadovoljila otrokove potrebe in dala otroku občutek varnosti.

Jok in neprimerno vedenje otrok sta na nek način zelo podobna bolečemu grlu, zamašenemu nosu, bolečinam v mišicah ali zvišani telesni temperaturi. Vsi so simptomi in vsi imajo vzroke. Zdravnik ve, da ko se znebimo virusa ali bakterije, ki povzročata simptome, izginejo tudi neprijetni simptomi. Podobno je, ko starši pravilno postavijo diagnozo in priskrbijo zdravila, ki zadovoljijo otrokove potrebe, simptomi joka in neprimernega vedenja izginejo.

Frustracije zaradi nezadovoljenih potreb pri kateri koli starosti zbujajo neprijetne občutke. Otroci pa ob tem postanejo še zelo razburjeni in zahtevni. Njihovi pogosto intenzivni izbruhi izvirajo iz njihove odvisne narave. Za razliko od večine odraslih majhni otroci nimajo možnosti, da bi lahko zadovoljili svoje lastne potrebe. Že fizično ne zmorejo poskrbeti zase, poleg tega pa imajo še močne čustvene potrebe in so zelo ranljivi. Dojenčki, malčki in tudi veliko predšolskih otrok ne more opredeliti potrebe, ki jih frustrira in zaradi katere so vznemirjeni. Zaradi tega tudi ne morejo povedati staršem, kaj jih moti, in zakaj ne morejo sami zadovoljiti svojih potreb.

child112

Time-out

Pri uporabi time-outa starši najprej zahtevajo, da otrok preneha z vedenjem in je tiho. Otroka nato pošljejo v sobo, kjer mora sedeti in biti tam toliko časa, dokler starši niso prepričani, da lahko nadzorujejo njegovo obnašanje. Time-out tako podaljšuje čas, ko mora otrok prestajati frustracije, zaradi katerih se je neprimerno obnašal. Nezadovoljene potrebe postajajo še bolj neprijetne, ko otrok prestaja time-out.

Kar še bolj poslabša to neprijetno stanje frustracije, je dejstvo, da mora biti otrok sam, stran od staršev, na katere se pa mora zanesti, da bodo zadovoljili njegove potrebe. Ta prisilna ločitev od vira udobja, varnosti in dobrega počutja, ki ga nudijo starši, prinaša ogromno gorja za otroka. Ob tem otrok pogosto razvije boleče občutke, kot so strah in zaskrbljenost. Razočarani otrok, ki mora sedeti tiho in sam, pogosto postane jezen. Čeprav si otrok v času time-outa ne upa izraziti jeze, to pokaže kasneje. Praksa ločevanja otroka od staršev v času time-outa sama po sebi postane vzrok za prihodnje neprimerno vedenje.

Medosebne dileme in konflikte se najbolje reši, če ima posameznik dovolj priložnosti, da spregovori, da lahko izrazi svoje občutke in je slišan od druge osebe. Ali time-out to zagotavlja?

Otrok mora najprej razviti sposobnost, da lahko ubesedi svoja čustva, kar lahko stori le ob potrpežljivem in ljubečem pristopu staršev.

 

Prihodnjič pa več o dolgoročnih posledicah time-outa in kako vzgajati, da bo naš otrok lepo vzgojen.

4.4
11 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.