Otrok z jokom ne izsiljuje, temveč sporoča!

Vir: Shutterstock

Otroški jok. Naravni odziv dojenčka, malčka in tudi že starejšega otroka na stisko, s katero se ne zna spopasti sam. Ignoriranje otroškega joka je kot bi ignorirali piskanje detektorja dima, ki opozarja na požar.

Dojenčki najpogosteje jokajo, kadar so lačni, utrujeni, ko jih kaj boli ter ob ločitvi od osebe, ob kateri se počutijo varne.

Pri malčkih poleg teh razlogov jok spodbudijo še trenutki in dogodki, ki se ne odvijajo po njihovih zamislih, svojih občutkov pa še ne znajo opisati drugače. Še večji otroci jokajo tudi ob žalostnih zgodbah drugih ali ob žalostnem filmu.

»Ignoriraj!«

Starši, prijatelji, znanci, splet in celo nekateri vzgojni strokovnjaki in pediatri so polni nasvetov že ob  dojenčkovem joku v zibki. Jok naj bi ignorirali z namenom treninga, da se bo otrok znal sam umiriti in uspavati.

Ignoriranje otroškega joka je kot bi ignorirali piskanje detektorja dima, ki opozarja na požar.

Kaznovali naj bi jok malčka, da bo vendarle že enkrat nehal s tem izsiljevati pozornost (prepoznate ironijo v nasvetu?). Odkorakali naj bi stran od jokajočega otroka, da ga ne bomo s tolažbo razvadili. Preprečevali naj bi jok fantov, da slučajno ne bi postali preobčutljivi, prenežni.

S cmokom v grlu poslušam in berem takšne nasvete. Sprašujem se, ali je empatija izgubila vso vrednost svojega osnovnega pomena? Roko na srce, sama ne bi nikoli prijateljice, ki bi začela jokati, med druženjem zapustila z namenom, da bi prenehala delati sceno. Ali ji grozila, naj neha. Ali jo ignorirala, da ji slučajno ne bi prišlo v navado.

Zakaj takšnega sočutja ne bi bili sposobni tudi do naših otrok, ki se šele učijo o čustvih, o njihovem izražanju in nadzorovanju?

Neodzivnost na jok vpliva na otrokov razvoj

Rezultati različnih raziskav jasno sporočajo, da ignoriranje otroškega joka pušča trajne posledice na njegovem intelektualnem, čustvenem in socialnem razvoju.

Povzetek osnovnih posledic gotovo spodbudi marsikaterega starša, da se bo naslednjič na jok odzval:

1. Vedno se pozitivno odzovemo na otroški smeh, zakaj tega ne zmoremo pri joku? Ker ni tako enostavno ohraniti mirno kri ob joku kot ploskanje ob smehu. Vendar s tem otroku sporočamo, da ga sprejemamo samo v njegovih pozitivnih lastnostih. Otroka spremlja občutek, da ni brezpogojno ljubljen in sprejet.
2. Če se ne odzovemo na jok, otrok ponotranji, da sta žalost ali jeza negativni čustvi, ki jih ni primerno občutiti ali izražati.
3. Naravna posledica zgornjega je potlačevanje negativnih čustev. Po letih kopičenja navadno pridejo na dan kot agresivno vedenje v najstniških letih.
4. Z zgledom ignoriranja otrok sprejme dejstvo, da tudi pri drugih otrocih sprejema le pozitivne lastnosti, negativnih pa ne. To se najpogosteje pokaže kasneje kot težava v partnerskih in drugih odnosih.
5. Neodzivnost na jok v otrocih povzroča in spodbuja paniko ter strah. Sam se namreč ne zna spopasti s čustvi in občutki ob joku in nikogar ni, ki bi mu ta čustva razjasnil in jih sprejel.

Pomagajmo izraziti čustva

Odziv na otroški jok ni zgolj črno bel – ne obstajata le skrajnosti ignorirati ali razvaditi, kot je večkrat prikazano. Obstaja tudi tretja možnost, ki se imenuje sočutje.

Vzemimo primer, ko malček ne dobi zahtevane čokolade ravno pred večerjo in ob tem z maksimalnim volumnom svojih glasilk ter z nogami, rokami in glavo udarja ob tla. Če njegov odziv ignoriramo, mu s tem pošiljamo vrsto že omenjenih negativnih sporočil. Rešitev ni niti v tem, da popustimo in mu damo čokolado. Rešitev je pristop, s katerim povemo: »Razumem, da si jezen/razočaran/užaljen/… Razumem, da si čokolado želiš. Toda čokolada ni zdrava, jaz pa želim, da si zdrav./Pred večerjo ne jemo sladkarij, jo bomo pa pojedli kot sladico.« Ali uporabimo kakšno drugo razlago, za katero stojimo.

Ne zasmehujte in ne sramujte otroka zaradi izražanja čustev, ki jih še prepoznati ne zna, kaj šele da bi jih lahko kontroliral.

Poskušajmo razumeti, da je večer, da je malček najverjetneje že močno utrujen in da se poleg tega spopada še s frustracijo, ker ne dobi čokolade (da, to je za njega trenutno zelo stresno). Otrok z jokom ne manipulira, ne izsiljuje, ne poskuša vam narediti večera še bolj napornega kot je, konec dneva vam ne otežuje nalašč.

Pomagajte mu razumeti, prepoznati, pravilno izraziti svoja čustva. Trenutno ob sebi potrebuje potrpežljivega odraslega z nežno spodbudo. Objemite ga brez strahu, da bo iz njega nastala jokava cmera.

Nikar z grožnjami ali zasmehovanjem!

Dejstvo je, da nekateri otroci jokajo bistveno več kot drugi in da je ob takih potrpežljivost večkrat preizkušena. Toda niti ko je najhuje, ne uporabljajte stavkov, kot so: »Kontroliraj se!« »Umiri se, sicer…!« »Že stokrat sem ti povedala, ali res ne razumeš!« »Nehaj biti takšen!« »Kakšna cmera si!«

Ne zasmehujte in ne sramujte otroka zaradi izražanja čustev, ki jih še prepoznati ne zna, kaj šele da bi jih lahko kontroliral. Potrebna je le odločitev in dobra volja za drugačen pristop. Kajti dobra novica je, da se že okoli tretjega leta količina jokavih izpadov močno zmanjša, v kolikor je bil pred tem jok in s tem otrokovo čustvo sprejeto.

Učenje izražanja in obvladovanja čustev je naložba v prihodnost

Za konec pa v razmislek še to: danes je morda zagnal cirkus zaradi čokolade ali sladoleda – toda nekoč se bo moral spopasti s slabo oceno v šoli, z neuslišano ljubeznijo, z zavrnjeno prošnjo za službo.

S svojimi pristopi otroka že sedaj naučite, da je čisto v redu občutiti in izraziti razočaranje in jezo. Da kot odrasel človek svojih občutkov ne bo potlačeval, temveč jih znal sprejeti kot naravni del življenja.