Odgovor mojemu sinu, ki je oba presenetil

Foto: Shutterstock

Bil je eden tistih dni, ko ti gre lastni otrok skrajno na živce. … Če kaj takšnega še niste občutili, raje ne berite dalje.

Eden izmed najinih sinov je … Pravzaprav vedno znova iščem primerno besedo zanj. Poseben? Ampak saj so vsi. Naporen? Kdo pa ni. Zahteven? No … Je eden tistih otrok, ki ponoči slabo spi. Je eden tistih, ki se jim utrga film ob vsakem nestrinjanju s svetom. V svoji starostni kategoriji bi bil gotovo prvak breakdance-a sredi javnih površin. Je eden tistih, pri katerem odpovejo vsi standardni pristopi sočutne vzgoje in je za dober odnos potrebno vložiti bistveno več časa in predvsem energije kot pri drugih dveh.

In tako se včasih zgodi, da je njegov karakter popolnoma nekompatibilen z mojim počutjem, z mojo sposobnostjo nadzora in razumevanja.

In tako se je zgodilo nekega dne, ko sva bila sama. Bil je … da ne bom zvenela preveč obsojajoče, recimo temu nagajiv. Zelo.

Z ničemer ga ni bilo mogoče umiriti, ga odvrniti od neumnosti, ki so se mu druga za drugo pletle po glavi. Ne z objemom, ne z branjem pravljic (kar navadno kar deluje), ne s sprehodom (ta je bil celo najslabša izbira, saj sva svoja nesoglasja delila z večimi, kot bi si želela).

Tako sva prišla domov. On s tistim zmagoslavnim nasmeškom na obrazu, s katerim je sporočal, da ve, da bom zdaj zdaj izbruhnila. V meni pa je vrelo in notranji monolog je bil poln neprimernih misli.

Pripravila sem mu malico in ga posedla za mizo. Rekla sem mu: »Ti sedaj pojej, jaz bom pa pomila po tleh in se medtem pomirila in domislila, kaj naj naredim s teboj.«

Nekaj časa je tiho jedel, potem pa začel:

»Kaj res, jaz sem tvoja nagrada, mami? A tako pridna si bila, da si mene dobila?«

»Mami, kaj delaš?«

»Pomivam.«

»A te lahko nekaj vprašam?«

Nikakor nisem bila še niti umirjena niti ne na volji za pogovor. »Vprašaj.«

»Zakaj sem se jaz vama rodil?«

O, pa smo spet pri filozofskih razpravah. »Ker te je Bog ravno nama zaupal.«

»Ampak zakaj ravno vama?«

»Oh, najverjetneje za nagrado!«

Če bi me slišali, bi prepoznali ton sarkazma. On ga ni. Utihnil je. Pogledala sem ga. Oči so mu žarele in nasmeh je imel do ušes.

»Kaj res, jaz sem tvoja nagrada, mami? A tako pridna si bila, da si mene dobila?«

Nekaj trenutkov sem potrebovala, da sem dojela, da sem s svojim odgovorom (čeprav je bil mišljen pikro) spremenila potek dneva. Od nekoga, ki mi je šel tistega dne skrajno na živce (da, otroci to čutijo), je postal nagrada! Si predstavljate, kako mu je njegova mala duša ploskala od veselja? Morda so bile te besede v tistem trenutku vredne več od objema in zagotovila, da ga imam najrajši na svetu. Po celem dnevu pregovarjanja, ugovarjanja in obupovanja drug nad drugim sva končno spet našla stik. On je vendar moja nagrada, kako sem to lahko pozabila?

Od tistega dne se vsak večer stisne k meni, se nasmehne in reče: »Veš mami, jaz sem tvoja nagrada!«

In občutek imam, da je od tistega dne malo manj nagajiv …