Po splavu - namesto odrešitve trpljenje

Pričevanje mame, ki trinajst let po splavu dejanje močno obžaluje. Pred odločitvijo ni vedela ničesar o hudi bolečini, ki jo prinaša splav, zato si sedaj želi ljudi opozoriti na kruto resnico, s katero mora sama živeti naprej. 

Začelo se je, ko sem pred trinajstimi leti »nenačrtovano« (po moji takratni vednosti) zanosila. Pred tem pa sem že dvakrat rodila. Otroka sta bila stara šest let in petnajst mesecev. Še vedno se živo spominjam besed, ko sem možu, ne da bi prej opravila testiranje, dejala: »Noseča sem.«

Sama v stiski in s težo odločitve 

Z možem takrat »nisva bila na mestu«, pomislila sem na umetni splav. Že sama misel na to me je pripeljala do najstrašnejšega dejanja v mojem življenju. Mož je odločitev »za življenje« prepustil meni. Kakšno naključje, mar res? Vedno se o vsem pogovoriva, preden sprejmeva skupno odločitev, a v tej stiski sem ostala popolnoma sama.

Lahko bi se odločila prav, vendar se žal nisem. Obrnila sem hrbet Družini, Življenju, Bogu, Ljubezni ... Na misel mi prihaja prošnja, ko sem tistega usodnega majskega dne v joku prosila: »Bog, če res obstajaš, kje si zdaj, reši me ... « V sebi sem še tik pred posegom čutila, in to čutim še danes, kako močno si želim povedati medicinski sestri, da sem si premislila in oditi domov, ob tem sem se vsa tresla in jokala ... Vendar nisem zmogla spregovoriti ...

O grozljivem dejanju z možem nisva dosti govorila, bilo je težko govoriti o splavu. Na mojo napačno odločitev so vplivale misli, kot so: ob dveh majhnih otrocih ne zmorem skrbeti še za dojenčka, zahtevna služba, strah pred tem, kaj bodo rekli v službi, ko bom spet »težila« za porodniško. Obšla me je popolna groza in strah pred naporom po rojstvu, pred tem, da fizično in psihično ne bom zmogla treh otrok ... skratka, neživljenjske misli. Čeprav smo se ravno devet mesecev pred tem preselili v lastno hišo. Imela sem idealne pogoje za veliko družino ...

Nihče mi ni povedal za bolečino ...

Ko prihajam v šolo po otroke, iščem generacijo nedolžnega otročička, ker vem, da bi morala še enega odpeljati domov.In tako sedaj vsak dan znova gledam resnični obraz dejanja, ki se mi je takrat zdel kot edina logična izbira. Dolgo časa sem krivila ljudi okoli sebe, ki so vedeli za moje stanje, vendar mi ni nihče rekel: »Ne naredi splava,« ali mi povedal o negativnih čustvenih posledicah takšnega dejanja. Nihče mi ni povedal za bolečino, ki jo pusti umetni splav, sama se tega nisem zavedala, dokler ni bilo že prepozno. Sedaj vem, kriva sem sama.

V svoji nemoči sem se potopila v depresijo, sovraštvo do sebe, ženski čuti so popolnoma zaspali v meni, ko sem spoznala, da sem uničila lastnega otroka. Od takrat naprej me spremlja obup, sindrom popolne mame (otrokom težko rečem ne), občutek krivde, razne bojazni, nezmožna sem se sprostiti, živim v večnih dvomih, v velikem strahu pred prihodnostjo, pred neznanim, bojim se sama sprejemati odločitve v kakršni koli stvari, pri svojih opravilih sem zelo počasna, misli mi uhajajo, slišano preslišim, imam telesne in čustvene rane, ki se nikoli ne bodo zacelile.

Zaradi čustvene blokade sem do nedavnega zavračala možev dotik, objem, najino intimnost, v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino. Ko prihajam v šolo po otroke, iščem generacijo nedolžnega otročička, ker vem, da bi morala še enega odpeljati domov. Družinski prazniki so zame ena sama velika žalost, da o času obletnice umetnega splava in obletnice, ko naj bi se otročiček rodil, ne govorim, takrat je zelo hudo, splav mi je zlomil srce ... ja, vse to, in še mnogo več hudega je meni pustil splav.

Splav je pustil mnogo žrtev

Zavedam se, da je umetni splav pustil mnogo žrtev: ubitega otroka, ranjeno žensko, ženo, mamo, sestro in prijateljico, očeta, ranjene otroke, tete, strice, stare starše, prijatelje ... Zato imam v mislih vse ženske, ki so v stiski in razmišljajo o umetnem splavu in bi jim rada pomagala po svojih najboljših močeh.

Ob božiču se veselim svojih treh otrok (tri leta po umetnem splavu mi je bilo dano še enkrat roditi - Bogu hvala), hkrati pa doživljam in čutim strašno bolečino ob izgubi otroka, za katero sem kriva sama.

Resnični obraz tega dejanja ni konec, temveč začetek velike nočne more. Vse, česar naj bi bila odrešena, sedaj doživljam v najstrašnejši obliki trpljenja.Resnični obraz tega dejanja ni konec, temveč začetek velike nočne more. Vse, česar naj bi bila odrešena, sedaj doživljam v najstrašnejši obliki trpljenja. Hudo trpljenje spremljajo tihe, nevidne solze strašne bolečine, ki tečejo po ranjeni in neutolažljivi duši. Zaradi tega dejanja preživljam živi pekel. V tej globoki ranjenosti nisem sama, saj z menoj hudo trpi moj mož in oče mojih otrok. Trudiva se, da bi z Božjo pomočjo zmogla odpustiti drug drugemu in skupaj stopiti na pot zdravilne pokore, da bi tako pripomogla k duhovnemu uravnoteženju. Za to dejanje ni nikakršnega opravičila.

Človeška tolažba ni zadoščala ...

Priznam, v vseh teh letih sem srečala mnogo dobrih ljudi, vendar nisem nikomur zmogla zaupati svoje bolečine. V svojem težkem in brezupnem trpljenju pa sem nazadnje spoznala, da potlačitev čustev in bolečine ni prava pot, saj prinaša dodatno trpljenje in umiranje na obroke, jaz pa moram naprej živeti. Začela sem iskati načine, kako bi si olajšala življenje, kako bi sploh lahko zaživela.

Pred tem sem bila formalna kristjanka (krščena ... cerkveno poročena), vendar v resnici nisem v življenju računala z Bogom. Ker pa v tem trpljenju človeška tolažba ni zadoščala, sem začela iskati pomoč v presežnem, v Bogu. Njemu sem izročila svojo nemoč, bedo, strah, trpljenje … Našla sem Luč, ki je prinesla v mojo temo upanje, in to moje upanje je Bog. Kljub bolečini in trpljenju lažje živim, saj vem, da me ljubi kljub mojemu dejanju.

Končno sem zmogla najti osebi, katerima sem lahko zaupala svojo bolečino. Z njuno pomočjo sem se vključila v zdrav proces žalovanja in notranjega ozdravljanja. Spoznala sem, da je Bog edini pravi zdravnik moje duše in srca, žal tega pred trinajstimi leti nisem vedela.

S svojo zgodbo želim povedati vsem, ki tole berete (in prosim povejte še drugim): nikoli, res nikoli ne naredite splava. Resnica o splavu je zelo kruta, vendar se moram jaz z njo soočati in živeti naprej, kljub trpljenju, ki me spremlja kot posledica mojega dejanja in ki bo v meni do konca mojega življenja.

Žalostna mamica