Kaj bi spremenila pri svojem prvem porodu?

Vir: Shutterstock

Za mano so trije lepi in izpolnjujoči porodi. A kljub temu bi pri prvem marsikaj spremenila …

Poglobljena priprava

V prvi nosečnosti sem se na porod intenzivno pripravljala. Ni mi bila blizu miselnost »rodila je še vsaka«, ampak sem si želela poroda, ki bo tako zame kot za dete umirjen, sproščen in nemedikaliziran. Brskala sem po spletu, se pogovarjala s prijateljicami in iskala informacije o naravnem oz. fiziološkem porodu.

Za katere stvari sem vesela, da sem jih naredila?

• Prebrala sem nekaj navdihujočih knjig o rojevanju in materinstvu, ki so me okrepile v zavesti, da bosta moje telo in moj um zmogla. (Glej seznam na koncu.)
• Prijateljice sem spraševala, kaj jim je bilo pri porodu v pomoč in dragoceno. Če so začele z negativnimi in strašljivimi zgodbami, sem jih prijazno prosila, naj nehajo.
• Hodila sem na pripravo na porod k douli, kjer sem izvedela veliko pomembnejše stvari, kot so nam jih povedali v šoli za starše.
• Tudi za dojenje je bilo potrebno nekaj »teoretične« priprave. Zato, da me je utrdilo v prepričanju, da zmorem in želim izključno dojiti.
• Z možem sva izbrala bolj oddaljeno porodnišnico, kjer stvari potekajo manj rutinsko, želje porodnice pa se bolj upošteva.
• V potovalki sem imela telefonsko številko svetovalke za dojenje. V dnevih po porodu, ko dojenje kljub moji zagnanosti nikakor ni steklo, je bila njena pomoč neprecenljiva.
• Napisala sem porodni načrt. V njem sem zapisala svoje želje po spontanem porodu brez rutinskih postopkov in zdravil ter željo, da mi ob morebitnih nujnih posegih omogočijo informirano izbiro. Prosila sem, naj mi ne dajejo protibolečinskih sredstev, razen če bom zanje sama prosila. (Pri drugem in tretjem porodu tega nisem več pisala, saj sem vedela, da moje telo zmore samo, brez pomoči kemije. 🙂
• Z možem sva obiskala izbrano porodnišnico, se pogovorila z babicami in si ogledala porodne sobe.
• Na porod sem se pripravljala tudi duhovno: z molitvijo, izročanjem negativnih misli in strahu Gospodu, tišino, meditacijo ob svetopisemskih odlomkih. (Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.)
• Nekaj prijateljem sem ob odhodu v porodnišnico poslala SMS, zato da so me med porodom spremljali z molitvijo.
• Kljub temu da je bil porod dolg in fizično naporen, sem prejela milost, da sem ohranila veselje in upanje ter v kritičnih trenutkih odločno zavrnila umetne popadke in prerez presredka (ki ga je babica predlagala, da bi bilo poroda prej konec, čeprav otrok ni bil v stiski).
• Po rojstvu sem imela dojenčico ves čas pri sebi in jo pristavljala kljub neodobravanju sester, češ da »si bom preveč obrabila bradavice«. Ravno tako jih nisem poslušala, ko so mi vztrajno svetovale, naj ji dam »dodatek«, ampak sem jo – še več dojila. (Hvala za podporo svetovalke za dojenje, brez katere mi ne bi uspelo.) Petega dne je dojenje končno steklo in brez težav trajalo še skoraj dve leti.

In kaj bi spremenila?

Čeprav sem rodila nemedikalizirano, po rojstvu polno dojila in imam na porod lepe spomine, je vendar nekaj stvari, ki bi jih spremenila.

• Za prvi porod bi si izbrala doulo. Kljub opori moža bi mi v porodni sobi prav prišla ženska, ob kateri bi se počutila domače in bi me podpirala v mojih odločitvah.
• Ne bi se toliko obremenjevala s stroški. Ja, doula ali obisk svetovalke za dojenje na domu nekaj staneta. A njuna pomoč je tako neprecenljiva, da ju ne odtehta noben denar. Če bi morala, bi rajši varčevala pri otroški opremi kot pri pomoči kompetentnih žensk.
• Ne bi poslušala babice, ki me je strašila, da se »otrok nikoli ne bo spustil, če bom sedela na žogi«, da je najboljši položaj za porajanje pol ležeč in podobne cvetke. Pomoč doule bi bila dragocena. (Glej prvo točko.)
• Po porodu bi izbrala bivanje v enoposteljni sobi oz. sobi, kjer bi bilo možno sobivanje z možem. Mame, ki so čez noč oddale svoje dojenčke, in me nato grdo gledale, ker zaradi joka mojega otroka niso mogle spati, so med najbolj travmatičnimi spomini iz porodnišnice.
• Glede dojenja ne bi nobene pozornosti posvečala sestram (ki so se žal izkazale za zelo nekompetentne) in bi v celoti zaupala svetovalki za dojenje in lastnemu občutku.
• Pred porodom bi šla na tečaj nošenja otroka v nosilki ali pa bi po rojstvu poklicala usposobljeno svetovalko. Na zavezovanje traku za dojenčke se je res treba navaditi, vendar mi je še danes žal, da tega čudovitega (in praktičnega) načina povezovanja nisem izkoristila že pri prvi novorojenčici.

Hiter pregled nekaterih najbolj uporabnih naslovov:

• Nosečnost in porod: knjige Skozi nosečnost z Jezusom, Modrost rojevanja, Moj porodni načrt. Neformalne priprave na porod pri doulah in neodvisnih babicah.
• Dojenje: knjigi Želim dojiti, Dojenje in materinstvo iz srca. Brezplačna pomoč po telefonu – La Leche League, dojenje.net.
• Nošenje otroka v nosilki. Glej recimo članek Kako pravilno nositi otroka v nosilki ter druge članke Mice Škoberne o nošenju na iskreni.net. Nosilke si je v trgovini iskreni.net mogoče tudi izposoditi.
• Vikend za nosečnice s celovito pripravo na porod in materinstvo, ki ga pripravlja Zavod Živim.
• Svetopisemski citati:
  • Vse zmorem v njem, ki mi daje moč. (Flp 4,13)
  • Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. (Fil 4,6-7)
  • GOSPOD je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati? GOSPOD je trdnjava mojega življenja, pred kom bi moral trepetati? (Ps 27,1)
  • »Mar naj jaz, ki odpiram naročje, ne rodim?« govori GOSPOD. »Mar naj jaz, ki dajem, da rojevajo, zaprem naročje?« govori tvoj Bog. (Iz 66,9)
  • Zadaj in spredaj me obdajaš in name polagaš svojo roko. (Ps 139,5)
  • Tvoja žena bo kakor rodovitna trta sredi tvoje hiše; tvoji otroci bodo kakor oljčne mladike okrog tvoje mize. (Ps 128,3)

… in številni drugi …