9 načinov, kako se odzvati, ko ima otrok izpad

Foto: Canva

Nekaj mesecev pred pisanjem tega članka sem se soočala s starševsko krizo. Imela sem občutek, da mi je povsem spodletelo. Moj dveinpolletnik me je postavljal v situacije, v katerih nisem imela pojma, kako naj se primerno odzovem.

Bila sem pod konstantnim pritiskom, da počnem zagotovo kaj narobe. V trenutkih, ko je sin »padel ven«, sem se izklopila tudi sama, saj nisem vedela, katero pot naj uberem – naj bom jezna in huda, ker sem tudi sama bila utrujena in lačna, ali naj bom do otroka prijazna, čeprav sem imela občutek, da nimam niti drobca energije več in da me bo kar pobralo.

Hoja iz blokovskih garaž do vhodnih vrat v času pred popoldanskim počitkom je bila najtežja. Večkrat sem tudi sama imela polne roke, da sina nisem mogla nesti in sem ga kričečega skorajda vlekla za sabo vso pot. Ko se je v stanovanju končno pomiril, sem se počutila kot izgubljena.

Najslabše od vsega pa je bilo, da se je to ponavljalo iz dneva v dan. Ves dodaten pritisk ni niti malo pomagal, mene pa je puščala še bolj na tleh.

Zrcalna agresija

Zdaj mi je v veliko pomoč to, česar bi se moral zavedati vsak oče, mati ali oseba, ki dela z otroki: otrokova jeza, bes tudi v nas sproži zrcalno agresijo, ki iz nas izvabi slabe in povsem nekonstruktivne odzive.

Prvi tak odziv je nadzor, kjer gre za princip kontrole in za neko izpolnjevanje zunanjih standardov. Večkrat sem tudi sama imela v glavi nasvete staršev, ki so se posluževali tovrstnih pristopov.

Temu pa običajno pridružil boj za premoč, kjer eden od staršev kot odgovornejši in zrelejši v odnosu povsem odpove ter se z otrokom spusti v bitko, kdo je močnejši, namesto da bi mu pomagal uravnati njegova čustva.

Na otrokovo neprimerno vedenje pa se lahko odzovemo celo tako, da se otroku na nek način »maščujemo« – se sami kljubovalno vedemo, žalimo in s tem samo krepimo negativno gledanje na otroka.

Kako naj se v teh situacijah primerneje odzovemo?

Da lastna čustva sprejmemo kot dejstvo in jih uporabimo kot indikator otrokovih občutij. To od nas zahteva, da smo v stiku s svojimi čustvi in da jih znamo prepoznati, si jih priznati, a jih hkrati ne smemo pokazati v lastnem agresivnem vedenju do otroka!

V sebi moramo skleniti, da bomo v odnosu do otroka ostali Velika oseba in da se z njim ne bomo prepirali. Kot odrasli svojo energijo usmerimo v potrebe otroka, namesto v lastna čustva.

9 osnovnih korakov, kako se odzvati

Pri meni so se stvari očitneje spremenile na bolje, ko sem po naključju našla knjigo Discipline without Damage dr. Vanesse Lapointe.

Knjiga mi je omogočila neko osnovno vodilo, ki je ustrezalo tudi mojim temeljnim prepričanjem glede vzgoje. Avtorica med drugim poda tudi nekaj konkretnih primerov, kako se odzvati v določenih situacijah.

1. Odzovi se s povezanostjo

Najboljši način, da vstopiš v problematično situacijo in dobiš nad njo nadzor, je, da otrok začuti povezanost – da ga razumeš in da mu kriješ hrbet. Razlog, zakaj to tako dobro deluje, je, ker to omogoči dostop do jedra, ki uravnava človeške možgane, saj je potreba po medčloveški povezanosti, najpomembnejša človeška potreba.

Starš se tako lahko odzove z objemom, mimiko razumevanja, nežnim tonom, besedami: »Izgleda, da ti je težko, pridi, bova že uredila itd.«

2. Ostani nizko

Bolj kot je otrok razburjen, mirnejši mora biti odziv odraslega. Seveda to ni najlažje, a si lahko na tej poti pomagamo z načinom, ki je opisan zgoraj – začutiti svoja čustva, a se zavestno odločiti, da se ne bomo odzvali na način zrcalne agresije.

V odzivanju je, poleg tega, da ostanemo mirni, pomembno tudi, da ostanemo resnični – ne poslužujmo se robotskih odgovorov za vsako situacijo: »Vse je v redu.« Naša skrb za otroka mora biti iskrena, naš ton pa samozavesten in ne znerviran.

Ostati nizko pomeni, da tudi fizično ostanemo nizko. Naši možgani se namreč odzivajo predvsem na neverbalna sporočila. Če se tudi fizično mogotimo, tako sporočamo svojo premoč, in posledično ne šteje nič, če so naše besede prijazne in dobronamerne.

3. Zastavice

Ko otrok postaja razburjen, je povsem nesmiselno začeti pridigati, kaj je prav in kaj narobe. Za to bo čas šele, ko bo znova vzpostavljeno ravnovesje in bo sploh zmožen sprejeti vaše besede.

Na tem mestu lahko starš poskusi čim hitreje otroku še predati pomembno sporočilo, preden kaos zajame njegove možgane, to sporočilo imenujemo “zastavice”. Pomembno je, da uporabimo kratke besedne zveze, ki otroka še pravi čas opomnijo, kako se v situaciji odzvati ali kako ravnati, npr.: »Prijazne besede, To se mora končati, Nežno …«

4. Strogost s prijaznostjo

Ko se odločimo, da postavimo mejo, je pomembno, kako jo vzpostavimo. Najboljši način je formula »Ne«/»Vem«. Denimo: »Ne, tega ne smeš. Vem, da si razočaran.« S tem postavljena meja daje otroku občutek, da odrasli vseeno skrbi zanj.

5. Ne dajaj razlag

Ko je otrok sredi svojega čustvenega in vedenjskega zloma, ne uporablja več racionalnega dela možganov. Otrok tako ne vidi večje slike, ki jo skriva določena meja, ampak bo na vsak način poskusil najti pobeg.

Če se odrasli spusti v razlago, mu s tem daje možnost. Na vprašanje Zakaj? odgovarjamo šele, ko je meja sprejeta, ko je otrok čustveno pomirjen in ko smo z otrokom v stiku. Takrat je otrok tudi sposoben razumeti razlog.

Na vprašanje Zakaj? v trenutku krize odgovorimo: »O tem bomo govorili kasneje. Odgovor je ne.«

6. Izberi pravi trenutek

Tudi glede meja je potrebno biti intuitiven in se vedno odzivati na otrokovo trenutno stanje in potrebe.

Če je imel npr. otrok v šoli zelo težak dan, poln razočaranj, piškot pred večerjo pač ni vreden energije in pozornosti. Prav tako lahko vztrajanje pri meji, ko je otrok čustveno preobremenjen, vse samo poslabša.

V tem primeru lahko recimo na otrokovo željo po piškotu pred večerjo odvrneš, da si ravno razmišljal, da je danes en tak večer, ko bo na vrsti najprej sladica. Pomembno je, da je Velika oseba tista, ki kontrolira situacijo.

Trenutke je potrebno izbirati modro. Naj otrokove potrebe vplivajo na naše odločitve.

7. Eleganten izhod v sili

Včasih postavimo mejo, za katero prepozno ugotovimo, da je ne bi smeli. Mogoče smo preutrujeni, da bi bili sposobni vztrajati, mogoče smo izbrali napačni trenutek …

Kako torej najti primeren izhod, kjer obdržimo pozicijo Velike osebe? Če odvrnemo: »Prav, naj bo po tvoje!« ali »Prav imaš,« izgubimo kontrolo nad situacijo v očeh otroka.

Rešitev je, da najdemo eleganten izhod s prizorišča. Gre za povsem fizičen umik, kjer otroka ne vidimo, kako izvrši »zločin« (pogleda še eno risanko, vzame še en kos čokolade…). Otroku je sicer v takšni situaciji odvzeta priložnost, da se nauči soočanja z besedo »ne«, a večja nevarnost popolnega izpada otroka in starša prevesi tehtnico.

V takšnih situacijah poišči primeren izhod, se poberi in za naprej ustvarjaj okoliščine, kjer se bo ob postavljeni meji otrok učil izkušanja razočaranja in sprejetja meje.

8. Obdrži odnos kot osnovo

V primeru, ko se zgodi, da si povsem brez ideje, kako se odzvati, imej v mislih, da mora odnos vedno ostati kot osnova. Karkoli torej storiš, naj se dejanje napaja iz povezanosti z otrokom.

Tudi sami si lahko predstavljamo dan, ko nam gre vse narobe. Kako bi se odzvali, če bi nas sozakonec opomnil, naj bomo prijaznejši, da nas čaka še cel koš umazanega perila in da moramo otrokom pomagati še z domačo nalogo? Večja verjetnost je, da nas bi to naredilo še bolj čemerne kot pa pomirilo.

Predstavljamo pa si, da bi takrat naš sozakonec rekel: »Joj, izgleda, da si imel/a težak dan. Perilo in domača naloga lahko počakata, privošči si kopel. In potem mi lahko poveš, kaj se je zgodilo.« Naša reakcija bi bila najbrž zelo drugačna, saj bi odziv podkrepil najin odnos.

V situacijah, kjer ne vemo, kaj naj naredimo, pomislimo, kako si želimo, da bi se nekdo odzval do nas v trenutkih frustracije. Preusmerimo to povezanost in sočutje in naredimo enako za našega otroka.

9. Povzemi dogodek v mirnih časih

Ko je otrok razburjen, ne more uporabljati racionalnega dela možganov, zato mu takrat nobena pridiga o pravilih in naših pričakovanjih ne bo koristila.

Socialno učenje pripravimo po vedenjskem zlomu, ko je jasno, da je otrok mejo sprejel, sam pa se je skozi pristno povezanost z Veliko osebo pomiril.

To naj bo trenutek povezanosti in lahko poteka takole: naredimo zelo kratek povzetek situacije, ki se je zgodila, potem pa preprosto povemo, kaj od otroka pričakujemo prihodnjič. Opis naj bo jasen, da bo otrok točno vedel, kaj je pravilen odziv. Prosi ga, da še sam ponovi, kar smo rekli. S tem se prepričamo, da nas je otrok zares razumel.

Po tem dogodka ne pogrevamo več.

Teh 9 korakov ni potrebno uporabiti vedno hkrati, niti v tem vrstnem redu. Na starših kot Velikih osebah je, da znamo preceniti situacijo, kdaj je kakšen izmed korakov primeren.

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja