Zika – virus po meri borcev za pravico do splava

Thumbnail

V Latinski Ameriki, ki jo je virus zika najmočneje prizadel, se zadnje dni kot najboljšo rešitev za prizadete otroke in nosečnice omenja splav. Kaj pa ob tem občutijo ljudje, ki bolezen mikrocefalijo poznajo iz prve roke?

Zika ni samo zdravstveno vprašanje, ampak se ob njej odpira vedno več bioetičnih vprašanj. Petkov poziv komisarja za človekove pravice pri ZN državam Latinske Amerike, naj zaradi zike ženskam omogočijo (večjo) dostopnost do kontracepcije in splava, je te dileme še okrepil.

Virus zika, ki se prenaša preko pikov komarjev, večinoma poteka v blagi obliki, domnevno* pa povzroča hude razvojne nepravilnosti otrok, se je razširil že na 26 držav Latinske Amerike. Po napovedih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi se tam, preden bo epidemija obvladana, z virusom okužilo 4 milijone ljudi.

Priporočila ženskam, naj ne zanosijo

Od pojava zike v prizadetih državah beležijo porast primerov mikrocefalije, to je prirojene nevrološke okvare, pri kateri ima otrok neobičajno majhno glavo, kar je lahko povezano z možgansko okvaro. Povezava med ziko in mikrocefalijo sicer do sedaj še ni bila znanstveno potrjena*, obstaja pa sum, zaradi katerega veljajo nosečnice pri tej bolezni za še posebej rizično skupino.

Javno mnenje v teh večinsko katoliških državah je prepovedi splava naklonjeno  v Braziliji se je recimo v dveh javnomnenjskih raziskavah iz leta 2010 izkazalo, da dekriminializaciji splava nasprotuje 82 % oz. 72 % vprašanih.

V Braziliji so od novembra do konca januarja zabeležili 404 primere otrok, rojenih z mikrocefalijo, kar je neobičajno visoko število. A z ziko so povezali le 17 primerov. Preučujejo pa še 3.670 primerov suma na mikrocefalijo.

S testi, ki sicer zaznajo prisotnost virusa v plodovnici, zaenkrat ni mogoče napovedati, ali bo otrok prizadet zaradi mikrocefalije, zato je zgodnje odkrivanje bolezni težko, verjetnost napačnih napovedi pa velika. Prve znake mikrocefalije pri otroku v materinici je mogoče zaznati šele po 24. tednu nosečnosti.  

Zdravstvene oblasti so v vsaj petih prizadetih državah že izdale priporočilo ženskam, naj se izogibajo nosečnosti naslednjih 6 do 8 mesecev (ali celo dve leti). Hkrati pa v večini latinskoameriških držav velja zakonodaja, po kateri je splav nezakonit. In tudi javno mnenje v teh večinsko katoliških državah je takšni zakonodaji naklonjeno  v Braziliji se je recimo v dveh javnomnenjskih raziskavah iz leta 2010 izkazalo, da dekriminializaciji splava nasprotuje 82 % oz. 72 % vprašanih. 

Zika kot priložnost za aktiviste

Čeprav obstaja več različnih ukrepov za boj proti ziki in njenim nezaželenim posledicam (od razdeljevanja mrež proti komarjem in repelentov do zatiranja komarjev z insekticidi ipd.), je v zadnjih dneh nesorazmerno veliko pozornosti namenjene ukrepoma večje dostopnosti kontracepcije in splava. Zika se namreč zdi kot voda na mlin aktivistom za pravico do splava.

»Strahovi, povezani z virusom zika, nam dajejo redko priložnost, da se postavimo po robu verskim fundamentalistom, ki vsako leto življenja tisočih brazilskih žensk izpostavljajo tveganjem zato, da bi lahko vzdrževali svoje zakone, ki spadajo v temni srednji vek,« je dogajanje za New York Times komentirala predstavnica brazilske feministične skupine SOS Corpo, Silvia Camurça.

Nedavno je tudi eden od brazilskih sodnikov naznanil, da ne bo obsodil žensk, ki v primeru mikrocefalije splavijo, in da bi splav v tem primeru moral biti po njegovem mnenju dovoljen. Tovrstna prizadevanja pa so z izjavo svojega predstavnika še dodatno podkrepili in podprli Združeni narodi.

»Počutim se napadena in prizadeta«

Čeprav se marsikomu zdi ta poteza razumna, pa ne mislijo vsi tako, prav nasprotno. Med glasnimi nasprotniki je recimo 24-letna Ana Carolina Caceres, brazilska novinarka, ki pravi, da jo je poziv k splavljanju otrok z mikrocefalijo osebno prizadel. Tudi sama ima namreč mikrocefalijo, a kljub temu pravi, da je »izpolnjena, srečna ženska«.

Čeprav obstaja več različnih ukrepov za boj proti ziki, je nesorazmerno veliko pozornosti namenjene ukrepoma večje dostopnosti kontracepcije in splava.

Prizadevanja brazilske aktivistične skupine, ki skuša pri vrhovnem sodišču doseči dovoljenje za splav v primeru okuženosti z ziko (že sama okuženost bi bila dovolj, brez znakov, da gre za kakršne koli nepravilnosti v otrokovem razvoju), je Caceresova doživela zelo osebno: »Počutila sem se napadeno in prizadeto.«

Caceresova je kljub nekaterim zdravstvenim težavam v svojih 24 letih študirala na univerzi, piše svoj blog, igra violino in je o svojih izkušnjah napisala celo knjigo. A ob rojstvu so ji napovedovali drugače – da ne bo nikoli hodila, govorila, sčasoma pa bo zapadla v vegetativno stanje in bila v njem do smrti.

K sreči njeni starši pred rojstvom za diagnozo niso vedeli, pred mikrocefalijo jih tudi nihče ni tako strašil, kot se to dogaja toliko brazilskim staršem danes.

»Ljudje bi morali odvreči svoje predsodke in se poučiti o tej bolezni – vključno z našim zdravstvenim ministrom,« trdi Caceresova in nadaljuje: »Rekel je, da bo imela Brazilija ‘okvarjeno generacijo’ zaradi mikrocefalije. Če bi lahko govorila z njim, bi mu rekla: ‘Kar je okvarjeno, je vaša izjava, gospod.’«


Ana Carolina Caceres ob podelitvi diplome

Mikrocefalija je kot škatla presenečenj

V splavu vidi zelo kratkoviden poskus spopadanja s trenutno težavo: »Najpomembnejša je dostopnost zdravljenja: svetovanje za starše in starejše bolnike ter fizioterapije in nevrološka obravnava za tiste, rojene z mikrocefalijo.«

Predvsem pa odsvetuje paniko: »Mikrocefalija je kot škatla presenečenj. Lahko imaš zelo resne težave, lahko pa ne. Zato mislim, da tisti, ki naredijo splav, svojim otrokom ne dajo priložnosti, da bi uspeli. Sama sem preživela, tako kot so mnogi drugi z mikrocefalijo. Naše mame nas niso splavile. Samo zato danes smo …«

“Mama mora odločitev sprejeti na podlagi tega, da zares pozna vsa dejstva.”

»Seveda se zavedam, da ima mikrocefalija lahko veliko resnejše posledice od teh, ki sem jih doživela sama, in vem, da ne bo vsakdo z mikrocefalijo imel sreče, da bi živel življenje, kot je moje,« je glede bolezni realna Cacerresova. A kljub temu nosečnicam svetuje: »Ostanite mirne. Mikrocefalija je grdo ime, a ni zlobna pošast. Čim prej opravite prenatalne teste in poiščite nasvet nevrologa, najbolje še pred rojstvom otroka. In spoznajte se z drugimi mamami otrok z mikrocefalijo. Obstajajo skupine žensk na Facebooku z dvema ali tremi otroki s tem sindromom, ki vam bodo lahko povedale o njihovih življenjih.«

»Če se po tem starši še vedno odločijo za splav, jim ne morem ničesar reči,« je svoje razmišljanje za BBC zaključila Caceresova: »Mislim, da je izbira njihova. A odločitev mora sprejeti na podlagi tega, da zares pozna vsa dejstva.«˝

»Meni se ne zdi strašno, moji deklici sta čudoviti«

Oglasila pa se je tudi ena od mam, ki ima dve deklici z mikrocefalijo, v veliko težji obliki kot je pri Caceresovi. A tudi Gwen Hartley iz ZDA meni, da je njena družina – ima še starejšega sina – popolna takšna, kakršna je, in da bi veliko zamudila, če njeni deklici ne bi dobili priložnosti živeti: »To je otrok, kateremu mi je bilo namenjeno, da sem mama. Spregledala bi lahko velik dar, ki mi je bil podarjen.«

Tudi ona priznava, da je življenje s prizadetima otrokoma zahtevno, da ji je težko ob misli, da morda ne bosta živeli dolgo (kljub napovedim, da ne bosta živeli več kot leto dni, sta danes stari 15 in 10 let), je pa kritična do preplaha, ki je nastal ob virusu zika in želi biti vir upanja in navdiha za prestrašene starše: »Imenujejo jo ‘strašna’ prirojena okvara. Jaz pa ne gledam nanju kot na deklici s ‘strašno’ okvaro. Meni se zdita čudoviti

»Ko ljudje pravijo: ‘Naj se nikoli nikomur več ne zgodi kaj takega,’ me malo zaboli,« priznava tudi ona, saj se v svojem življenju s svojo družino počuti srečno. 

* Dopolnitev, 11. 2. 2016: Dan po objavi tega članka je prišla v medije novica, da so slovenski znanstveniki kot prvi na svetu dokazali povezavo med ziko in mikrocefalijo (njihova raziskava je bila 20. 2. objavljena v znanstveni reviji New Englad Journal of Medicine).  

Viri: mercatornet.com, bbc.com, patheos.com, washingtonpost.com, reuters.com

Foto: independent.co.uk, stuff.co.nz, thestar.com

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja