Zgodba nekdanje prostitutke, ki trdi, da pri trgovini z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja ni mogoče govoriti o popolni svobodi privoljenja. Prostitutke je treba obravnavati kot žrtve.
Rachel Moran z Irske se je 7 let preživljala s prostitucijo. Kot popisuje v svoji knjigi z naslovom Plačana: Moje potovanje skozi prostitucijo, se je njena izkušnja prodajanja telesa in duše začela, ko je bila stara komaj 15 let.
V prostitucijo zaradi osebne stiske
Takrat je njen oče naredil samomor, zaradi česar se je mamina duševna bolezen le še poslabšala. Najstnica naraščajočega pritiska v družinskem okolju ni več zdržala, zato je zbežala od doma. Brez denarja in ideje, kam bi se obrnila po pomoč, se je kmalu znašla v brezdomcem podobnem položaju, spala je na klopeh v dublinskem parku.
»Edina stvar, s katero sem lahko zaslužila, je bilo moje telo,« je povedala v intervjuju za portal Mednarodni javni radio (PRI). Tako se je pričela njena sedemletna osebna vpletenost v prostitucijo.
Rachel Moran
V izkoriščanje za denar jo je najprej prisilil njen starejši fant. Že kmalu pa je imela po 7 do 10 strank na dan. Sprva je dve leti delala na ulici, naslednjih pet let pa v bordelih in kot spremljevalka na klic. »Mislim, da sem bila najbolj poškodovana s tem, kako sem začela razmišljati o sebi,« povzema.
Kaznovati iskalce spolnih uslug in zaščititi žrtve
Zaradi osebne izkušnje ima Rachel Moran danes jasno izoblikovano mnenje o prostitutciji. Zase tako ne reče več, da je bila prostitutka. To zavestno izbiro besed utemeljuje z argumentacijo, da ni šlo toliko za to, kar je počela, kot za to, kar ji je bilo storjeno. »Nisem bila prostitutka, bila sem prostituirana,« pravi. »V tem je velika, važna razlika.«
Prostitucija je za družbo to, kar je za družino incest.
Zelo dobro tudi ve, kaj bi bilo potrebno storiti, da bi se zaščitilo osebe, ki so v trgovini s spolnimi uslugami izkoriščani. Zavzema se za t. i. nordijski model zakonodaje, ki prejemnike uslug kriminalizira, ponudnike pa obravnava kot izkoriščane žrtve.
Močno tudi nasprotuje odločitvi najvišjega predstavniškega telesa svetovne organizacije Amnesty International, ki je avgusta letos sprejelo deklaracijo, s katero se zavzema za popolno dekriminalizacijo t. i. konsenzualne prostitucije med odraslimi osebami.
»Videli smo, kako se je dekriminalizacija zvodnikov in klientov obnesla na Novi Zelandiji. Prišlo je do množične širitve posla. Na Novi Zelandiji se gradijo ogromni bordeli, v največjem mestu Aucklandu se je cestna prostitucija podvojila,« pravi Moranova, ki odločitev AI označuje za »nevarno nespametno«.
Prostitucija je družbeni problem
Rachel Moran je prepričana, da bo do sprejetja ustrezne zakonodajo prišlo le, če bodo žrtve in vsi, ki prostituciji iz takšnih in drugačnih razlogv nasprotujejo, javno povzdignili svoj glas. Kar še zdaleč ni lahko.
Sama je bila zaradi svojih javnih nastopov, pisanja in drugih oblik aktivizma deležna mnogih diskreditacij, ponižanj in groženj. Vendar je to ni ustavilo. Osebna izkušnja izgube človeškega dostojanstva jo je preveč zaznamovala, da bi popustila pod pritiski.
»Prostitucija je za družbo to, kar je za družino incest,« za ameriško psihologinjo Melisso Farley ponavlja Moranova. Ker je tudi sama šla skozi to izkušnjo, pravi, da zelo razume globoko resničnost teh besed. Prostitucija tako ni globoko škodljiva samo za prizadete ženske, ampak enako tudi za moške in družine.
Vir: pri.org, irishtimes.com, independent.co.uk
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!