Okus po smeteh

Zakaj bi bilo kaj narobe z brskanjem po smeteh za hrano? Ali ni pravi problem v tem, da trgovine in restavracije sploh odvržejo povsem v redu hrano?

Za močno razširjen trend brskanja po smeteh, ki se je razvil v razvitem svetu, obstaja več izrazov. Najbolj prepoznaven je dumpster diving ali potapljanje v smetnjake. Gre dobesedno prav za to: ljudje različnih starosti in socialnih ozadij odpirajo smetnjake trgovin in restavracij in iz njih jemljejo t. i. odpadke, ki pa so v resnici še povsem uporabna hrana ali drugi predmeti.

Iskanje odvržene hrane že dolgo ni več zadeva zgolj brezdomcev, revežev ali drugih, ki so se znašli v bitki za golo preživetje. Mariskdo je res začel s tem, da bi si znižal življenjske stroške, za mnoge pa je to danes tudi stvar upora zoper potrošništvo ali iskanje odgovora na vprašanje, kako živeti trajnostno. Ni pa malo niti tistih, ki imajo radi adrenalin. Pa še kar nekaj denarja se lahko tako privarčuje.

Najbogatejše države – največ odpadne hrane

V razvitem zahodnem svetu zmečemo stran ogromne količine hrane, bodisi s pretečenim rokom uporabe bodisi celo sveže. Po podatkih Združenih narodov v smeteh Zahodnjakov na leto konča skoraj toliko hrane kot jo v tem času proizvedejo v podsaharski Afriki.

Smo res tako nori? Če več kot tretjina svetovne proizvodnje hrane konča v smeteh, potem se moramo zavedati, da bi lahko s to količino letno nahranili cele 3 milijarde ljudi. Si sploh predstavljamo, za kakšne količine hrane to gre? Z ekonomskim razvojem posameznih narodnih gospodarstev se ta delež odvržene hrane samo še povečuje.

Uporniki z razlogom

Ne preseneča torej ugotovitev, da rešitve prehranske krize ni mogoče iskati v okoljih, kjer hrane primanjkuje, ampak tam, kjer je hrane preveč. Iskanje hrane po smeteh razvitega Zahoda tako ni zgolj odraz socialno-ekonomske stiske, ampak vse bolj tudi družbeni eksperiment, kako se upreti obstoječemu ekonomsko-prehrambenemu sistemu.

Gre za gibanje celih skupin ljudi, ki zavračajo vseprisotno oglaševanje, ki nas prepričuje, da bi kupili, česar sploh ne potrebujemo. Da bi trošili, pa čeprav si tega sploh ne moremo privoščiti – vsaj z vidika trajnostnega razvoja ne. Da smo polni zavisti, ker nečesa nimamo, in da že začenjamo bolehati, če nimamo na sebi ali ob sebi kateregakoli že zadnjega modnega dodatka ali tehničnega modela.

Problem odvečne hrane – in odpadkov nasploh – ki ne glede na naše nezanimanje postaja eden glavnih socialnih in okoljskih problemov, se kot bumerang vrača tudi potrošniškim razvitim državam. Zaenkrat si še vedno zatiskamo oči pred dejstvom, da bi manj zavržene hrane v državah pridelovalkah hrane pomenilo tudi manjše izčrpavanje naravnih surovin in manjši pritisk na cene, obenem pa nižjo porabo energije in manjše onesnaževanje okolja.

Za nekoga smeti, za druge pravi zakladi

Ljudje, ki brskajo po smeteh, ki se potapljajo v smeti – potapljači – zgolj iščejo uporabne stvari, ki so jih drugi odvrgli. Iščejo predvsem živila, ki jim je rok uporabe ravno potekel ali pa hrano, ki je še sveža, vendar je bila embalaža poškodovana in zato živilo kot celota odvržena.

Predstavljajte si zaboj vinskih steklenic, od katerih se je ena razbila. Ker je bil zaboj sedaj umazan, so ga celega vrgli stran. Prijatelj, ki je bil na obisku v eni od zahodnoevropskih držav, je povedal, da je imela ta najdba – skupaj z drugimi – za posledico celo praznovanje. Samo očitstiti so morali preostale steklenice, z vinom samim ni bilo nič narobe.

V smetnjakih se sicer išče predvsem kruh, sadje in zelenjavo. To dobro vedo zlasti študenti, ki so zastonj hrane še posebej veseli, saj jim močno zniža stroške študentskega življenja. Po socialnih omrežjih na Twitterju in Facebooku si mladi delijo nasvete, kje in kdaj se nahajo smetnjaki, kakšno hrano lahko v katerem najdejo ipd. Mladi si hrano nemalokrat tudi podelijo med seboj.

Precej manj razumevanja za takšne nočne izlete pa je med starejšo generacijo. Za njih so te stvari nepredstavljive in se ob tem praviloma zgražajo. Starši sedanjih študentov ne razumejo, da odnos do tako dobljene hrane presega zgolj vprašanje preživetja, da pomeni tudi odnos do sveta, v katerem živimo. Marsikateri od teh mladih bi namreč lahko brez težav to hrano tudi kupil. Ampak »v čem je smisel?«

Ni rešitev, je pa vsaj začetek iskanja rešitve

Trgovine in restavracije se zoper iskalce hrane v smeteh borijo predvsem tako, da smetnjake zaklepajo ali jih imajo na zaprtih, nadzorovanih območjih. Venar količina zavržene hrane preveč kriči, da bi jo lahko kar tako utišali. Ocenjuje se, da Evropejci in severni Američani na leto v smeti zmečemo med 95 in 115 kilogrami na osebo.

Potapljanje v smetnjake ne more biti rešitev na ta žgoč problem in vsi vpleteni se tega dobro zavedajo. Njihove aktivnosti izhajajo iz vere v bolj trajnostno naravnan ekonomsko-socialni model, ki se šele mora vzpostaviti. Zankrat ostajajo na ravni subkulture in celo inkriminiranosti. Vendar so vse dolgoročne spremembe spočele na takšen način. Ali pa z nasiljem. Vprašanje za odločevalce – na lokalni, državni in mednarodni ravni – je le, komu bodo prisluhnili.

Vir: businessinsider.com, reuters.com, theguardian.com, forbes.com