Molitev učinkuje, pogovor pomaga

»Molivcev je malo, vendar smo polni veselja. Ljudje gredo drugačni od nas,« pravijo pri pobudi 40 dni za življenje, kjer bodo še dober teden dni pred bolnišnicami molili za nerojene otroke in za matere, ki so doživele splav.

Mednarodna molitvena akcija 40 dni za življenje se letos že drugič odvija tudi v Sloveniji. Po zelo uspešni spomladanski izvedbi, ko se je je udeležilo preko 200 prostovoljcev, so se organizatorji odločili, da z molitvijo nadaljujejo tudi v jeseni.

Pobuda združuje verne različnih krščanskih veroizpovedi, ki želijo, da bi skozi 40 dni z molitvijo in postom, miroljubnim bdenjem in ozaveščanjem lokalne skupnosti izprosili Božjo naklonjenost, da bi se – kot pravijo – »srca in mišljenje naše družbe od kulture smrti spreobrnila v kulturo življenja ter da bi tako kmalu dosegli konec umetnega splava.«

Molitvena pobuda, ki spreminja srca

»Odkar so leta 2004 prvič izvedli takšno akcijo, so po vsem svetu rešili že več kot 10 tisoč otrok,« pripoveduje Matjaž Venta, eden izmed tistih, ki skrbijo za izvedbo akcije. »Samo letos okoli 350.«

Vendar tudi pravi, da številke niso vse: »Bog deluje širše, tudi po ljudeh, za katere sploh ne vemo. Že samo pogledi ljudi so zgovorni. To je res stvar, ko ne moremo mi sami nekaj doseči, ampak samo Bog. Ker verjamem, da po molitvi Bog spreminja, spreminja srca, sebe damo molivci le na razpolago.«

Posebno velik razmah doživlja akcija na Hrvaškem, od koder tudi Slovenci prejemamo veliko spodbude in pomoči. Začeli so lansko leto in ko jih je letos iz Združenih držav Amerike obiskal mednarodni vodja molitve, se je njegovega predavanja udeležilo preko 250 ljudi, večinoma mladih.

»Ko sem videla te copatke, me je nekaj zadelo in nisem več mogla mimo.« To so besede mlade mamice, ki je bila na poti v bolnico, da se dogovori za splav, pa se je ob srečanju z molivci pred porodnišnico zagledala v njihov transparent in se premislila. Z njo ostajajo organizatorji pobude še naprej v stikih in ji pomagajo, ne zgolj s pogovori in nasveti, ampak tudi s konkretno pomočjo pri urejanju življenjske stiske.

V Sloveniji je bila pobudnica akcije Valentina Pikelj iz Zavoda za življenje Božji otroci s prijatelji.  Pravi, da je današnjega človeka, tudi vernega, težko pridobiti za sodelovanje. »Veliko stvari smo že poskušali, vendar težko še kaj prepriča. Edino, kar človeka še strese, je, ko vidi, da nekdo stoji na ulici in moli. To ti da misliti, je kar šok,« pripoveduje, ob čem se zdrzne današnji, pogosto precej mlačen povprečen Slovenec.

Molitev se udeležujejo tudi družine. Na sliki v Mariboru …

… in Ljubljani.

Čeprav so ji poznane statistike o uspehih akcije, ki se kažejo v zabeleženih rešenih življenjih, pa sama pravi, da je enako pomembno tudi ozaveščanje javnosti. Na primer, da se ljudje ustavijo in jih začnejo spraševati »ali nimate nič kaj bolj pametnega za početi?«, zakaj so proti splavu. Da se sploh začne odpirati prostor razprave o tem vprašanju.

»Včasih vprašajo, kaj če se ve, da bo mamica rodila prizadetega otroka? Ali ne bi bilo v tem primeru vseeno bolje, da opravi splav? Zakaj bi moral otrok celo življenje trpeti?« pripoveduje Valentina o izzivih, pred katere jih postavljajo mimoidoči.

Odgovarja jim, da gre pri takšnem razmišljanju zgolj za predstave nas zdravih ljudi, da prizadetost ne pomeni nujno tudi že stalnega trpljenja. Ljudje so neredko pretreseni tudi ob spoznaju, da za že rojenega otroka, ki kasneje zboli, tudi sami ne bi želeli, da kar umre.

»Skoraj ni mimoidočega, ki ne bi vsaj pogledal naših transparentov.«

Prostovoljci molijo različno dolgo. »Včasih se zadržijo samo za kakšno desetko ali dve, večinoma od pol ure do dveh ur, ostalo pokrivamo mi,« pravi Nada Žgur, tudi ena od organizatorjev pobude. »Zadali smo si, da molimo po 12 ur na dan, od 6. ure zjutraj do 6. ure zvečer,« pojasni.

»Ena gospa pride vsak dan. Ker ima veliko družino, se zadrži le za kratek čas in gre hitro naprej. Vendar je vsak obisk, vsaka molitev dragocena,« smo lahko slišali od še enega molivca.

»Enkrat sta prišla dva duhovnika. Bila sta iz Maribora, peljala sta se mimo Ljubljane in sta se spotoma ustavila še pri nas,« pove drugi. Na molitveni uri, ki so jo organizirali ta teden, je sodeloval tudi nekdanji bolniški duhovnik Miro Šlibar.

»Težko pričakujemo, da bo narod prejel blagoslov, če zavrača podarjeno življenje. V moji generaciji, v 80. letih, je bilo splavljenih skoraj 20 tisoč otrok. To se me je dotaknilo, hotel sem nekaj narediti,« svoje razloge za priključitev pobudi pripoveduje Matjaž Venta. »Zelo me je nagovorilo, ko ljudje sami pridejo do nas in prosijo za molitev. Ustavijo se starši, ki samo ne morejo imeti otrok, z nami delijo svojo bolečino, pa prosijo za molitev. Enkrat je prišel oče, ker je njegova žena tisti čas ravno rojevala.«

Odzivi mimoidočih so po besedah Žgurjeve zelo različni, v veliki meri pa so jim naklonjeni. Nekateri se tudi ne zmenijo zanje, za le redke pa je njihova prisotnost moteča.

»Večinoma želijo pojasnilo, zakaj tu stojimo. Ne vedo, kaj se dogaja v tej bolnici,« pove in nadaljuje, da »splav pusti zelo globoke rane. Zelo dolgo se jih zanika, tudi s poskusi opravičevanj, da so splavi pri nas legalizirani, da so to pač storili zdravniki, da je splav priporočila zdravnica. Človek se poskuša sam pred seboj opravičiti, ampak vest ne opravičuje,« pripoveduje svoje izkušnje pogovorov z dekleti in ženami, ki so doživele splav.

V neposredni bližini bolnišnic se srečujejo tudi z medicinskim osebjem. »Nekateri, ki pridejo do nas, nam dajo vedeti, da nas podpirajo, vendar si tega ne upajo ali ne smejo javno pokazati,« pove.

»Dogajajo se tudi manipulacije. Poznam primer mamice, ki je bila že dva tedna čez zakonski rok za opravljanje splava, pa ji je zdravnica vseeno podpisala, da gre še lahko na splav. Vendar si je žena premislila. Ima pa vso dokuentacijo, kaj so ji zdravniki rekli … Ni jim lahko, ženskam v stiski. Tudi zato smo tu, da jim pomagamo.«

Kdo bo šel? – Pošlji mene!

Molitve potekajo v bližini porodnišnic, kjer opravljajo splave. Letos so tako pri nas molili pri bolnicah v Ljubljani, Mariboru, Postojni, Trbovljah in Šempetru.

Tomaž je na molitev prišel prvič. Z vlakom se je pripeljal s Primorske. »V Ljubljani imam opravke in ker imam dovolj časa, sem si rekel, da pridem te ljudi podpreti, zaslužijo si podporo. Življenje je enkratno,« pove z nasmehom.

»S svojo prisotnostjo na ulicah jasno kažemo, da molimo za rešitev spočetih življenj,« še pove Žgurjeva. »Ljudje pa se radi izmikamo, češ, saj bi tudi jaz, pa saj bom doma molil za vas. Ampak Jezus nas potrebuje tu, na licu mesta.«

»Če nas ta mamica, ki se je glede splava premislila, ne bi videla, če je Jezus ne bi nagovoril, če ji ne bi odprl srca, ona ne bi obdržala otroka,« razloži, zakaj je tako pomembno, da se jim verni pridružijo. »Morajo nas videti. Sama se res nimam veselja kazati, ampak Bog vpraša – Kdo bo šel? – in sem odgovorila: Pošlji mene!« Zaključi, da ko Bog spregovori na srce, ti nemir več ne pusti, da bi se mu izmikal.

Če se želite pridružiti molitvi za rešitev nerojenih otrok in za matere, ki trpijo zaradi splava, imate še nekaj dni časa. Tokratna jesenska molitev traja do 1. novembra.

Foto: Janez Trobevšek, Jerneja Muhič, Tadeja Kerže, Blaž Karlin